Sneguljčica

zadržan

Detoksikacija Disneyjeve klasike.

Ameriški patrioti – rasisti, etnonacionalisti, šovinisti, nativisti, trumpovci – so ponoreli, ko so izvedeli, da bo Sneguljčico v Sneguljčici, Disneyjevi igrani verziji Disneyjeve animirane klasike Sneguljčica in sedem palčkov, igrala – sicer briljantna – Rachel Zegler, ki je kolumbijskega, latinskoameriškega rodu: hej, Sneguljčica je čisto bela, snežno bela, snow white, so trdili, kot bi se bali »velike zamenjave« (belke bodo zamenjale nebelke). Ja, vsekakor,

Sneguljčica je bila snežno bela, a originalna Sneguljčica je nastala leta 1937, ko je bila Amerika še trumpovsko »velika«, ko so torej obstajale jasne rasne hierarhije. Princese so bile lahko le čiste belke. A ko je bila Amerika še »velika«, so obstajale tudi jasne spolne hierarhije – ženska si ni mogla sama pomagati, ampak jo je lahko rešil le moški, »princ« (na belem konju ipd.), njegov »čarobni« poljub. V »veliki« Ameriki je bila ženska nemočna, povsem odvisna od moškega, dobavitelja »srečnega konca«. Ne, ženska ni imela nobene moči – in če jo je že ravno imela, če se je torej v družbeni ali poslovni hierarhiji povzpela (in prevzela kako pomembno vodstveno funkcijo), potem je bila to »slaba«, »demonična« ženska, utelešenje Zla, kot recimo mačeha, »zlobna kraljica«, ki se znebi kralja, Sneguljkinega očeta, in prevzame kraljestvo. Žensko opolnomočenje ni prišlo v poštev. Ko so patrioti vzdihovali, joj, zakaj ne more biti Sneguljčica preprosto takšna, kakršen je bil original (ko je lahko moški nekonsenzualno poljubil »spečo« žensko in je to veljalo za nekaj »čarobnega«), zakaj je treba vse spreminjati in popravljati, je bilo tako, kot bi vzdihovali: joj, zakaj ne more biti Amerika takšna, kakršna je bila leta 1937? A že to, da je v naslovu le še Sneguljčica, ja, brez sedmih palčkov, govori o tem, da so se časi spremenili, toda če mislite, da so palčke – v imenu politične korektnosti – raje kar umaknili (in »črtali«), se motite.

Palčki so tu, vseh sedem, a so digitalno animirani – palčke, ki niti niso več palčki (besede »palček« ne slišite), temveč »čarobna bitja« (stara 249 let), karikatura delavskega razreda, ki čaka Roso Luxemburg, igrajo digitalni efekti, ne pa igralci nižje rasti. Očitno so si rekli: če bi palčke igrali igralci nižje rasti, bi bilo to žaljivo do oseb nižje rasti! Zakaj so potem te palčkaste surogate palčkov sploh obdržali? So hoteli s tem, ko so palčke prelevili v »čarobne« kvazihobitske digitalne like, namigniti, da je z originalno – Grimm-Grimmovo in Disney-Disneyjevo – reprezentacijo palčkov nekaj »narobe«? Zakaj so potem sploh posneli igrani rimejk? Ne rečem, Sneguljčica nehote izgleda zelo aktualno: brezimna »zlobna kraljica« (Gal Gadot) je namreč avtokratska in požrešna in maščevalna in fašistoidna in nečloveška – in ja, »pravljična« – kot Trump. Obenem pa deluje tudi kot 270-milijonska kritika originala (ime Sneguljčica se ne nanaša več na barvo njene kože, temveč na njen snežno-viharni izvor, princ ni več princ, ampak robinhoodski outsider, tiranija – format »velike« Amerike – kliče k vstaji in opolnomočenju ljudske princese, himničnega štikla Someday My Prince Will Come, ki je intoniral original, ni na spregled), kar pa ne pomeni, da ne izgleda staromodno, kot ujetnica »telesa« iz leta 1937, tem bolj, ker njen feminizem ni nič posebnega, kaj šele junaškega ali subverzivnega – animirane superprodukcije, kot so Mulan, Ledeno kraljestvo in Pogum, so jo že davno prehitele, pri čemer s preteklostjo niso bile tako obremenjene, kot je Sneguljčica, ki dokazuje, da igrani rimejk animirane klasike le poudari toksičnost klasike (animacija prikrije toksičnost, igrana verzija jo – magari nehote – razgali, tako da »zazeva«), a tudi toksičnost same odločitve in opravičila za rimejk. Nekatere stvari so pač preveč datirane in neločljive od mračne »velike« preteklosti, iz katere prihajajo. Za nekatere stvari je bolje, da ostanejo animirane. (kino)