»Zakaj se na levem polu vseeno pogosto pojavljajo novi politični akterji?«

Prvak opozicije Janez Janša že napoveduje zmago na naslednjih volitvah v državni zbor, ustoličil bi rad ustavno večino razuma in uresničil svoje načrte o drugi republiki. Na shodu pred celjskim sodiščem, kjer poteka sojenje Janši v primeru Trenta, je za pravosodje – ali raje »krivosodje«, kot mu pravi – že povedal, da je to hiša, ki jo bo treba postaviti na novo, nevladnim organizacijam, ki mu niso po godu, napoveduje vojno, nedavno pa je tudi zapisal, da bodo z naslednjo vlado »brutalno odpravljeni dvojni vatli, nepotrebna ministrstva in birokratske ovire«. O Janševih zloveščih napovedih in politični aritmetiki leto pred volitvami smo se pogovarjali z dr. Marinkom Banjacem, politologom in izrednim profesorjem na ljubljanski Fakulteti za družbene vede.

Bi morali Janševe napovedi jemati resno?

Ne bi bilo ravno modro, če bi ob takšnih napovedih samo zamahnili z roko ali jih jemali z rezervo. Ne gre za to, da je marsikaj od tega, kar ste tudi sami omenili, zapisal samo na družbenih omrežjih, ampak o tem govori tudi drugod, nazadnje prejšnji mesec na slavnostni akademiji SDS, 36. rojstnodnevni zabavi svoje stranke. Ob tem se mi zdi zanimivo, kako Janša poudarja, prosto po Donaldu Trumpu, da Slovenija danes potrebuje »revolucijo razuma«. Pazite, ne zdravega razuma, zdrave kmečke pameti in tako naprej, kot smo bili vajeni prej – Janša govori zgolj o razumu.

Zakaj se vam zdi ta podrobnost pomembna?

S tem oblikuje neko polje razumevanja tudi svojih političnih nasprotnikov. Vse, kar je njemu tuje, drugačno, alternativno – je nerazumno. Ne gre za manko zdravega razuma, temveč razuma nasploh. S tem Janša poskuša ustvariti zelo jasno dihotomijo med razumom, tem, kaj naj bi bila pamet, modrost, in nerazumom, kar v svoji retoriki enači skorajda z norostjo in zblojenostjo. Gre za jasno demonizacijo političnih nasprotnikov. In obenem za ustvarjanje terena legitimacije dejanj oziroma politik, ki naj bi jih izvajal v prihodnosti. Vse, kar precej neposredno napoveduje, od rezanja birokracije do izgona ideologije iz šol, pa so vsebinski nastavki, kakršne pripisujemo desničarsko populističnim praksam po Evropi in tudi na drugi strani luže.

Prav na drugi strani luže, pri Trumpu, so v SDS dobili zaslombo. Poslanec SDS Žan Mahnič je pred celjskim sodiščem že decembra vlekel vzporednice: tako, kot se je po krivem sodilo Trumpu, se bojda po krivem sodi Janši, in tako, kot je Trump nato zmagal na volitvah, bo zmagal tudi Janša. 

Občasno se v SDS res sklicujejo na Trumpa, vseeno pa mislim, da moramo biti pri risanju takšnih povezav previdni. Predvsem ne smemo ameriškemu predsedniku pripisovati preveč zaslug. Tudi znotraj desničarskega miljeja, kamor spada SDS, bomo pogosto slišali, kaj vse je naredil Trump – denimo izvedel deportacije ali pa postavil zid na mejo z Mehiko. V resnici bi morali prepoznati, da gre za politike in prakse, ki sovpadajo s širšimi zgodovinskimi konstelacijami, od imperializmov do rasizmov ter drugih izključevanj, in konservativnimi stališči, ki so značilna za desni populizem. Trumpa zato ne bi smeli razumeti kot avtorja trenutnega desnega populizma, ampak predvsem kot efekt. Tukaj se seveda pojavi vprašanje, kakšno funkcijo potem Trump ima, če je zgolj efekt in ne avtor tovrstnih idej. Trump, ki ga pogosto opisujejo kot norega, kot nekoga, ki je povsem zunaj vseh okvirov in znanih koordinatnih sistemov, predvsem premika polje mogočega. Stvari, ki jih danes govori ali počne Trump, bodo z nekoliko bolj omiljeno retoriko, ki se bo zato zdela sprejemljivejša, čeprav bo šlo za isto stvar, jutri izvajali drugi.

Po evropskih volitvah smo govorili o valu skrajne desnice, Orbán je dejal, da bo Trumpova zmaga kot tornado. Bi lahko Evropo, skupaj s Slovenijo, res kmalu prežel duh MEGA ali Make Europe Great Again (Naredimo Evropo spet veliko)?

Napovedi so spolzek teren. Kajti menjave situacij v svetu so danes tako hitre in kompleksne, da zelo težko zamejimo prostor, v katerem takšne politike lahko uspevajo. Desni populizem je še pred časom deloval kot sila, ki jo najdemo nekje na obrobju in v resnici nima možnosti preboja v politično sredino. Danes se ne zdi več toliko nenavadno, da takšne stranke prevzemajo oblast ali politične institucije. Spet, pomembno se mi zdi opozoriti na razmere, ki omogočajo, da prihaja do njihovega vzpona. Ne gre za to, da so desni populisti samo tako zelo spretni, predvsem družbene razmere so takšne, da njihovemu jeziku uspe najti prave naslovnike. Tukaj so še nenehne krize. Treba se je zavedati, da krize ne pridejo kar tako, niso neka objektivna sila, ki spreminja red v družbah. Vzpostavljajo se s pomočjo narativov.

Za svoje delovanje desni populisti nujno potrebujejo krize. Naomi Klein je nenehno proizvajanje kriz označila za doktrino šoka. 

Pri čemer je to opisovala kot jasno, strateško odločitev. Za številne krize, recimo za okoljsko, pa bi težko rekli, da so bile ustvarjene namenoma. Moja poanta je v tem, da desni populizmi krize artikulirajo kot specifičen problem (ali pa nekaj, kar ni problem), za katerega okrivijo tako imenovano elito. Gre za boj za interpretacijo, ki obenem pomaga ustvarjati nove krize.

Desni populizem je deloval kot sila, ki jo najdemo na obrobju. Danes se ne zdi več toliko nenavadno, da takšne stranke prevzemajo oblast ali politične institucije.

Prikladno pa nato zmeraj ponudijo tudi nekoga, ki naj bi nas kot mesija popeljal v boljši jutri. 

Foucault tovrstno mesijanstvo opisuje z izrazom pastoralna oblast, ki sicer predstavlja tudi modaliteto oblasti na ravni sodobnih držav, izostruje pa se po mojem mnenju še bolj v pojavu desnih populizmov. Pri pastorali imamo na eni strani pastirja in na drugi njegove ovce. Bistveno pri tem je, da pastir nikoli ne skrbi samo za posamezno ovco, temveč skrbi za skupnost in dobrobit vseh. Na tem gradi svoj raison d’être ali smisel obstoja. S tem opravičuje svojo vlogo v pastorali. Podobno svoj obstoj opravičujejo mesije, ki jih proizvaja desni populizem.

Zmeraj več takšnih »korajžnih« in »robatih« samodržcev kroji svetovni red. In tudi v preteklosti bomo našli cel kup podobnih primerkov. Zakaj volimo takšne ljudi? 

Politologija je polna premislekov, zakaj močne politične osebnosti privlačijo množice. Ampak zares pomembno v sodobnih kontekstih se mi zdi prav to ustvarjanje kriznih situacij, o katerih sva govorila prej, v katerih se ljudje počutijo zmeraj bolj ogrožene, negotove in anksiozne. V takšnih situacijah ljudje postanejo precej bolj labilni, takšni robati akterji, večinoma gre res za moške, za ljudi pa izkazujejo neko trdnost, gotovost, stabilnost. Vse to, kar ljudje v takšnih situacijah ponavadi iščejo. Za uspešno se izkazuje retorika desnega populizma, ki ji je uspelo oblikovati narativ socialnih politik, levica pa se je precej usmerila v to, čemur pravimo identitetne politike. Desnici je uspelo prevzeti številna socialna vprašanja, ki so prej dolgo veljala za teren levice, obenem pa ostaja odprta za sodelovanje z velikimi korporacijami. Prav postrojenost velikih imen iz korporacij, predvsem iz sveta digitalnih tehnologij, ki smo jo lahko videli med Trumpovo inavguracijo, je zelo pomenljiva in ključna, da razumemo ključne koordinate današnjega sveta.

Kaj mislite s tem? 

Gre za to, da smo bili z ustvarjanjem nenehnih groženj, ki jih podpihuje hitro množenje digitalnih tehnologij, praktično prisiljeni v nov okvir razmišljanja skozi hipne informacije. Digitalna okolja so postala prostor, ki zapirajo možnosti daljših refleksij, tega, da se za trenutek ustavimo in premislimo. Namesto da bi z njihovo pomočjo odpirali nove horizonte, ponavadi počnemo nasprotno. Kar prilično sovpada z antiintelektualizmom, ki ga tako radi spodbujajo desni populizmi, s ponujanjem hitrih in enostavnih rešitev.

Najmanj od prve Trumpove administracije tako ali tako vemo, da živimo v postfaktični družbi. Kaj se je zgodilo z resnico? Nekoč so filozofi preživljali dneve ob iskanju odgovora na vprašanje, kaj je resnica, danes pa se zdi, kot da ima vsak svojo. 

Spet bi se zatekel k Foucaultu, ki se je veliko ukvarjal z vprašanjem formacije vednosti in je imel problem z ugotavljanjem, ali obstaja resnica in na drugi strani nekaj, kar to ni. Po njegovem je bila formacija vednosti zmeraj stvar družbenih, političnih in oblastnih razmerij. Ne gre samo za to, da bi resnico določali zmagovalci ali tisti, ki so na oblasti, pač pa se to, kaj je resnično, določa skozi različne zgodovinske trenutke in prelome. V tem smislu končne resnice ni oziroma je ta zmeraj spremenljiva in izpostavljena enkratnim, hipnim vdorom novih spremenljivk ali, če želite, političnih igralcev. Hočem povedati, da imam težavo s trditvijo, kako danes živimo v postfaktičnem svetu, svet pred vdorom digitalnih tehnologij pa da je bil povsem faktičen. Da smo imeli skratka nekoč dostop do resnice, danes pa tega nimamo več.

Jasno, zavoljo različnih resnic so se bili ljudje pripravljeni pobijati že v preteklosti. 

Je pa res, da je danes možnosti za ustvarjanje konkretnih informacij, lahko jim rečemo tudi lažne novice ali fake news, veliko več, ker tudi sodobne tehnologije to omogočajo. In obenem določajo, kako lahko mislimo ali imamo možnost misliti, kaj lahko izrekamo, česa ne moremo, kaj je dovoljeno in kaj ne.

Digitalni oligarhi so postali pravzaprav uredniki naših virtualnih življenj. In posledično, vsaj deloma, tudi naše resničnosti. 

Drži.

Logar predstavlja govorečo izpraznjeno retoriko. Ne, da veliko govori, pa nič ne pove. Ravno nasprotno, s svojo izpraznjeno retoriko mu uspe povedati zelo veliko.

Pogovor sva začela z Janšo, ampak populizem pri nas najdemo tudi v drugačnih pojavnih oblikah. Denimo pri Zoranu Stevanoviću, predsedniku Resnice, ki je pritegnil največ pozornosti kot obraz protestov proti ukrepom za zajezitev epidemije. 

Zagotovo gre za nekoga, ki podobno pooseblja idejo desnega populista. Ravno zato, ker svoje politike gradi na ideji o zunanjih sovražnikih, naj bodo to tako imenovane elite ali pa različne manjšine, denimo migrantje. Zase pravi, da prihaja iz ljudstva in dela za ljudstvo. To zelo rad tudi vsakič poudari. Prav zanj se mi zdi tudi značilno, kar lahko spremljamo že drugod po svetu, da s pridom izkorišča sodobne tehnologije oziroma družbena omrežja, da nagovori ljudi. Družbena omrežja so mu ponudila prostor zelo specifične spektakularizacije politike. Stevanović iz pomembnih družbenih in političnih vprašanj ustvarja spektakel, svoje politike pa gradi na antagonizmih in teorijah zarote. Prav takšen spektakel pa je značilnost sodobnega desnega populizma.

Anže Logar, bivši poslanec SDS, danes predsednik Demokratov, ne prisega ravno na spektakel. Kljub visokim napovedim je lansiral stranko, ki pa ji, če vzamemo v roke zadnje ankete, ne uspe prepričati ljudi. Do volitev je kakopak še eno leto. Bi se to lahko še spremenilo? 

Logar predstavlja to, čemur bi rekel govoreča izpraznjena retorika. Ne toliko v tem smislu, kot se običajno interpretira, da veliko govori, pa nič ne pove. Ravno nasprotno, Logarju uspe s svojo izpraznjeno retoriko povedati zelo veliko, zato pravim govoreča. Jasno je, da v ozadju takšnega govora stoji zelo jasen naklep in strategija. Kdo je kot politik, mu sicer uspe razkriti ob svojih nastopih. Če boste pozorno spremljali kritike, ki jih izraža na račun sedanje vlade, boste ugotovili, da ostaja v registru svoje bivše stranke. Ta ujetost v dvojnost, ko na eni strani govori o sodelovanju vseh, na drugi strani pa ga njegov historiat in trenutne konstelacije postavljajo na desno, je recept za nekaj, kar ne more biti uspešno. Ker mu preprosto zmanjka neke koherentnosti, jasnega okvira, v katerem naj bi nastopal.

Sodelovanje ni dovolj močna programska točka? Logar, skupaj z gospodarstveniki in še kom, poziva, da bi Slovenija potrebovala široko koalicijo. Zakaj toliko govoričenja o »sodelovanju«, »dihanju z obema polovicama pljuč«? Ni to v resnici skregano s parlamentarno demokracijo? Sicer bi lahko imeli tudi enopartijski sistem. 

Gre za mit o nedeljivosti političnega telesa, ki, zgodovinsko gledano, ni nič novega. Že Aristotel je govoril, da mora polis kot politična skupnost in skupnost ljudi delovati enovito. To logiko so prevzeli različni renesančni avtorji, na primer Marsilij Padovanski, kasneje pa tudi Thomas Hobbes, ki velja za prvega misleca moderne politične skupnosti. Hobbes je govoril, da skupnost na vrh postavi kralja, absolutno avtoriteto, zato da drži skupnost skupaj, delitve pa da so nezaželene in tujek v skupnosti. Šele precej kasneje se razvije ideja, da je politično telo lahko tudi deljeno, da je to dopustno in celo nekaj dobrega. Mouffe in Laclau denimo pišeta, da se politika začne tam, kjer se začne heterogenost političnega prostora. In da potrebujemo agonizem, ne antagonizem, se pravi nekakšno produktivno napetost političnih idej, ki ustvarjajo v resnici nove ideje in rešitve. Z agonizmom lahko skupnosti gradijo prihodnost. Kljub temu pa na splošno v javnosti še zmeraj velja prepričanje, da mora biti narod čim manj razdeljen, saj da je to nekaj inherentno pozitivnega in edini način, kako lahko kot skupnost napredujemo. Od tod ideje, na katere stavi tudi Logar, pa tudi del Socialdemokratov in še kdo.

To je bila zdaj teorija, kakšne pa so dejanske možnosti, da bi po naslednjih volitvah v Sloveniji dobili široko koalicijo? 

To pa je odvisno od politične aritmetike, različnih preigravanj in hipotetičnih razmišljanj. Ta zamisel pa ima zaradi svoje privlačnosti zmeraj zagotovljeno podporo. Ponavadi se sicer zaleti ob zid, ko je treba takšno sodelovanje materializirati. Stvar ni tako enostavna, kot se sliši.

Se pa lepo sliši.

Lepo se sliši, ja.

Med resnimi izzivalci za mesto premiera se omenja tudi evropski poslanec Vladimir Prebilič. Kakšen pa je njegov potencial, če bi se odločil kandidirati na naslednjih volitvah v državni zbor? 

Prebilič je v političnem smislu »lokalni človek«. Vemo, da prihaja iz Kočevja, kjer je veljal za uspešnega župana. Tako da neko avro uspešnega politika že ima. Kot akademik velja za razgledanega človeka, in če vzamemo njegove retorične sposobnosti, mu je težko karkoli očitati. Čeprav je, podobno kot Logar, med predsedniško kampanjo kdaj deloval kot izpraznjen retorik, se mu je kot evropskemu poslancu uspelo bolj jasno postaviti kot politik. Vendar pa je njegov nasmešek, metaforično rečeno, precej sladko-kisel. Sladek, ker je verjetno ugotovil, da neki potencial za preboj na nacionalni ravni zagotovo ima.

In zakaj kisel? 

Ker je dejansko v precej nezavidljivi situaciji. Po eni strani ima težavo z zaledjem za nastop na naslednjih volitvah. V nasprotju s predsedniškimi in kasneje evropskimi volitvami, na katerih je nastopil s podporo Vesne, bi za preboj na parlamentarnih volitvah potreboval neki širši institucionalni okvir v smislu dobro zasnovane in postavljene politične stranke, ki bi imela potencial širšega preboja. Kar pa, si upam reči, Vesna ta trenutek ni. In mislim, da tudi Prebilič zato omahuje. Po drugi strani pa sta postavljanje lastne stranke in grajenje strankarske mreže, če nimaš dovolj močne podpore, tudi kapitalske, res zajeten zalogaj. Preglavice mu dela tudi dejstvo, da vstopa v prostor, ki je bolj ali manj poln. Dvomim, da ga bodo koalicijske stranke, predvsem Svoboda in SD, z odprtimi rokami sprejele pod svoj dežnik. Ta trenutek na levi sredini v resnici ni vakuuma, je na primer bazen neopredeljenih in tistih, ki so izgubili zaupanje v Svobodo, ni pa zares izrazitega političnega vakuuma, kot je nastal že kdaj v preteklosti.

Potrebujemo agonizem, ne antagonizem, produktivno napetost političnih idej, ki ustvarjajo nove ideje in rešitve. Z agonizmom lahko skupnosti gradijo prihodnost.

Leto pred volitvami morajo vlade ponavadi začeti polagati račune. Kako bi ocenili delo te vlade? 

Ta vlada je bila obremenjena, vemo, z obljubami in nato idejami velikih reform. Zagotovo bi rekel, da je bila uspešna z odpiranjem pravih tem. Treba ji je priznati, da je bila vendarle socialno nekoliko zelo senzibilna, predvsem po zaslugi ministrske ekipe Levice. Pomembni sta se zdeli zaostritev inšpektorskega dela, kar se tiče kršitev pravic delavcev, in stanovanjska politika, omenil bi tudi plačno reformo.

Ampak? 

Je pa tukaj »ampak«, zagotovo. Lahko se strinjam z ugotovitvami, da je bilo izrečenih obljub in napovedanih reform preveč, da si je z njimi pravzaprav zavezala zanko okoli vratu. Čeprav bi rekel, da tudi tovrstne kritike ponavadi zgrešijo bistvo.

Z reformami je tako ali tako zmeraj križ: če obljubiš reforme, ti govorijo, da ne smeš obljubljati reform, a pred volitvami zmeraj vsi pričakujejo, da se boš lotil reform. 

Tako nekako, ja. Pomemben del obljube, kot bi rekel Derrida, je to, da jo zmeraj preganja možnost, da ne bo uresničena. Poanta ni v tem, da vlada ne bi smela dajati obljub, kajti potem bi bila soočena z očitki, da je premalo ambiciozna. Ne želim opravičevati neizpolnjenih obljub trenutne vlade, ampak smisel obljube je v tem, da je radikalno odprta v prihodnost. Poglejte samo na raven Evropske unije in cilje trajnostnega razvoja. Lahko res zagotovimo, da bomo do leta 2050 živeli v brezogljični družbi? Sploh danes, v dobi oboroževanja. To so v resnici obljube, ki niso dane, ker bi obstajal jasen garant, da bodo izpolnjene, ampak zato, da trasirajo želeno pot. Ekonomija obljube, češ da obljuba dela dolg, je malce zgrešena. Seveda se zahtevajo rezultati in pričakovati je, da bo imela vlada ob koncu mandata kaj pokazati. Ampak kdaj precej redukcionistično gledamo na to, kaj pomeni dober rezultat. Za nekatere dober rezultat pomeni, da imajo več v žepu. Če gremo onkraj tega, onkraj neke mehanicistične in ekonomistične logike – pa čeprav se vlada lahko pohvali z nizko brezposelnostjo in uspešnim gospodarstvom –, so rezultati lahko tudi marsikaj drugega. Recimo ohranjanje odprtosti prostora ali skrbi za socialo. Ampak to so stvari, ki jih redkeje razumemo kot rezultate.

Pa je na primer smotrno, da je vlada leto pred volitvami, ko pragmatizem narekuje, da se ne lotiš preveč velikih projektov, napovedala pokojninsko reformo? 

Trenutno v javnosti, kot rečeno, obstaja prevladujoča interpretacija, da vlada ni pokazala veliko oziroma dovolj. Poveden je bil zadnji vrh koalicijskih partneric, kjer je vlada jasno predstavila usmeritve v letu pred volitvami: stanovanjska reforma, jasno namenjena mladim generacijam, pokojninska reforma, namenjena starejšim, in zdravstvena reforma, namenjena celotnemu spektru populacije. Gre za tri zelo strateško izbrana področja, na katerih bodo poskušali pred koncem mandata pokazati, če spet uporabiva to besedo, rezultate. Če je doslej veljalo, da vlade niso odpirale velikih zgodb zadnje leto pred volitvami, je bila ta vlada zaradi očitkov v to tako rekoč prisiljena. Če v to ne bi šla, bi ji očitali, da ni storila dovolj.

Bo vlada preživela referendum o dodatku k pokojninam za izjemne umetniške dosežke, ki ga je sprožila SDS? 

Tega referenduma ne razumem zares kot prelomnega za to vlado. Udeležba bo najverjetneje izjemno skromna – prenizka, da bi bil dosežen potreben kvorum –, razen seveda SDS, ki bo poskušala mobilizirati svoje podpornike. Da gre za prelomen trenutek te vlade ali celo referendum o vladi, je samo narativ, ki jo je sprožil prvak opozicije. Gre samo za strnjenje vrst pred volitvami, zato je tudi umeščen v ta predvolilni čas.

Kaj pa zahteve Evropske unije po dodatnem oboroževanju? 

Pri tem gre za zelo jasen diktat Evropske unije, pri katerem Slovenija absolutno ne bo ostala osamljen otok. Enostavno je geostrateški, tudi gospodarski položaj Slovenije v evropskem prostoru tako labilen, da nekih ekscesov in zahtev po drugačni poti, kot jo je ubrala Evropska unija, res ne moremo pričakovati. V tem smislu vlada niti nima izbire. Seveda bo pri tem trčila ob slovensko javno mnenje, ki oboroževanju ni najbolj naklonjeno. Če kaj, bo izjemnega pomena, da bo znala skomunicirati, da novi izdatki ne bodo namenjeni samo za obrambo in varnost, pač pa bodo kot nekakšna »dvoživka« in bodo porabljeni tudi v civilne namene. Deluje, kot da je premier že ubral to pot, zato tudi ocenjujem, da vlada ne bi smela na ta račun doživeti kakšnega hujšega padca podpore.

Zelo radi smo kritični do novih obrazov. Kritični smo bili do Mira Cerarja, kritični smo bili do Marjana Šarca, zdaj smo kritični do Roberta Goloba. Ampak ali ni v resnici tako, da nove obraze ponavadi volimo zato, ker nam gredo stari tako hudo na živce? 

S to frazo, »novi obrazi«, imam težavo. To ni politično nevtralna fraza, kot se morda zdi. Sploh v slovenskem prostoru je dobila precej specifičen prizvok, ki ga je pomagala oblikovati desnica. V resnici gre za prazen označevalec, ki jim ga je na desnici uspelo napolniti z neko vsebino, frazo pa so potem zagrabili mediji. Namreč, za kaj gre pravzaprav pri »novih obrazih«? Fraza, kot se je prijela, predpostavlja in artikulira idejo, da gre pri »novih obrazih« zmeraj samo za premišljeno, lažno fasado, za njo pa stojijo neki tihi dogovori in premišljene kalkulacije.

V katerem političnem sistemu pa ves čas cvetijo rožice? V katerem političnem sistemu ni političnih nasprotij, družbenih, gospodarskih in še kakšnih težav?

Da gre za nekoga, ki so ga nastavili preroki iz Murgel? 

Tako, ja. Zakaj pa se na levem polu vseeno pogosto pojavljajo novi politični akterji? Mislim, da ne zato, ker bi se naveličali starih obrazov, ampak prej zaradi sposobnosti levosredinskega pola, da je izredno kritičen do lastnih vrst. Kadar kdo pride na oblast in pelje mandat, takoj nastopi razočaranje, da se stvari ne premikajo na bolje. To z vidika politične računice morda ni najbolje, a govori predvsem o radikalnem upanju, ki ga ima to volilno telo, da je zmeraj lahko še boljše. Kar navsezadnje omogoča tudi nekakšno odprtost političnega polja v prihodnosti. Podobno kot z »novimi obrazi« je sicer s pogosto slišano mantro, da je Slovenija v stalnem političnem krču in da ji nikakor ne uspe napredovati. Oprostite, ampak v katerem političnem sistemu pa ves čas cvetijo rožice? V katerem političnem sistemu ni političnih nasprotij, heterogenosti, internih družbenih, političnih, gospodarskih in še kakšnih težav?

Verjetno v nobenem, v katerem bi lahko to povedali naglas. 

To prepričanje, da je zgolj pri nas vse narobe, drugod pa se cedita med in mleko, je mit. Kar pa seveda še ne pomeni, da ne smemo zmeraj stremeti k nečemu boljšemu.