Constance Debré: Play boy

Prevod Iztok Ilc. Škuc (Lambda, 170), Ljubljana, 2024, 159 str., 19 €

+ + + +

Preobrazba

Constance Debré (1972) je bila uspešna odvetnica, poročena in s sinom, ko je ugotovila, da se dolgočasi, da je življenje postalo preveč predvidljivo in da se mora ozreti po alternativah. Med te je sodila sprememba spolne orientacije in v romanu Play boy, ki je osrednji del romaneskne trilogije, se posveča predvsem lezbičnim začetkom, negotovim in brez jasne predstave, kam vse skupaj pelje in kako preobrazbo izpeljati.

Constance Debré je upornica, tudi v sodni dvorani je izzivalna, pod togo je vse kaj drugega, kot se od nje pričakuje. Enako njen odnos do celotnega sodnega sistema in tudi do klientov, s katerimi v svojem pisanju ravna povsem brez empatije, sistem se ji zdi rutinski in samonamemben, zato pa njeni klienti z ulice nič manj brezvezni in nič bolj nedolžni od drugih. Njena drža v Play boyu je nekakšen pankerski obrat, pri čemer je protiinstitucionalnost usmerjena na vse strani; proti možu, za katerega jo skrbi, saj se ne more otresti malomeščanskih pogledov in heteronormativnosti, in že slutimo, da se njegovo zgražanje ne bo ustavilo samo pri besedah, temveč bo poskušal omejiti stike s sinom, kar je v ospredju v drugih delih trilogije (tudi drugi del, Love Me Tender, že imamo v slovenskem prevodu, izšel je pri založbi No! Press). Upira se družini, ki je dala nekaj pomembnih in znanih veličin, zdaj pa bivajo v gradovih, ki propadajo, ker ni denarja za popravilo in vzdrževanje. Našpičena je tudi proti staršem, ki so večino življenja prebili na heroinu in potem v letih stiske na nizkocenovnem viskiju; zdi se, da je ravno negotovost, ki sta jo s sestro doživljali v razsuti družini, tisto, kar jo v srednjih letih požene naprej, v neznano, v prostore velikega tveganja in avtentičnosti. Na koncu so vse epizode spoznane za nezadostne; tudi ljubezni in odpora se naveliča.

Play boy je zgodba o odkrivanju poželenja; najprej z deset let starejšo, potem z nekoliko več mlajšo, pa še s katero, vse to francoska pisateljica popisuje na podlagi občutkov začetne negotovosti in iskanja mere. Enkrat je zadeva bolj platonska in se zaveda, da je v zvezi vodilna, aktivna, »fant« pravzaprav ona, njena poročena ljubimka pa negotova in zasedena še v kakšnih drugih trikotnikih. Drugič je telesnost v ospredju, zraven že tudi distanca in zavedanje, da bo vse skupaj zvodenelo in izzvenelo. Ob tem njeni sramežljivi poskusi še drugje, preizkušanje odzivov v javnih prostorih, vse na robu škandala.

Constance Debré piše fragmentarno, poglavja so dolga po stran, včasih manj, opazke in beležke, zraven vse tisto, kar ustvarja socialne razlike, in sama se zaveda, da je revščina bogatašev, pomanjkanje tistih, ki so prišli iz visoke družbe, manj sporno, bolj športno in manj zavezujoče kot revščina revežev. Njeno pisanje je do konca brezkompromisno, do sebe in do drugih, ves čas zasledujoč poželenje in slast, ki ju na novo odkriva in zvesto popisuje.