Zakaj so prašni delci PM2,5 »ubijalci«?

Dr. Metoda Dodič Fikfak je zdravnica, raziskovalka in univerzitetna profesorica. Ukvarja se z boleznimi, kot so mezoteliom, pljučni rak in druge vrste raka, ki so posledica izpostavljenosti azbestu. Je tudi predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana.

Zakaj so za medicino oziroma javno zdravje tako pomembni prašni delci z angleško kratico PM (iz particulate matter), da jih države merijo in omejujejo, mednje pa spadajo najrazličnejši mikrodelci iz izpustov gorenja, industrije, gradbišč in prometa? 

Z vidika medicine, zdravja sta izjemno pomembni dve vrsti delcev. To so delci PM10, med katere sodijo čisto vsi prašni delci, ki so veliki do deset mikronov, kar je deset tisočink milimetra, znotraj njih pa so dodatno pomembni delci PM2,5, torej še manjši delci, veliki do 2,5 mikrona. Zakaj so pomembni? Teh delcev naš migetalčni sistem ne more »izpljuvati« iz telesa, njihova velikost pa določa, kako daleč prodirajo v pljučni sistem. Delci PM10 prodirajo globoko v pljuča, manjši delci PM2,5 pa gredo še globlje, do alveol, torej pljučnih mešičkov. Danes se ukvarjamo s še manjšimi delci, nanodelci, ki gredo v mešičke in še globlje, prodirajo skozi bariero ožilja in lahko, ko pridejo v žile, prosto potujejo po telesu.

Za zdravje so torej ti delci škodljivi že zgolj zaradi svoje velikosti oziroma majhnosti? 

Tako je. Prašne delce že same po sebi – ne glede na to, kako so kemično sestavljeni oziroma ali nosijo toksično kemikalijo – imenujemo ubijalce. Že sama njihova velikost je ključna za to, da povzročijo in pospešijo bolezen. Dodatna težava je, da pogosto nosijo še nevarno kemijsko snov in je njihovo delovanje tako dvojno škodljivo: prvič zaradi fizikalne lastnosti majhnosti, drugič zaradi toksičnosti.

Pri onesnaženju okolja s prašnimi delci, velikimi 2,5 mikrona ali do pet mikronov, je dokazano večja umrljivost ljudi, ki so respiratorni in srčni bolniki. Ti delci imajo že kratkoročni učinek, ki se zgodi v štirinajstih dneh do enega meseca, ko bolniki, ki so že huje bolni, umirajo, tisti, ki niso bolni, zbolevajo, in tisti, ki so bolni, postanejo huje bolni.

To je bil recimo primer že leta 1952 pri londonski inverziji. Takrat je decembra več dni trajala huda inverzija in so se prašni delci nabirali pri tleh, mesto je bilo več dni pod »kupolo« hudega onesnaženja. Takrat so mislili, da je smrt ali hude zdravstvene težave več tisoč ljudi povzročil žveplov dioksid, ker so ugotavljali visoke koncentracije žveplovega dioksida. Ampak 30 let pozneje, ko so podatke preanalizirali, so ugotovili, da so bili takrat ubijalci teh ljudi, ki so bili že respiratorno bolni (s tem onesnaženjem neposredno povezujejo kar do 12 tisoč smrti, op. a.), prašni delci in ne žveplov dioksid. Zato se zdravniki zelo borimo, da v kotlinski Ljubljani, kjer so tudi pogosti toplotne inverzije in brezvetrje, nikakor ne bi dodajali virov onesnaženja, kot je sežigalnica odpadkov.

Opisani dogodek, znan kot veliki londonski smog, je pomembno vplival na zavedanje o škodljivosti onesnaženja zraka in spodbudil nastanek prve zakonodaje za čist zrak. Dolgoročna izpostavljenost delcem se sicer povezuje zlasti s pljučnim rakom? 

Najhitreje se kažejo posledice izpostavljenosti delcem PM v takojšnjem povečanju obolevnosti in smrtnosti pri ljudeh, ki imajo bolezni respiratornega in kardiovaskularnega sistema. Dolgoročni učinek, ko se ta izpostavljenost ponavlja, pa vodi do rakavih obolenj, zlasti do raka pljuč.

POVEZAVA DO GLAVNEGA ČLANKA >>