Lewis Dartnell: Biti človek

+ + + +

Angleški profesor astrobiologije in filozofije o tem, kako so lastnosti človeškega telesa oblikovale svetovno zgodovino.

Torej učinek epidemij, demografije, družine, kognitivne pristranskosti, poživil in opija. Kuge so denimo zdesetkale, kdaj celo razpolovile prebivalstvo – kot v Firencah v 14. stoletju, ko je zmanjkalo grobov, saj je naenkrat pomrlo 60 odstotkov meščanov. Toda črna smrt je prinesla splošno prosperiteto: višje zaslužke in več svoboščin za podložni razred. Kako? Enostavno, s pogrebom levjega deleža prebivalstva se je tudi obdobje lakote končalo, poceni hrane je bilo zdaj dovolj, delovne sile pa premalo, zato so narasle plače in druge ugodnosti.

Dartnell tu ne prinaša novih spoznanj, saj so francoski zgodovinarji iz šole Annales – Braudel, Le Goff in Duby – že pred več kot pol stoletja o tem popisali veliko lucidnejše knjige. Njegovo delo meri bolj na splošnega bralca, kateremu namesto nizanja vojn in imperijev prinaša primere vloge telesa v zgodovini. Vzpon Anglije v 18. stoletju je denimo omogočila dominacija njene mornarice na oceanih, toda cena je bila fatalna. Od posadke zmagovite fregate, ki je štela 2000 mož, se jih je po štirih letih vrnilo le 188, preostale je pogubil skorbut. Telo brez vitamina C v mesecih podleže in prelomno vlogo je odigrala medicina, ki je odkrila vzrok in rešitev – limonin sok. Naenkrat je postala Sicilija pomembna dežela, v kateri so zasadili širne plantaže takrat strateške surovine limonovcev. Spet drugačno vlogo je v industrijski revoluciji odigral čaj, ki je držal pokonci delavce za stroji.

Spretno kavzalno podajanje preteklosti, vendar avtor na vseh področjih ni enako prepričljiv: primeri kognitivne pristranskosti so denimo tako pičlo obdelani, da so bolj vprašljiva doksa kot refleksija.

Simpatično čtivo za bralca, ki bi rad nekoliko razmišljal o zgodovini, ni pa pripravljen za bolj poglobljen študij zgodovinopisja.