Vsemag / Glasbena skupina, ki je iz samostojnega projekta prerasla v družinski ansambel

V slovenski narodnozabavni glasbi je precej običajno, da so ansambli družinske naveze, na polju shoegazerskega-slowcore-postrocka pa malo manj. A zasedba Vsemag, projekt mladega čarodeja Ožbeja Rakovca, njegovega očeta Uroša (kitara) in starejšega brata Jakoba (bobni), je izjema, ki potrjuje pravilo. In kot je bilo poudarjeno v Mladinini recenziji bendovega prvenca Desetina resnice, ki je mesto našel tudi v našem izboru najboljših albumov lanskega leta, to »plošči, ki je že tako izredno topla, spokojna in intimna, daje še neko dodatno globino«.

Tudi člani tria opažajo, da je skupno ustvarjanje še dodatno poglobilo njihove družinske odnose. »Zlata vredno je že to, da mi ta bend da izgovor, da lahko več časa preživim s svojima sinovoma,« pravi glava družine Uroš Rakovec, sicer skladatelj filmske in gledališke glasbe ter pedagog, ki glasbo poučuje na srednji Waldorfski šoli v Ljubljani. Izredno ga veseli tudi dejstvo, »da ideja skupnega ustvarjanja ni zrasla na mojem zelniku, temveč je bila to Ožbejeva pobuda«. Ožbej Rakovec ob tem pravi: »Tega izgovora pravzaprav nismo zares potrebo vali. Ne želim zveneti pretirano sentimentalno, a oče je že od nekdaj moj najboljši prijatelj, naš bend pa po svoje naravni podaljšek tega prijateljstva.«

Uroš Rakovec je sinova že v rosni mladosti spodbujal k učenju instrumentov, a je zaradi njunega odpora do glasbene teorije kmalu obupal nad idejo, da bosta sledila njegovim stopinjam; Jakob je zdaj študent filmske montaže na AGRFT, Ožbej pa na Fakulteti za aplikativne vede VIST študira fotografijo. Zato je očeta še toliko bolj razveselilo, da je z njima kljub vsemu skupni jezik našel tudi v glasbenem ustvarjanju.

Vsemag se je sicer začel kot samostojni projekt (takrat le šestnajstletnega) Ožbeja Rakovca, ki je v času zaprtij med pandemijo koronavirusa dolgčas preganjal s produkcijo hrupnega dronanja. Priznava, da niti približno ni vedel, kaj dela, in se je ustvarjanja eksperimentalne elektronike sprva lotil izredno amatersko, s pomočjo nekega primitivnega programa oziroma spletne strani za glasbeno produkcijo z najosnovnejšimi funkcijami. »To je bila totalna katastrofa, grozni zvoki in obupen miks, in nikakor nisem stremel k temu, da bi to glasbo poslušal kdorkoli drug kot jaz,« pravi.

Na platformo Bandcamp, ultimativno zatočišče za glasbene outsiderje, je svojo prvo ploščo Horidn naložil v prepričanju, da jo je »skril v najtemnejši kotiček interneta, saj je Bandcampova spletna stran videti tako staromodno in arhaično«. A album je nekako našel pot do pravih ušes in le kakšen teden po objavi so ga kontaktirali novinarji Radia Študent. Ti so Vsemagove »zahtevne, hrupne, eksperimentalne, elektroakustične, ambientalne in nihilistične« prve glasbene podvige v etru rade volje promovirali, kar je mladega glasbenika spodbudilo k nadaljnjemu ustvarjanju. Mesec kasneje je izdal drugi album Togoten, kmalu pa še tretjega z naslovom Rohnen. Slednji je bil poklon legendarnemu britanskemu producentu ambientalne glasbe Leylandu Kirbyju, ki pod psevdonimom The Caretaker z zankanjem (in maličenjem) starih semplov raziskuje spomin oziroma njegovo postopno propadanje. Vsemag pa je z zankanjem (in maličenjem) zaprašenih plošč stare slovenske glasbe »raziskoval travmatične posledice izgube bližnjega«. V tem času je pisal tudi mrko poezijo, iz katere so kasneje nastala besedila za ploščo Desetina resnice.

Samostojni ambientalni projekt je v bend prerasel skoraj naključno. Ožbej Rakovec je želel četrto Vsemagovo ploščo obogatiti z zvoki kitare. Za to je angažiral očeta in mu za referenco predvajal razne midwest-emo klasike. Seanse snemanja kitarskih semplov pa so se organsko prelevile v skladanje bendovskih komadov. Ožbej, sicer precej sramežljiv mladenič, se je pri tem opogumil in stopil tudi za mikrofon, proti koncu leta pa bo prvič stopil še na oder, pri čemer bo, kot pravi, »moral stopiti čezse«.

Ko so komadi začeli dobivati obliko, je tandem k sodelovanju povabil še Jakoba, ki se je za bobne usedel prvič po štirih letih, in tako je nastala sanjava mojstrovina Desetina resnice. Trojec je ploščo posnel v udobju lastnega doma, bobne pa je snemal pri stari mami v Škofji Loki, pri čemer je Jakob Rakovec, ki bobnarskega stola ni imel, sedel kar na kupu starih revij. Vsemag je »naredi-sam« projekt par excellence, ki je šele na začetku svoje poti, a obeta ogromno.