Komentar / Voditelji

Janko Lorenci

21. 3. 2025  |  Mladina 12  |  Kolumna

Brez voditeljev ne gre, a so dvorezni. Pride napačen človek v nepravem času na nepravi položaj – in imamo Trumpa. Naredila in povzdignila v predsednika ga je Amerika, zdaj pa on predeluje njo. Tako je z mnogimi voditelji.

Danes med njimi prevladujeta dve vrsti – statusquojevci (v glavnem liberalci) in avtoritarci, ki jim je napoti tudi sedanja plitva demokracija. Če bo šlo naprej po starem, bo drugih kmalu več kot prvih, kar je slabo, saj samo demokracija, čeprav okrnjena, omogoča spremembe brez nasilja.

Običajno hrepenimo po velikih, zunajserijskih voditeljih. Taki so načeloma tisti, ki dolgoročno rešujejo težave v korist večine. Velik voditelj ne moreš biti, če nisi za mir, za dobro okolje in vsaj približno enakost v družbi. Velik voditelj bi kapitalizem napravil bolj human in nadzorovan, tako ustavil propadanje socialne države in avtoritarce, ki grozijo, da bodo požrli demokracijo.

Našteto pomeni, da bi deloval proti glavnemu toku našega časa. Za uspešnost pa potrebuje še marsikaj: vztrajnost, organizatorske sposobnosti, nadpovprečno pamet in vsaj nekaj karizme in sreče. Vse to se težko zbere v eni osebi, zato je velikih voditeljev tako malo.

V sodobni politiki se pomen voditeljev veča, saj je vedno bolj personalizirana – stranke s svojimi profili, programi, zasidranimi stališči so v globoki senci svojih voditeljev. Volitve so tako bolj kosanje osebnosti kot strank. Voditelji so bili seveda vedno pomembni, a zdaj postajajo še bolj, ker si je vsa zmerna politika, leva in desna, postala podobna, se prepletla s kapitalom in lobiji, bolj ali manj je prevzela neoliberalne poglede. Zato volivci bolj kot bledim strankam in tistemu, kar naj bi predstavljale, sledijo voditeljem. In ti gnetejo stranke pogosto bolj kot stranke njih. To še posebej velja za skrajno desnico.

Samostojna Slovenija ni proizvedla velikih voditeljev. Izjema je Milan Kučan, ki je bistveno prispeval k osamosvojitvi in mirnemu prehodu v demokracijo in kapitalizem. Če bi bil takrat na njegovem mestu Janša, ki velja za zaslužnega osamosvojitelja, bi zelo verjetno doživeli krvavo vojno in se morda sploh ne bi osamosvojili. Janša je sicer najbolj izstopajoč politik zadnjih treh desetletij – trajno na sceni, z močno, po njem urezano stranko. Toda Slovenija bi bila brez njega uspešnejša, mirnejša država. A kaj se more, tu je.

Tudi na levi sredini ni po Kučanu zraslo nič velikega. Naša politična zgodovina potrjuje, da je igra z voditelji, ki so tako rekoč brez strank oziroma jih uporabljajo samo kot glasovalne stroje, tvegana in nedonosna. Novi levosredinski obrazi ustanavljajo osebne, minljive stranke in izginevajo skupaj z njimi. Taki mandati so praviloma nepredvidljivi in brez jasne smeri delovanja. Kombinacija pogostega izmenjavanja novih obrazov in občasnih prihodov Janše na oblast pa seveda onemogoča koherenten razvoj države.

Je tudi Robert Golob del te ponavljajoče se zgodbe?

Tudi on je nov obraz, tudi on nima profilirane stranke in tudi on v glavnem potrjuje staro pravilo: v celoti utrujena in ostro sprta politična elita ne more proizvesti prelomnega voditelja. Namesto da bi se preobrazila in si poiskala potentne nove voditelje, se obnavlja s kadrovskim kloniranjem, prevladujoče krizne razmere pa slika kot normalnost. Ljudstvo čuti to seveda drugače.

Čista ponovitev dosedanjih novih obrazov pa Golob vendarle ni. Po dolgem času je prvi premier, ki ni tu samo zato, da na oblasti ni Janša, ampak prinaša tudi kaj novega. Nekaj primerov: ločitev javnega in zasebnega zdravstva, omejitev Airbnbja, gradnja najemnih stanovanj, obnovljen socialni dialog, bolj zavarovana kmetijska zemlja … Vse to je šele začeto in nakazano, a je pomembno, saj kaže na premik v glavah in v praksi; to niso poteze v korist lobijev, ampak v prid večine državljanov. To dopušča možnost, da Golobova stranka ne bo ugasnila že po prvem mandatu.

Nekoliko se torej le premika, to pa v tradicionalno negibni Sloveniji ni malo. Nekaj zaslug za to ima s svojimi plusi in minusi Golob sam, enako pomembne pa so še druge reči: razmere prav kričijo po spremembah (reformiranju), koalicija ima zanje dovolj moči v parlamentu, važna pa je tudi njena sestava, zlasti to, da je zraven Levica. Pomembno je še, da je koalicijska pogodba, ki vladi določa osnovno smer, nastala po katastrofalnem tretjem Janševem mandatu in da je nanjo znatno vplivala leva civilna družba. Kakorkoli, tudi v našem primeru je očitno, da razmere delajo voditelje, ti pa potem vplivajo nazaj na splošno stanje.

Kaj dobiš z njimi, vnaprej nikoli ne veš. Eni so kot Trump, kaotičen, egomanski, nevaren, ker vodi še mogočno Ameriko. Drugi kot Putin, hladen in nevaren, ker ima toliko jedrskih bomb. Tretji kot Ursula von der Leyen, sterilna in v krizah povsem izgubljena. Četrti kot Giorgia Meloni, trda pod mehko lupino. Peti kot Golob, delni reformator, a brez poguma za pošten premoženjski davek. Itd. itd.

Toda brez voditeljev ne gre. To zdaj gledamo v študentski Srbiji.