Razhodi naredijo filme

Filmi pa ti pomagajo, da se zaljubiš

za +

Ni vseeno, kako se razideš. Ravno obratno (Volveréis, 2024, Jonás Trueba). 

Španija. Noč. Zakonca – Ale (Itsaso Arana) in Alex (Vito Sanz) – sta v postelji, a ne spita. On: »Narediva to, kar je rekel tvoj oče.« Ona: »Kaj naj narediva?« On: »Zabavo.« Ona: »Kakšno zabavo?« On: »Zabavo ob ločitvi.« Njen oče (Fernando Trueba) je namreč rekel, da bi morali pari slaviti ločitev, ne pa združitve. Ravno obratno je ravno obratno od romantične komedije. In ravno obratno od poročnega slavja in happy enda. Ločitev je kul, ker prinese nekaj dobrega, pravi melanholični Alex, ki se preživlja kot igralec. »Ljudje se ločujejo, da bi bilo bolje.« Zato je treba slaviti ločitve, ne pa združitev. »Bedarija,« odvrne Ale, ki se ji zdi zabava ob ločitvi kvečjemu dobra ideja za film. »To bi delovalo v filmu, v resničnosti pa ne.«

Ale, ki se preživlja kot filmska režiserka, ima prav: Ravno obratno – Volveréis dejansko pomeni Vrnil se boš – je namreč natanko film, v katerem to res deluje. Ale in Alex, ki veljata za »popoln par«, morata le še prijatelje in starše – z njenim očetom vred – obvestiti, da se po dolgih letih ločujeta in da prirejata veliko ločitveno zabavo, da bosta torej slavila ločitev (prijateljem se zdi to »čudno«, »smešno«, »noro«, »čudovito«), obema pa je jasno, da bo morala biti zabava »nekaj posebnega«. Morala bo izgledati in delovati kot ultimativna ljubezenska izjava. Ni vseeno, kako se ločiš. Ni vseeno, kako se razideš. Raziti se moraš tako, da bi potem to ljubezen še stokrat ponovil zato, da bi se lahko spet in spet ločil. Vsakič bolje. Spomnite se Casablance: Ingrid Bergman in Humphrey Bogart se na koncu razideta perfektno. Kdo se ne bi hotel tako raziti? Njun razhod je morda boljši in emocionalnejši od njune ljubezenske zveze. Bogart ji je ljubezen gotovo izpovedoval z izbranimi besedami, toda najboljše besede je prihranil za razhod – za tisto slovo na letališču, kjer besede, s katerimi se poslovi od Ingrid Bergman, postanejo popolna afirmacija ljubezni. Le kako ga ne bi večno ljubila? Razhod bi bilo treba tako dolgo ponavljati in piliti, dokler ne bi postal ultimativni izraz ljubezni – ljubezen sama. In ta potrebuje veliko pretiravanj, veliko manipulacij, veliko teatra, veliko emocionalnih investicij, veliko tveganja – kot ločitev, kot razhod.

»Resnično srečen je le, kdor ne vara samega sebe z utvaro, da mora biti ponovitev nekaj novega; kajti sicer se je naveliča.«

Življenju dolgujemo smrt – filmu dolgujemo razhod. Vse, kar je najboljše v filmih, se spleta prav iz razhodov. Razhodi naredijo filme. Ni razhodov, ni filmov. Filmi pa ti pomagajo, da se zaljubiš. Pomagajo ti, da se bolje zaljubiš. In seveda – pomagajo ti, da se bolje razideš. Bolje ko se razideš, bolje se lahko ponovno zaljubiš. Volveréis. Zato v razhodu vedno odmeva »vrnila se boš, vrnil se boš«. Zato je razhod vedno politično dejanje (v slogu »osebno je politično«). Zato nikoli ne vemo, kaj vse bi naredili za ljubezen (kakor tudi nikoli ne vemo, kaj vse bi naredili za revolucijo). In zato referenca filma Ravno obratno niso romantične komedije, navsezadnje, Ale en passant razsuje Edwardsovo Desetico, češ da gre le za poveličevanje infantilnega, toksičnega pecanja (Julie Andrews čaka Dudleyja Moorea, ta pa pubertetniško leta za lepotico, Bo Derek, zreducirano na telo), ampak nam film kar sam pove, kaj moramo brati, če ga hočemo razumeti. Po eni strani terja, da preberemo knjigo Pursuits of Happiness (1981), v kateri je ameriški filozof Stanley Cavell orisal nepričakovano globino holivudskih komedij ponovne poroke (kot so Zgodba iz Philadelphije, The Lady Eve, Zgodilo se je neke noči, Vzgoja otroka, Njegovo dekle Petek, Adamovo rebro in Grozna resnica), ki dajo paru novo priložnost in ki ne puščajo nobenega dvoma, da je sreča produkt tega, da v zvezi rasteš skupaj s partnerjem/partnerko, po drugi strani pa terja, da preberemo knjigo Ponovitev (1844), v kateri je danski filozof Søren Kierkegaard poudaril, da »v resnici osrečuje le ljubezen ponovitve«, in sicer zato, ker v njej »ni nemira upanja, ni strašljive pustolovščine odkrivanja, ni pa tudi otožnosti spomina, v njej je le blažena gotovost trenutka.« Ponovitve se nikoli ne naveličaš – naveličaš se le novega. »Resnično srečen je le, kdor ne vara samega sebe z utvaro, da mora biti ponovitev nekaj novega; kajti sicer se je naveliča.« Ponovitev terja pogum. »Kdor je izbral ponovitev, ta živi.« Prav res: »Ko bi ne bilo ponovitve, kaj bi bilo življenje?« (art)

x7T0AOAviV0