Črna torba

zelo za

Daleč od oči.

Steven Soderbergh je začel z art filmi, kot so Seks, laži in videotrakovi, Kafka in Shizopolis, danes pa je filmar, pri katerem se lahko vedno zaneseš, da bo posnel eleganten, zrel, brezhiben triler. Kimi je bil tak. No Sudden Move tudi. Presence prav tako. Da ne govorim o gladki, sladki, zvijačni, senzualni Črni torbi, v kateri poročena, strastno zaljubljena britanska vohuna, George Woodhouse (Michael Fassbender) in Kathryn St. Jean (Cate Blanchett), ki v Agenciji veljata za idealen zakonski par, nenadoma ugotovita, da ne moreta nikomur zaupati, še celo drug drugemu ne.

Film šepeta zdaj »doma smo vsi tujci«, zdaj »John le Carré«, zdaj »ljubezen je bojišče«, ko skuša Woodhouse, hladni, pedantni, predani, nečloveško samozatajeni profi, detektirati, kdo v agenciji – veteran (Tom Burke), ekspertka za nadzorovanje (Marisa Abela), psihologinja (Naomie Harris), polkovnik (Regé-Jean Page) ali Kathryn – je ukradel tajno, morilsko, apokaliptično kodo »Severus«, navsezadnje, osumljeni so vsi (tudi šef Agencije, ki ga igra Pierce Brosnan), ki so imeli dostop, motiv in možnost. Ker se ima za kralja poligrafa, sklene, da bo vse osumljence – tudi Kathryn, ki vedno »čuti«, kdaj jo gleda – gostil na večerji, hrano pa začinil s serumom resnice.

Črna torba je igrivi labirint igric, intrig, manipulacij, dvoličnosti, diverzij, kriz, dvoumnosti, nenadnih kretenj in testov zvestobe, a tudi testov ljubezni, ki je ni brez laži. In videotrakov. Ljubezen je špijoniranje. Ljubezen je skrivanje. Ljubezen je tajni dosje. Ja, ljubezen je črna torba skrivnosti, fantazij, sumničenj, ljubosumja, zasliševanj, zalezovanj, paranoje, napačnih reakcij, detektiranja laži in obsedenosti z detajli. Črna torba, ultimativni špijonski film, je ultimativni ljubezenski film. (kino)