Ljudje potrebujejo čedalje več antidepresivov in protibolečinskih tablet

za

Nič me ne boli! Novokain (Novocaine, 2025, Dan Berk and Robert Olsen). 

Ljubezen boli, še bolj pa boli kapitalizem – čedalje bolj. To vemo. Ljudje – tesnobni, stresni, depresivni, opustošeni, porabljeni, zlorabljeni – potrebujejo čedalje več antidepresivov. In čedalje več protibolečinskih tablet. Kapitalizem bi potreboval nov tip delavca – človeka, ki ne čuti več bolečine. Nobene bolečine! Človeka, ki je totalno in absolutno in kompletno imun na bolečino. Tak postbolečinski človek je Nate Caine (Jack Quaid), bančni uslužbenec iz San Diega, ki zaradi genetske motnje ne čuti prav nobene bolečine, a ta superjunaška moč pride z zoprnim drobnim tiskom – kako ve, kdaj mora na stranišče, če ne čuti nobene bolečine? Nič hudega – ko njegovo muzo (Amber Midthunder), sicer bančno uslužbenko, ugrabijo trije roparji (Ray Nicholson, Conrad Kemp & Evan Hengst), se lahko mirno johnwickovsko zapodi za njimi, saj ni bolečine, s katero bi ga lahko ustavili.

In film si potem izmišlja srhljive, brutalne, boleče, šokantne situacije (puljenje nohtov!), ob katerih si boste zatiskali oči, Nate pa nasilja nad sabo sploh ne opazi, ampak mirno okrog koraka z nožem v roki in puščico v nogi. Film, ki vse spreminja v orožje in torture porn (in ki se začne s štiklom Everybody Hurts), si izmišlja čedalje hujše in grotesknejše oblike nasilja in trpinčenja, kot bi skušal na satiričen način posvariti pred brezmejno kreativnostjo, inventivnostjo in zabavnostjo dereguliranega neoliberalnega nasilja. Je pa Novokain tudi fina romantična komedija – zgodba o zaljubljenem moškem, ki res stisne zobe, da bi premagal ovire – tri tekmece – in prišel do ljubljene ženske. (kino)

-PyOIlJEdqA