Ivan Illich: Orodja za sožitnost; Pravica do koristnega brezdelja; Vernakularni spol 

+ + + +

Ivan Illich (1926–2002) je bil duhovnik, ki je postal filozof, mislec ekologizma in radikalni kritik industrijske družbe.

Slovenska izdaja si je izbrala ponesrečeno formo naslova, ki bolj spominja na klasifikacijski listek v biblioteki. Čeprav je avtor tekste napisal pred pol stoletja, še pred časom spletne revolucije, so danes še bolj aktualni. V izhodišče namreč postavi tržno gospodarstvo, ki ljudem ponuja neskončno ponudbo izdelkov in storitev. A Illich v tem ne vidi paradiža, temveč zaton človeka, ki ni več vodilo svojih lastnih potreb. Pravi, da se posameznikove potrebe ujemajo skoraj izključno s potrošnim blagom. Njegove želje izvirajo iz reklamnih oglasov, ki mu diktirajo, kaj si mora še kupiti, da bo potešil potrebe. A kaj ko očaranost nad moderno produkcijo vsega zamisljivega in nezamisljivega paralizira ljudi. Dobesedno, ko koga zadene slabo počutje telesa, se bo odzval na dva načina: tekel v lekarno ali pa k zdravniku. Da bi sam poskušal rešiti svoje telesne tegobe, je iz sveta pozabe, čeravno so to počeli nekoč malodane vsi. Poplava izdelkov in obilja ohromi človekovo avtonomno delovanje. Obenem državni predpisi izničujejo podjetnost, saj ljudem vcepijo predsodke do samogradnje. Reveži so znali uporabljati odpadke in ropotijo in si iz njih postaviti bivališča. Omenja resda Caracas, toda tudi slovenski zakon izpred desetletja, ki prepoveduje sosedsko pomoč, ima natanko isti učinek pasivnosti. Jasno, da nasprotuje nuklearkam, vendar ne le zaradi sevanja, ampak ker njihova dominacija v državnih projektih blokira razmišljanje o manjši porabi energije.

Tako linearno pisana knjiga kajpak odvrača bralca, ki ni privrženec sorodnih idej kot avtor, a jo je vseeno vredno prebrati.