»To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan 120 tisoč vozil, je okoljska katastrofa«

Griša Močnik je doktor fizike, vodja Centra za raziskave atmosfere, ki deluje pri Univerzi v Novi Gorici, dekan Fakultete za znanosti o okolju te univerze in član Podnebnega sveta, vladnega posvetovalnega organa. V sodelovanju s tujimi ustanovami je vključen v razvoj najnaprednejših metod za merjenje absorpcije svetlobe v aerosoliziranih delcih v zraku in meritev onesnaženosti zraka, s katerimi je mogoče določiti izvor posameznih onesnaževal, kemijske »prstne odtise« posameznih virov in njihovo povezanost z vplivi na zdravje. Močnikova mednarodna ekipa je ravno z rabo najsodobnejših metod nedavno potrdila pomemben vpliv cementarne-sosežigalnice odpadkov Alpacem, bivšega Salonita, na onesnaženost zraka in s tem na zdravje ljudi v Anhovem. S tem je postavila na laž dolgoletne trditve avstrijsko-italijanskih lastnikov o neškodljivosti dejavnosti.

Kako onesnažen je zrak v Sloveniji?

Dobre kakovosti zraka ni. To ni pesimistična trditev, ampak dejstvo. Govorim predvsem o delcih, ker se z njimi ukvarjam. Ko dihamo onesnažen zrak, nam škodi in ni nekega praga, pod katerim nam onesnažen zrak ne bi škodil. To pomeni, da nam vsako onesnaženje skrajšuje življenje, in tipično je odgovor telesa, merjen s preprostimi parametri, ki opisujejo zdravje, linearen: bolj ko je zrak onesnažen, večja je obolevnost, krajše je življenje. Epidemiološki modeli kažejo, da v Sloveniji zaradi onesnaženega zraka vsako leto prezgodaj umre 1200 do 1400 ljudi, kar je 20-krat več kot zaradi prometnih nesreč. Samo smrti v prometnih nesrečah (lani 71, op. a.) so »zares«, njihovo grozoto pokažejo po televiziji, ljudje pa, ki umrejo zaradi onesnaženega zraka, umrejo v bolnišnici, po tihem, skrito. Tako da, ja, imamo zelo resen problem.

Kaj pa Ljubljana? Župan je leta 2022 trditve o slabem zraku označil za »natolcevanje«, poročilo Agencije za okolje pa tudi za lani razkriva, da je bila dnevna mejna vrednost za prašne delce PM 10 večkrat kot v Ljubljani Centru (49) presežena samo še v Črni na Koroškem (52). 

Ljubljana ima to nesrečo, da je v kotlini in da ima zaradi tega še bolj onesnažen zrak. Malo starejše študije kažejo, da nam to skrajša življenje za 13 mesecev, kar je več od povprečja EU, ki je osem mesecev. Tega podatka ne smemo vzeti dobesedno, da bomo torej živeli približno 81 let namesto 82 – to so rezultati epidemioloških modelov, ampak če ta podatek primerjamo z drugimi lokacijami po Evropi, je med višjimi.

Kurjenje biomase je treba, kjer se da, centralizirati, tudi v manjših krajih je treba spodbujati vzpostavitev skupnostnih sistemov ogrevanja.

Evropska agencija za okolje računa tako imenovana izgubljena leta življenja na 100 tisoč prebivalcev in po tem kazalniku je Slovenija s podatkom 897 let leta 2022 pristala v slabši polovici, skupaj z državami vzhodne in južne Evrope. Za Avstrijo je podatek 508 let, za Nemčijo 535, za BiH pa 2437 let. 

Različne statistične primerjave Slovenijo in še zlasti Ljubljano umeščajo med kraje s slabšo kakovostjo zraka, o tem ni dvoma. Primerjav sicer ne maram, ker so lahko tudi destimulativne, saj si vedno lahko boljši od koga. A ponavljam: ni mejne vrednosti onesnaženosti zraka, pod katero ne bi bilo zdravstvenih učinkov, zato si je treba ves čas prizadevati za izboljšanje. To od nas eksplicitno zahteva tudi regulativa EU, ki se ravno z namenom varovanja zdravja precej zaostruje.

Prvega januarja 2030 bo začela veljati nova direktiva o kakovosti zraka, sprejeta oktobra lani. Dovoljene dnevne povprečne koncentracije delcev bodo nižje, hkrati bo dovoljenih bistveno manj preseganj. Recimo za delce PM 10, to so delci s premerom do deset mikrometrov, se bo dnevna mejna vrednost znižala s 50 mikrogramov na kubični meter na 45, torej za deset odstotkov, kar se ne zdi zelo veliko, vendar je v resnici to radikalno, saj bo hkrati prepolovljeno dovoljeno število dni na leto, ko bodo vrednosti presežene, z zdajšnjih 35 dni na 18. Letna povprečna vrednost bo prepolovljena s 40 mikrogramov na kubični meter zraka na 20. Težave bodo tudi z manjšimi delci PM 2,5, kjer bodo po novem določene dnevne mejne vrednosti, letna pa se znižuje s 25 mikrogramov na kubični meter na 20. Če pogledamo poročila Agencije RS za okolje za leto 2023, vidimo, da vrednosti, nižje od te, v bistvu kaže zgolj in samo eno merilno mesto, to je odmaknjena Iskrba pri Kočevski Reki! Imamo torej zelo resen problem.

Do leta 2030 je manj kot pet let, vendar akcijski načrti za izboljšanje zraka kljub temu niso v ospredju. 

Tukaj imajo glavno nalogo ministrstvo za okolje, agencije za okolje in občine. Za ukrepe so po slovenski zakonodaji odgovorne predvsem občine, kar mislim, da je napačno pri takem številu majhnih občin. Od skupaj 212 občin imamo le 12 mestnih. Vprašanje je, ali ima ta masa malih občin kapacitete, da se česa takega sploh loti, kadrovsko in finančno. Tukaj je najprej treba najti vzroke za onesnaženje, za kar so potrebne meritve, nato je potreben načrt ukrepov, te je treba izvesti in meritve ponoviti, s čimer izmerimo, kako uspešni so bili ukrepi, potem pa vajo ponovimo. Pri nas je le nekaj občin, ki so do zdaj v meritve investirale »resnejši« denar, to so Ljubljana, ki je v središču del Slovenske ceste od Ajdovščine do parka Zvezda zaprla za osebni promet, Maribor, Celje, Nova Gorica in nedavno Kanal ob Soči.

Če do leta 2030 ne bomo zmanjšali onesnaženja pod zahtevano raven, bo evropska komisija sprva opozarjala, sledi tožba na sodišču EU, in če še vedno ni rezultatov, denarne kazni, ki so lahko simbolne ali spektakularno visoke. Dejstvo seveda je, da je vsak evro, ki ga plačaš za kazni, veliko bolje vložiti v rešitev problema.

Največ se pravzaprav govori o sežigalnicah odpadkov. V Ljubljani smo pred dnevi poslušali župana, ki se je pohvalil, da od oktobra testno delujeta dve plinski enoti toplarne, ki bosta nadomestili premogovni enoti in zmanjšali rabo premoga za 70 odstotkov, hkrati pa je spet propagiral zlasti sežigalnico. S fosilnih goriv torej prehajamo na fosilna goriva, župan pa nam to predstavlja kot razogljičenje.

S stališča podnebja je grozljivo, da zamenjaš fosilno gorivo s fosilnim gorivom, torej premog s plinom, pri čemer že zelo dolgo vemo, da je treba izpuste fosilnega ogljikovega dioksida ne le zmanjšati, ampak spraviti na nič. Ogljikov dioksid je namreč ravno tako onesnaževalo, saj spreminja ekosisteme, podnebne vzorce, vpliva tudi na pojav ekstremov, kot so suše, poplave in orkani, ki uničujejo habitate živali in rastlin.

Z zemeljskim plinom pa so tri težave. Prvič je to fosilno gorivo, kar pomeni, da z njim uničujemo podnebje. Druga težava je ekonomska, da je drag, tretja pa je politična. Ne le da smo odvisni od uvoza plina, ampak s tem financiramo Rusijo v vojni proti Ukrajini, v najboljšem primeru pa kupujemo drag ameriški plin. V razvijajoči se trgovinski vojni je plin torej še dodatno slaba odločitev. Skratka, prehod s premoga na plin v prestolnici evropske države je danes velika neumnost in napaka.

S stališča onesnaženja zraka pa je to seveda izboljšanje, plin izgoreva na učinkovitejši način kot premog in je res boljši od vseh slabih fosilnih možnosti. Toda to seveda ni »razogljičenje«, ampak nesmiselno podaljšanje problema.

Proizvodnja cementa povzroči osem odstotkov svetovnih izpustov CO2, kar je grozljivo veliko. Težava cementarn pa je, da bi proizvajale izpuste CO2, tudi če bi vsa goriva zamenjali z obnovljivimi.

V to novo plinsko parno enoto je bilo v zadnjih letih vloženih skoraj 150 milijonov evrov, brez upoštevanja stroškov posojil in DDV, z njo pa je zdaj Ljubljana vezana na plin za verjetno več desetletij. 

V napovedih ljubljanske Energetike se veselim napovedanega prehoda na biomaso, torej na kurjenje lesnih sekancev, s čimer naj bi do leta 2027 zmanjšali porabo še preostalega premoga. To je dobro. Prvič zato, ker je biomasa, drugače od plina, obnovljiv vir energije in na dovolj dolg rok podnebno nevtralen. Drugič zato, ker je les dostopen, cenovno ugoden domači vir, in tretjič, ker kurjenje lesa v centraliziranem sistemu vendar pomeni neprimerljivo boljšo tehnologijo z vidika izpustov kot posamična individualna kurišča na les. S takim projektom lahko Energetika Ljubljana, ki upravlja največji sistem daljinskega ogrevanja v državi, tudi drugim pokaže, kaj je treba narediti. V tem projektu vidim možnost ponovitve zgodbe o uspehu, za katero je Ljubljana poskrbela v osemdesetih letih.

Mislite spremembo, ko se je daljinsko ogrevanje na premog razširilo v središče Ljubljane? 

Ja. Pred 40 leti je predhodnik Energetike z energentom, ki so ga ljudje uporabljali v individualnih kuriščih, torej premogom, v svoj centralizirani daljinski sistem ogrevanja pripeljal večino mesta. Centralizirani sistem je bil tehnološko, z vidika čiščenja izpustov, neprimerno boljši kot domače peči. Te individualne domove je nato začela ogrevati Energetika.

Ko so pred 40 leti toplovod razširili v stari del Ljubljane, je zato tam premog izginil kot gorivo za ogrevanje stanovanj. Bil sem otrok iz tega dela Ljubljane in se spomnim, da si pozimi smrdel po žveplu, ko si prišel od zunaj. V nekaj letih je to izginilo. Zakaj? Ker ni bilo treba več nositi premoga iz kleti in ker je bila alternativa, daljinski sistem, poceni. To sta bila ključna razloga.

Tokrat se mora isto zgoditi z lesno biomaso, ki jo zdaj številni ljudje v Ljubljani še kurijo sami.

Teh individualnih kurišč na les naj bi bilo več kot 11 tisoč, ampak odgovorni trdijo, da nikogar ne morejo prisiliti v priklop na daljinski sistem ogrevanja. 

Tudi v naši ulici za Bežigradom daljinskega ogrevanja ni in zdaj se nekateri ogrevajo s plinom, nekateri z lesom. To je seveda premostljiv problem, ki bo nehal obstajati, če bo alternativa, torej najprej sploh možnost priklopa na sistem, in če bo enostavna in poceni. Centralizacija izgorevanja biomase je lahko model za veliko območij v Sloveniji, kjer je les primarno gorivo. S centralizacijo izgorevanja biomase se hkrati odzivamo na onesnaženost zraka in na spreminjanje podnebja, torej področji, ki sta tipično v konfliktu in kjer imamo v EU dolgo zgodovino napačnih odločitev.

Recimo? 

V devetdesetih letih je EU na različne načine, tudi z davčnimi spodbudami, favorizirala rabo dizelskih vozil zaradi večje energetske učinkovitosti in s tem manjših izpustov CO2 v primerjavi z bencinskimi vozili. Zrasli so izpusti škodljivih dušikovih oksidov in povečale so se težave z delci, dizelska vozila so potrebovala filtre. Tak napačni primer je tudi favoriziranje in subvencioniranje peči na biomaso v individualnih hišah z utemeljitvijo, da je les obnovljiv vir energije, torej nevtralen z vidika podnebja. S to podnebno modro odločitvijo smo poslabšali kakovost zraka, saj so peči na les, ki imajo kakovostne tehnologije za čiščenje izpustov, tako obupno drage, da si jih ljudje za individualne hiše ne morejo privoščiti. Te tehnologije, od filtrov za delce do katalitičnih konverterjev za pline – ti preprečujejo nastajanje sekundarnih škodljivih delcev iz plinov, ki jih spustimo v zrak –, so dostopne za velike sisteme in te velike sisteme je tudi lažje nadzorovati kot množico malih kurišč. Zato je treba kurjenje biomase, kjer se da, centralizirati, tudi v manjših krajih je treba spodbujati vzpostavitev skupnostnih sistemov.

O problemu individualnih kurišč lesa se glasneje govori šele zadnja leta, je pa to žgoč problem zlasti na tem območju Alp, v alpskih kotlinah z inverzijami, kjer je lesa dovolj in je najcenejše gorivo, saj so ljudje lastniki gozdov.

Zabavno je gledati stare objave, kjer so grozili s tem, kako bodo mesta zgorela, ker bencin pač gori. In to je v bistvu podobno, kot bi danes poslušali o nevarnostih rabe vodika.

Lanski zakonski poskus omejitve peči je pokazal, da je les tako rekoč ideološka tema. 

Z vidika sistemskega problema podnebja in onesnaženosti zraka je bil predlagani ukrep popolnoma irelevanten, saj je predvidel le omejitev namestitve peči na lesno biomaso v novogradnje. Tega je približno pet odstotkov, kar je irelevantno. A šlo je za politično testiranje ukrepa in desni populisti so to seveda pograbili z obema rokama.

Nauk? Da se je stvari treba lotiti drugače, in sicer tako, da se ne odločaš zgolj za prepovedovanje nečesa, ampak ponudiš druge možnosti, ki so preproste in poceni. Če je recimo možnost, ki jo država sofinancira s subvencijami, prehod na električno ogrevanje s toplotnimi črpalkami, je pač treba poleg subvencij za nakupe, ki že obstajajo, in subvencij za inštalacijo, ki tudi že obstajajo, ponuditi še subvencijo za vzdrževanje naprav, predvsem pa je treba subvencionirati elektriko. To se zdi nekaterim neverjetno, a zakaj? Desetletja subvencioniramo porabo fosilnih goriv industriji in kmetijstvu, recimo v obliki vračila trošarin, in se to vsem zdi normalno, čeprav nikakor ni. Ta denar bi morali vlagati v obnovljive vire. Ljudje uporabljajo les zlasti zaradi energetske revščine, ki je kompleksna.

Recimo tudi to, da se z omrežnino kaznujejo gospodinjstva, kjer so si ravnokar postavili sončno elektrarno, da bi zmanjšali svoj ogljični odtis, je napačne vrste ukrep. Seveda se zdaj ne smejo kaznovati tisti, ki nimajo sončnih elektrarn, ker zanje nimajo denarja. Skratka, ukrepi morajo biti premišljeni, med sabo povezani in prilagojeni specifikam.

To se zdi precej nemogoče. Spremembe so nepriljubljene, status quo je tudi politično oportun. 

Neki premiki vendar so. To recimo, da se krepi zavedanje problema individualnih kurišč. Do zdaj smo se fokusirali v glavnem na promet, in ne le pri nas. Zakaj? Tudi zato, ker je to preprosto. Če malo karikiram, spremeniš prometno ureditev, postaviš znake in potem policija poskrbi, da ljudje upoštevajo nova pravila. Ogrevanje individualnih hiš pa je nekaj, kar se ne dogaja v javnem prostoru, ampak doma, vsak poseg je poseg v zasebnost.

Onesnaženost zraka in podnebna kriza nista težavi, na kateri se je mogoče odzvati z eno preprosto rešitvijo. Te rešitve so zmerom večplastne in zapletene, zato jih tudi še nismo uporabili, jih pa moramo uveljavljati, izvajati in končati. Na vseh področjih moramo resno začeti govoriti o alternativah, ki niso fosilne. Konec koncev tudi prehod izpred več kot sto let z vpreg na avte ni bil preprost. Zabavno je gledati stare objave, kjer so grozili s tem, kako bodo mesta zgorela, ker bencin pač gori. To je v bistvu podobno, kot bi danes poslušali o nevarnostih rabe vodika. Gre za velik preskok, ki pa se bo zgodil.

Ampak leta 2025 kot o nečem prelomnem govorimo o gradnji sežigalnic odpadkov, pri kateri gre spet za sežiganje fosilnih goriv. Recimo znamenita dunajska sežigalnica deluje od sedemdesetih let, v zdajšnji obliki od devetdesetih let, københavnska že skoraj desetletje. 

Zavedati se moramo, da odpadki s sežigom ne izginejo, ampak jih izpustimo v zrak. Pri tem izpustimo v zrak res veliko ogljikovega dioksida, hkrati lahko zrak, če nismo pazljivi, onesnažimo z onesnaževali, ki zelo škodujejo našemu zdravju. Do danes smo zelo izpopolnili tehnologije, s katerimi lahko zmanjšamo izpuste teh onesnaževal, kot so strupeni dioksini. In ja, če narediš dovolj visok dimnik, to sežiganje tudi ni več lokalni problem, ampak je regionalni problem, saj onesnaženje razpršimo po dokaj veliki površini, da je tisti dodatek k lokalnemu onesnaženju tako majhen, da ga včasih sploh ni mogoče izmeriti, kar je nekoliko odvisno od onesnaževala, seveda.

Ampak še zmeraj ostaja problem izpusta ogljikovega dioksida, ki ga moramo zmanjšati na nič in zaradi česar preprosto ne moremo graditi sežigalnic, pika. Reči, da odpadki niso fosilno gorivo, zato ker se formalno klasificirajo drugače, je neumnost. Pač 85 odstotkov mase odpadkov je fosilnih in poleg tega, da s sežigom končajo v ozračju kot ogljikov dioksid, poraba teh odpadkov generira potrebo po črpanju nafte. Vsaka plastična vrečka, ki jo vržemo stran, predpostavlja, da bomo naslednjič vzeli še eno. Ta ogljik, ki je v novi vrečki, je treba načrpati v obliki nafte. Torej je danes sežigalnica korak v popolnoma napačno smer.

Seveda pa odpadki zdaj so, kupi smeti gorijo, smo videli prejšnji teden, in nekaj je s tem brez dvoma treba narediti. A strategija bi morala iti čisto v drugo smer, torej eno je, kako kratkoročno urediti problem nakopičenih odpadkov, dolgoročno pa k rešitvi nikakor ne sodi vprašanje, kako jih sežgati, pač pa, kako zmanjšati njihovo nastajanje. Kriminal je postaviti sežigalnico, če bo generirala potrebo po novih odpadkih.

Če bo na sežig odpadkov vezan sistem ogrevanja mesta, je jasno, da bodo odpadki potrebni. In sežigalnica za 200 milijonov evrov, kolikor naj bi stala ta v Ljubljani, se gradi za vsaj 30 let. Tudi za København je znano, da zaradi pomanjkanja odpadkov te uvaža iz Velike Britanije.

V vsej tej razpravi o sežigalnici pogrešam razpravo o tem, kako je ne bi potrebovali, oziroma kaj vse je treba narediti, da je ne bi potrebovali. Ni izračuna življenjske dobe ob vzporednih scenarijih zmanjšanja generiranja odpadkov. Še več, odpadki na prebivalca rastejo. Rešitev za odpadke seveda ni to, da jih zažgeš, ampak da jih ne proizvedeš. Smo majhna država, to bi morala biti prednost. Zelo učinkoviti smo pri ločevanju odpadkov in to učinkovitost bi bilo treba zdaj prenesti na radikalno zmanjšanje odpadkov, zlasti teh, ki jih ni mogoče predelati. Na koncu bo seveda vedno ostalo nekaj smeti in jih bo treba nekam dati, ampak to morajo postati ostanki, za katere bo treba najti rešitve, pri nas pa danes kot rešitev nastaja konceptualno ogromen projekt, ki v svojem bistvu generira potrebo po odpadkih. To je norost.

To je iste vrste problem kot individualni promet: delamo nove ceste in generiramo potrebo po prometu, namesto da bi razvili učinkovit javni promet.

V razpravi o sežigalnici pogrešam razpravo o tem, kaj vse je treba narediti, da je ne bi potrebovali.

Župan Zoran Janković po novem navaja, da sežigalnice omogočajo poceni ogrevanje, saj ne plačujejo emisijskih kuponov. A zamolči, da se na ravni EU pripravlja drugačna ureditev, predvidoma z letom 2028, in da celo naše okoljsko ministrstvo opozarja, da je pri načrtovanju sežigalnic treba upoštevati stroške emisijskih kuponov. Ljubljana je na Barju naredila največje odlagališče odpadkov v državi, kjer se zbirajo smeti 56 občin, in sežigalnica je zdaj logično poslovno nadaljevanje. 

To, da je umeščanje sežigalnic odvisno primarno od poslovnega interesa občin in njihovih podjetij, je seveda absurd. Rešuje se nacionalni problem, zato bi morali dosledno govoriti o nacionalni infrastrukturi. To je tako, kot bi rekli, naj bodo železnice občinske. Seveda je smiselno, da imaš sežigalnico zraven velikega objekta za predelavo odpadkov, ampak to nikakor ne sme biti odločilno merilo.

Ob nedavnem požaru na odlagališču v Puconcih so h gradnji sežigalnic pozvali tudi v združenju komunalnih podjetij. Direktor združenja je v Odmevih razkril, da se v Celju sežge okoli 30 tisoč ton domačih odpadkov, v cementarni v Anhovem pa okoli 45 do 50 tisoč ton od skupno sežganih 110 tisoč ton, kar pomeni, da je večina v cementarni sežganih odpadkov iz uvoza. To je absurdno. 

Slovenija lahko torej ta hip v grobem dve tretjini odpadkov, ki jih generira (približno 200 tisoč ton na leto, op. a.), tudi zažge. In zdaj je vprašanje, ali res potrebujemo nove sežigalnice, ki bodo v najboljšem primeru zgrajene čez pet do sedem let, ali bi morali vendar zastaviti drugačen načrt za smeti.

Nikakor ne zagovarjam, da se v cementarni v Anhovem kurijo odpadki, in tudi o proizvodnji cementa imam zelo močno negativno mnenje, z vidika onesnaženosti zraka in z vidika podnebnih sprememb.

Proizvodnja cementa namreč povzroči osem odstotkov svetovnih izpustov CO2, kar je podatek iz leta 2023 in kar je grozljivo veliko. Težava cementarn je v tem, da bi proizvajale izpuste CO2, tudi če bi vsa goriva zamenjali z obnovljivimi. V procesu se kalcijev karbonat spremeni v kalcijev oksid plus CO2, kar pomeni, da še zmeraj ostanejo izpusti fosilnega CO2, tudi če imaš 100-odstotno obnovljiva goriva. Njihov izvor sicer ni nafta, ampak apnenec oziroma lapor. Izpustov cementarn torej ni mogoče spraviti na nič, zato je cement kot material za gradnjo izjemno sporen.

S prihajajočo gospodarsko krizo, ki jo pospešuje ameriški predsednik Trump, se bo poraba cementa zmanjšala, kar je v redu. Ampak pri cementu se nam dogaja tak klasičen »catch 22«: na eni strani trdimo, da ga ne moremo nehati uporabljati, dokler nimamo drugih možnosti, o drugih možnostih pa ne razmišljamo resno, ker imamo cement, ki ga uporabljamo naprej. To je ta začarani krog, s katerim povečujemo izpuste fosilnega CO2. Seveda je cement težko zamenjati. A na Dunaju stoji šestnadstropni blok, ki je narejen iz lesa, gradijo pa 24-nadstropno stolpnico. To pomeni, da je mogoče graditi lesene bloke.

Podjetja, kot je cementarna-sosežigalnica Alpacem, se na vse kriplje borijo za status quo. Želijo si recimo, da bi z javnim denarjem financirali tehnologije za zajem ogljikovega dioksida. Kaj menite o teh tehnologijah? 

Zajemanje in spravljanje ogljikovega dioksida – po angleško CCS, Carbon Capture and Storage, je način, kako bi v razvitem svetu dalj časa uporabljali fosilna goriva. Tehnične rešitve za ta zajem so enako zapletene kot prehod na obnovljive vire energije in investirati zelo veliko truda in javnega denarja v tehnične rešitve, ki ne vodijo nikamor, je nesmisel. Te tehnologije se bodo po mojem vseeno razvile, na koncu bodo kljub vsemu potrebne za rešitev težave z ostanki CO2, vendar bi bil trenutno fokus javnih politik nanje popolna napaka. Zdaj je treba vse vlagati v prehod na obnovljive vire energije.

Povezanih težav je veliko in so kompleksne. Recimo v Bosni in Hercegovini ne morejo obnoviti termoelektrarn, ker ne morejo dobiti posojil evropskih bank za obnovo, saj se v termoelektrarne ne vlaga več. To načeloma je pravi ukrep, a tam zares ni drugih možnosti. Zato še naprej delujejo termoelektrarne v zelo slabem stanju, kar povzroča ogromno onesnaženja in vpliva na zdravje. Takšno stanje seveda ni pravilno.

Če se vrnemo k Sloveniji. Omenili ste že promet, kjer prav tako ni videti zares nobene spremembe v javnem prometu. Gradimo pa recimo nov avtocestni priključek med Brezovico in Vrhniko … 

Če investiraš v ceste, jih uporablja še več ljudi. To so pokazale vse raziskave od Londona, Pariza … Ne vem, zakaj bi bilo tukaj kakorkoli drugače.

To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan čez palec 120 tisoč vozil, vsako z 1,2 človeka, torej skupaj pol toliko, kot je prebivalcev Ljubljane, je okoljska katastrofa. In to je nacionalni problem, saj rešitve mesto samo ne more zagotoviti. Za spremembo je treba imeti korenček in palico. Torej moraš omejiti načine mobilnosti, ki niso sprejemljivi za urbano okolje, in hkrati ponuditi druge možnosti, to je javni promet, železnico. Ljudje, ki delajo v Ljubljani, pač morajo na neki preprost način priti v službo. Pri nas so srednješolci del populacije, ki največ uporablja javni prevoz. Če se pred osmo zjutraj pelješ z vlakom iz Domžal v Ljubljano, je poln srednješolcev, zato ker nimajo druge možnosti. To je model, ki ga je treba ponuditi tudi odraslim, torej preproste, učinkovite in poceni alternative avtu. A ta hip je javni prevoz dražji kot tisti del avta, ki ga plačuješ »vsak dan«, javni promet velja za nezanesljivega, sposobni nismo uvesti niti nacionalne enotne vozovnice za javni prevoz.

To, da na majhno območje znotraj obvoznice v Ljubljani pride na dan čez palec 120 tisoč vozil, torej skupaj pol toliko, kot je prebivalcev Ljubljane, je okoljska katastrofa.

Promet je tudi okoljska katastrofa, zrak ob ljubljanskih vpadnicah je izjemno slab. 

Tukaj ni velikih dile m, saj je jasno, da omejitve prometa stanje izboljšajo. Recimo, v Londonu so uvedli območje ultra nizkih izpustov (ULEZ) in začeli zaračunavati vstop na ta območja z avti – koncentracija dušikovih oksidov se je znižala na 99 odstotkih merilnih mest. V osrednjem Londonu so se ravni dušikovih oksidov več kot prepolovile. Ta ukrep je sicer tipično neoliberalno napačen, saj omogoča onesnaževanje bogatim, ki jim ni težko na dan odšteti približno 15 evrov.

Tudi Ljubljana je izpeljala izjemno uspešen ukrep. Od leta 2013 je ukinjen osebni motorni promet v središču, na Slovenski cesti med parkom Zvezda in Ajdovščino, in meritve so tam pokazale enormno izboljšanje kakovosti zraka, lokalni prispevek h koncentraciji črnega ogljika se je v tem polkilometrskem pasu zmanjšal za kar 70 odstotkov, hkrati pa se ni poslabšalo stanje na okoliških cestah. Čeprav gre za majhno območje, je to zelo pomembno, saj tam potuje polovica ljudi, ki uporabljajo javni prevoz v Ljubljani, ali pa čaka in prestopa z avtobusa na avtobus.

Princip torej je, da po mestu zapiraš ceste za avtomobile in jih prepuščaš pešcem in kolesarjem. Ljubljana je tukaj spet nekaj naredila, a nove kolesarske steze so šle pogosto na račun pešcev in večinoma ne na račun motoriziranega prometa. Ponekod so nastale za kolesarje zelo nevarne točke, recimo ravno v središču, na Slovenski cesti pred ministrstvom za notranje zadeve.

Za konec še morda vprašanje o slonu, ki je od 20. januarja ves čas v sobi in ne sedi, ampak tepta. Mislim na ameriškega predsednika Trumpa in njegovo razgradnjo ukrepov, institucij, okoljskih politik in ciljev prehoda s fosilnih goriv. Vse, o čemer sva govorila, je s tega vidika pod udarom, tudi zasmehovano. Česa podobnega še nismo videli. 

To seveda ni napad na okoljske institucije, ampak je razgradnja države. Ne strinjam se, da česa takšnega še nismo videli. Videli smo v osemdesetih letih v Združenem kraljestvu, ko so konservativci privatizirali vodo in javni prevoz, železnice, zmanjšali socialno varnost.

Trumpove poteze so radikalne, saj povzroča težave na več ravneh. Na nacionalni ravni demontira okoljsko agencijo in NOAA, National Oceanic and Atmospheric Administration, ki se ukvarjata z okoljem in podnebjem. To pomeni, da preprosto ne bodo več imeli javne napovedi vremena. Pred dnevi je Guardian pisal, da so v NOAA odpustili človeka, ki je upravljal letalo, s katerim se napoveduje in spremlja prihod hurikanov iznad Atlantika prek Karibov v ZDA. To so izjemno pomembne napovedi, ekonomsko gledano, saj je bilo mogoče del škode vnaprej preprečiti. Zaradi podnebnih sprememb je teh ekstremnih vremenskih pojavov vse več in posledice bodo grozljive. In to ne samo v Kaliforniji, kjer bo vse gorelo, ampak tudi na jugu ZDA, kjer je, bizarno, Trumpova volilna baza. Enostavno ne bodo vedeli, kaj se dogaja in kaj prihaja, da ne govorim o dolgoročnejši škodi, ki bo nastala z opustitvijo razvoja podnebnih modelov. Tudi omenjeni tehnik je sicer volil Trumpa.

Prav tako zbuja skrb opustitev financiranja drugih institucij, agencij Združenih narodov, Svetovne zdravstvene organizacije, Medvladnega odbora za podnebne spremembe – IPCC. Trumpove poteze že presegajo nacionalno raven. Če se je torej odločil potopiti Florido, je to ameriški notranji problem, a potaplja tudi Nizozemsko, kar je evropski problem. Tukaj bosta morali EU in mednarodna skupnost odločneje ukrepati in okrepiti multilateralizem.