Praslovan / »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov«

Ko o Predinu govorijo Neslovenci, govorijo kot eksperti – poglobljeno, angažirano, premišljeno, analitsko, lucidno

zelo za

Bosanec, Balkanec, Praslovan. Praslovan (Slobodan Maksimović, 2024). 

Vsi se spomnimo, kje smo bili, ko smo prvič slišali štikel Praslovan. V Praslovanu, Maksimovićevem dokuju o Zoranu Predinu, sem čakal in čakal na to repliko, pa je nihče ne izreče. A bi jo moral – ker je tako logična. In samoumevna. Kot: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so ustrelili Johna F. Kennedyja. Ali: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so napadli Svetovni trgovinski center. Ali pa: vsi se spomnimo, kje smo bili, ko so sporočili, da je umrl Tito. Tito je umrl leta 1980 – Predin je takoj zatem napisal mitski, tektonski, dylaneskni epos Praslovan, distopijo o jugoslovanski utopiji, toda verza »da bomo vsi po vseh predpisih zabelili vse, kar se bo zabelit dalo«, se tedaj še nista glasila: »da bomo vsi po vseh predpisih zajebali vse, kar se bo zajebat dalo«. To se je zgodilo šele kasneje, a dobro vemo, kako smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo, navsezadnje, Predinova glasba je bila soundtrack tega zajeba – tega razpadanja utopije. Nekateri še vedno zajočejo, ko ga slišijo (Predinovi štikli so tako dobri filmi). Drugim se zdi, da danes zveni še bolje kot nekoč (Predin je doktoriral iz umetnosti dvoumnosti). Đorđe Balašević pove, da Predinu brezmejno zavida verz »da si preplaval tisto rusko reko«. Vsekakor, Bob Dylan ima srečo, da Predin – »antizvezda, »upornik brez razloga in z razlogom«, »potujoča enklava dobre volje«, »čudo«, »original«, »oče naroda«, »super tip«, »utelešenje poštenosti«, »najbolj duhovit alfa samec« ipd. – ne poje v angleščini. Po drugi strani pa je še dobro, da ni postal košarkar – dobili bi slabega košarkarja in izgubili prelomnega glasbenika.

Maksimovićev doku intonira hrvaški novinar Boris Dežulović, ki pove, da »Zoran Predin ni Slovenec iz naših stereotipov« in da so ga v mariborski porodnišnici pomotoma zamenjali z nekim bosanskim dojenčkom, tako da pravi Zoran Predin živi pod imenom Nusret nekje pri Tuzli, slovenski Zoran Predin pa je dejansko »Bosanec, Balkanec, Praslovan«. Dežuloviću sledijo pisatelj Miljenko Jergović, igralec Branko Đurić, glasbeni kritik Petar Peca Popović, košarkar Zoran Čutura, televizijski voditelj Aleksandar Stanković in Balašević, a to, da film o Predinu odprejo Neslovenci, ni le vljudnostna gesta, temveč namig, da so Predina južno od Slovenije sprejeli in dojeli bolje kot v Sloveniji. »Pel je v slovenščini, ki je nihče od nas ni razumel, ampak smo dojeli vse, kar je pel,« pravi administrativni direktor Sarajevskega filmskega festivala Dževad Mujan Mujke. Prav res, Hrvati in Bosanci in Srbi niso znali slovensko (»Lačni Franz in Zoran Predin so za slovenski jezik naredili največ v zgodovini tako Jugoslavije kot slovenskega jezika,« pravi Jergović), a so ga razumeli – Slovenci so po drugi strani znali slovensko, a ga očitno niso razumeli. Ne, štikel Vaterpolisti ni ne zgodba o vaterpolu ne politična alegorija, temveč zgodba »o otrocih, ki se jih starši ne sramujejo«.

»Pel je v slovenščini, ki je nihče od nas ni razumel, ampak smo dojeli vse, kar je pel.«

Dževad Mujan Mujke,
administrativni direktor Sarajevskega filmskega festivala

Ko o Predinu govorijo Neslovenci, govorijo kot eksperti – poglobljeno, angažirano, premišljeno, analitsko, lucidno. Ko je Popović leta 1981 na festivalu v Subotici videl Lačnega Franza, je imel tak občutek kot tedaj, »ko sem na festivalu na otoku Wight videl The Doors«. Zgodovinar Nihad Kreševljaković pa pravi, da je bil Lačni Franz »lahko verzija tistega, kar je bil kasneje slovenski zvok, ki je bil takrat na neki način tudi zvok svobode in drugega prostora. Slovenija je bila prostor, kjer je estetsko prvič premagalo politično«. Ha! Ko pa o Predinu spregovorijo Slovenci, se zdi, kot da jih je Maksimović z vprašanjem presenetil – o Predinu niso kaj dosti razmišljali. O njem ne znajo povedati nič navedljivega. Maksimović bi moral morda angažirati tudi slovenske pendante Miljenka Jergovića (Goran Vojnović?) in Borisa Dežulovića (Ervin Hladnik Milharčič?). In besedo bi moral dati več ženskam. Predin ni ravno Andrew Tate. Gotovo je nekaj ironije v tem, da je Predin zaradi partizanske pesmi Počiva jezero v tihoti izgubil polovico slovenske publike – drugo polovico je skoraj izgubil po napadu na košarkarskega sodnika. A Maksimović, ki – magari nehote – trči ob »slovenski sindrom« (ne vemo, kaj bi s svojimi velikimi avtorji, o njih ne znamo ničesar povedati, a vzeli bi jim pokojnine), vendarle dela vse, da doku o Predinu, ki prej napiše pesem, kot pove vic (besedilo za evrovizijski štikel Zbudi se je napisal med potjo od doma do televizije), ne izgleda kot wikipedijsko geslo, tako da je to, kar izvemo (recimo, da je Lačni Franz nalašč igral najbolje tedaj, ko je bilo malo publike, da je Starega vojaka napisal finale Jonesovega romana Od tod do večnosti, da je štikel Naša Lidija je pri vojakih leta 1983 zaradi strašnega uspeha skoraj razbil bend in da Arsen Dedić, njegov »starejši brat«, ni nikoli gledal na cesto in da nikoli ni dal v četrto prestavo), obenem že tudi emocionalni payoff. Praslovanu se ni treba emocionalno pretegovati. In emocionalnih trenutkov – o, ko bi me le oče videl v duetu s Terezo Kesovija! o, ko bi se le ohranile fotke, na katerih sem leta 1984 pomotoma poziral z jugoslovanskimi košarkarskimi reprezentanti! – ni treba spreminjati v opere. Predin, ki sam dobro ve, kdaj se je obnašal kot »zadnja budala«, je vedno deloval preveč brechtovsko, pa ne le ko je pel »nič nas ni strah, če so smučarji z nami« (Slovenci itak niso vedeli, da se zafrkava) ali ko je pel o »mravljinčarjih in čeladarjih« (na šolskih proslavah so otroški pevski zbori to evforično prepevali, ne vedoč, da pojejo o kurcu), ampak tudi ko je pel »naj ti poljub nariše ustnice.« (art & kino)

k1qdmmzkwPs