Korporativni pekel

Kar tri leta smo nestrpno čakali na drugo sezono briljantne Applove serije Severance, ki se je aprila 2022 končala s precejšnjim cliffhangerjem. Serija, ki je nekje med distopično znanstveno fantastiko tipa Black Mirror (Črno ogledalo), satirično črno komedijo o absurdnosti pisarniške kulture tipa The Office (Pisarna) in skrivnostno »mystery box« zgodbo, ki vztrajno odpira več vprašanj, kot ponuja odgovorov, je ena izmed najbolj domiselnih in lično stiliziranih serij pretočne dobe. Učinkovita mešanica srhljivega vzdušja, eksistencialne tesnobe, absurdnega humorja in nabritega družbenega komentarja ustvarja izjemen suspenz, ki nas nenehno drži na robu kavča, in to kljub dejstvu, da se serija razvija v zares polžjem tempu. In brez skrbi, v pričujočem besedilu ne boste našli (večjih) spoilerjev, torej kvarnikov, niti za prvo niti za drugo sezono. Pravzaprav je to enigmatično serijo, še posebej pa njeno drugo sezono, skoraj nemogoče spoilati, saj gledalci že devet tednov zapored tavamo v temi in predvsem s pomočjo različnih fenovskih teorij, ki po kotičkih medmrežja vznikajo kot gobe po dežju, ugibamo, kaj se v seriji sploh dogaja.

Dva uma v enem telesu

V središču zgodbe je pisarniški delavec Mark Scout (odlično ga upodobi Adam Scott, prej najbolj znan po vlogi v humoristični seriji Parki in rekreacija), eden izmed zaposlenih v skrivnostnem podjetju Lumon Industries, karikaturi zlobne megakorporacije tipa Amazon, v kateri se nekateri delavci prostovoljno podvržejo nenavadnemu nevrokirurškemu posegu, imenovanemu »razcepitev« (angl. »severance«, op. p.). Ta proces njihovo zavest oziroma spomin razdeli na dve ločeni entiteti – eno, ki obstaja le na delovnem mestu, in drugo, ki pozna zgolj ležerno življenje zunaj službe.

Gre torej za radikalno (in dobesedno) obliko iskanja ravnovesja med delovnim in zasebnim življenjem, ki se na prvi pogled, še posebej gledalcem z zoprnimi, suhoparnimi in mučnimi službami, zdi precej privlačna: delavec vstopi v pisarno in nekaj trenutkov kasneje je njegove izmene konec. Čeprav je vmes minil poln delovnik, zaposleni nanj nima nobenih spominov, zato je prosti čas zunaj delovnega mesta zanj edina resničnost, ki jo pozna. Ob vstopu v pisarno se namreč aktivira mikročip, nameščen globoko v njegovih možganih, s katerim delavčeva zavest preklopi v tisti del njegovega uma, ki pozna zgolj življenje v službi – ta del njegove zavesti nima spominov na zasebno in družinsko življenje, skratka, ne pozna druge realnosti kot svoje službe, kar pa pomeni, da bi odpoved ali odpustitev posledično pomenila njegovo pogubo.

Serija se posmehuje iluzornemu idealu ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, ki je tako nemogoč, da ga je mogoče doseči le z invazivnim kirurškim posegom.

To v praksi pomeni, da delavski del njegove zavesti, imenovan »innie«, pisarne nikoli ne zapusti, torej je za vselej ujet v klavstrofobičnem in zadušljivem korporativnem peklu, saj se po koncu vsake izmene nemudoma znajde na začetku novega delovnega dne. »V tej točki bi ti morala reči, da pojdi k vragu, a si pravzaprav že tam,« protagonistu po uvajanju pove novinka v pisarni Helly R (igra jo Britt Lower).

Naše delo je skrivnostno in pomembno

Satirična in družbenokritična razsežnost serije Severance je izrazito večplastna: temeljna premisa se porogljivo posmehuje iluzornemu idealu ravnovesja med delom in zasebnim življenjem, ki je v poznem kapitalizmu tako nemogoč, da ga lahko delavci dosežejo zgolj z invazivnim kirurškim posegom. Črni humor pa Severance najde drugje: pri prikazovanju turobnega pisarniškega življenja zaposlenih pri podjetju Lumon. V hudomušni maniri razgali različne absurdnosti sodobne korporativne kulture. Ker so zaposleni ujeti v pisarniški pekel, ki pomeni njihovo edino resničnost, zaradi česar ne morejo uživati sadov svojega dela, jih nadrejeni poskušajo pri zdravi pameti ohranjati s kruhom in igrami, s klavrnimi tolažilnimi nagradami in preverjenimi motivacijskimi prijemi korporativnega sveta, kot so pisarniške zabave z vaflji, petminutni plesi s sodelavci, priznanja za najboljšega zaposlenega tedna, sadni bifeji in teambuilding ekskurzije. »To je življenje, ki ti je bilo dano, zato naredi nekaj iz njega,« si v glavo vbija protagonist, da lahko prebrodi čez neskončen delavnik.

Korporacija Lumon poskuša zaposlene ujeti (oziroma zasužnjiti) v rutino, ki ne dopušča prostora za dvome o smiselnosti njihovega početja. Eden od osrednjih misterijev zgodbe je ravno v tem, da niti protagonisti serije niti njeni gledalci sploh ne vedo, kaj pravzaprav »prodaja« skrivnostna korporacija Lumon in kaj počnejo njeni zaposleni. V seriji spremljamo četverico zaposlenih na Lumonovem oddelku za »rafiniranje makropodatkov«, s čimer scenaristi ironizirajo sodobne poklice in profesionalne nazive. »Naše delo je skrivnostno in pomembno«, to je mantra, s katero se vztrajno tolažijo delavci, saj niti približno ne razumejo, kaj pravzaprav počnejo, temveč preprosto sledijo navodilu, naj na zaslonu iščejo številke, ki v njih vzbujajo srh.

Lumonov »razcepljeni« delavec nima dostopa do dnevne svetlobe, interakcije s sodelavci in nadrejenimi pa so njegovi edini socialni stiki oziroma odnosi s soljudmi. S tem se serija učinkovito ponorčuje iz ideje različnih zagonskih podjetij, češ da so sodelavci naša druga družina. Fiktivna korporacija Lumon to miselnost pripelje do groteskne skrajnosti – ker »razcepljeni« ne poznajo ničesar zunaj službe, je delovno okolje edina skupnost, v kateri obstajajo. Vodstvo podjetja to zavestno izkorišča in spodbuja nekakšen kult korporativne pripadnosti, kjer se timski duh prelevi v kvazireligiozno vdanost, v kateri zaposleni namesto Boga slavijo ustanovitelja korporacije.

Če imajo ustvarjalci celosten načrt, se bo serija morda izkazala kot ena najboljših vseh časov. Če ne, bo obveljala za eno najbolj frustrirajočih gledalskih izkušenj 21. stoletja.

Ker je prebivalcem Lumonovega korporativnega pekla kakršenkoli stik z zunanjim svetom onemogočen, lahko prebirajo zgolj suhoparne priročnike in nenavadne manifeste zloveščega podjetja. To pripravi teren za eno najzabavnejših razsežnosti prve sezone: ko se v prostore podjetja prikrade neki topoglav priročnik za samopomoč, ga »razcepljeni« berejo kot absolutno literarno mojstrovino. V motivacijskem žlobudranju, ki ga je spisal šarlatanski guru za osebno rast, prepoznajo revolucionarne modrosti, ki jim bodo končno odprle oči, kar je duhovit komentar o naivnosti bralstva, ki tovrstnim knjigam naseda.

Frustrirajoča hidra

Severance je paradni konj pretočne platforme Apple TV+, ki ji pri neskončnem kapitalu krovne korporacije – za produkcijo lastnih filmov in serij je Apple doslej odštel že dobrih dvajset milijard ameriških dolarjev – ne uspe dohajati konkurence: na mesec našteje manj ogledov, kot jih pretočni velikan Netflix zabeleži v enem samem dnevu. Kljub sodelovanju z visokokategornimi režiserji tipa Martin Scorsese in Ridley Scott, predlanskemu oskarjevskem zmagoslavju filma CODA, ki ga je na podelitvi nagrad grdo zasenčila razvpita klofuta Willa Smitha, in kritiški čislanosti serije Ted Lasso, ki je bila skupno ovenčana s sedmimi emmyji, Apple TV+ v tako imenovani pretočni vojni pomeni dokaj zanemarljivo silo. A z nadaljevanko Severance, ki ima zares zvesto in hitro rastočo bazo oboževalcev ter je po številu ogledov te dni prekosila tudi Teda Lassa, si bo morda le izborila boljši položaj na trgu. Severance krasi vse aktualne lestvice najbolj gledanih televizijskih serij ta trenutek, kar je za Applove vsebine prava redkost.

Nadaljevanka je postala (pop)kulturna senzacija, ki jo obkroža prava manija: sprožila je goreče razprave na vseh kotičkih medmrežja in poplavo fenovskih teorij, ki poskušajo razbrati, kakšna zarota se dogaja za zidovi skrivnostne korporacije Lumen. V tem pa je pravzaprav tudi past te enigmatične serije: gledalci o tem, kaj se v zgodbi dogaja, vemo še manj kot izgubljeni protagonisti, ki slepo tavajo po zadušljivih hodnikih Lumonovega štaba v upanju po razkritju zarote svojih zloveščih delodajalcev. Druga sezona serije vztrajno odpira nove uganke in nove skrivnosti, namesto da bi odgovorila na že obstoječa vprašanja, s katerimi si belimo glavo že dobra tri leta, in tudi cliffhangerji, ki pestijo konec vsake epizode, večidel ostajajo nerazrešeni.

Severance je v tem kontekstu kot mitološka zver Hidra, ki ji odrežemo eno od devetih glav, iz rane pa zrasteta dve novi. Pri tovrstnih serijah, ki delujejo po principu črne škatle – v njih vidimo, kaj se dogaja, a ne vemo, kako ali zakaj –, je vse odvisno od zaključka. Če imata avtor serije Dan Erickson in izvršni producent ter režiser večine epizod Ben Stiller – ja, tisti Ben Stiller! – celosten načrt in jasno vizijo, kakšno zaroto pravzaprav zganja Lumon in kam vse skupaj pelje, se bo morda Severance resnično izkazala kot ena najboljših serij vseh časov. Če pa bosta še naprej brezciljno zapletala zgodbo, ob kateri se gledalcem čedalje bolj kravžljajo možgani, bo obveljala za eno najbolj frustrirajočih gledalskih izkušenj 21. stoletja.

TV serija:
Severance
Kdo: avtor serije Dan Erickson, režiser Ben Stiller
Kje: Apple TV+