Playboi Carti: MUSIC

+ + +

Ena izmed daleč najtežje pričakovanih plošč zadnjih let je končno tu, pa čeprav se je zaradi nenehnega prestavljanja datuma izida zdelo, da počasi dobiva status mitološke prerokbe. Ker pa je od izdaje prejšnjega, prav tako napol kuhanega izdelka Whole Lotta Red minilo že dobrih pet let, je precej nenavadno, da tudi novi album zveni, kot bi bil skupaj zmetan v naglici. Je surovost plošče, ki je resnično slišati kot zbirka skic, načrten odraz avtorjeve punkovske brezbrižnosti ali gre enostavno za površnost iz lenobe?

Playboi Carti je v zadnjem desetletju zgradil zares zajetno bazo fanatičnih (večidel mladoletnih) oboževalcev, hkrati pa je pridobil ravno toliko (če ne še več) gorečih hejterjev, zato se zdi po svoje logično, da je njegov novi album tako zelo polarizirajoč: nekateri ga opevajo kot popolno mojstrovino in Cartija poveličujejo kot vizionarja, drugi na vso moč pljuvajo po njem. Pravzaprav pa je resnica nekje vmes: plošča še zdaleč ni presežek, vendar tudi polomija ni. Resda gre za površen in sila prenatrpan izdelek, ki je tako monoton in tako zelo predolg, da poslušalca tam nekje do desetega komada spravi v nekakšen delirij, nato pa ga čaka še dvajset skoraj identičnih skladb, toda album je vseeno preveč čudaški, radikalen in avanturističen, da bi ga kar tako odpisali. Je pa res, da tudi pri hvaljenju plošče težko kujemo v zvezde Cartijev prispevek, saj se avtor tokrat kiti predvsem s tujim perjem – z instrumentali, ki nosijo skoraj vso težo albuma.

Hkrati se repanja (oziroma petja ali karkoli naj bi že to bilo) loteva na tako nenavaden način, da je po svoje občudovanja vredno, da si je zagotovil mesto v mainstreamu. Premore dva glasova – bodisi dojenčkast in piskajoč falzet bodisi globoko, skorajda grleno (in malce komično) mrmranje –, ki sta tako različna, da se tudi pri komadih brez gostov zdi, kot bi poslušali duet. A ne glede na to, ali se ta ali oni trenutek oglaša doktor Jekyll ali gospod Hyde, besedila so – če nam jih sploh uspe razbrati, kar je zaradi pačenja in momljanja precej trd oreh – vselej nekoliko trapasta. Resnično, naštevanje vprašljivih verzov s plošče MUSIC bi terjalo več strani dolgo recenzijo – in to čeprav je avtor v besedilih izrazito redkobeseden, saj je nagnjen k utrujajočemu zankanju enovrstičnic. Ker očitno nima veliko povedati, luknje krpa z vojsko gostujočih vokalistov, in čeprav jo sestavljajo sami težkokategorniki, nobenemu od gostov (razen morda Kendricku Lamarju) ne uspe zasenčiti protagonista. Pa ne zato, ker bi bil ta tako občudovanja vreden, temveč zato, ker skoraj vsi zvenijo, kot da so zaspali za volanom.