»Tudi če te vse boli, smej se«

Bilo je enkrat lani, ko jo je ob Cerkniškem jezeru, v bližini katerega živi, ogovoril očka z deklico in z žarom v očeh vprašal: »Oprostite, vi ste pa iz Lahkonočnic, kajne?« Presenečena se je zazrla vanj. Neznanci jo običajno vprašajo, ali je morda s televizije. Ali iz filma. In seveda gledališča. Na vseh teh področjih je ustvarila na desetine, stotine vidnih vlog in zanje prejela tudi številne nagrade. Da pa bi jo kdo prepoznal po branju pravljic, denimo za znamenito oddajo Radia Slovenija Lahko noč, otroci ali pa za mobilno aplikacijo Lahkonočnice, v kateri sodobne slovenske pravljice interpretirajo predstavniki starejše generacije, med njimi tudi nekateri igralci? Ne, to se ji do takrat res še ni zgodilo. »Ampak kako ste me prepoznali?« jo je zanimalo. »Nisem vas jaz,« se je nasmehnil sogovornik in pokazal na hčerko. »Ona vas je prepoznala, po glasu.«

Nad tem spoznanjem je še vedno očarana. »Res je fascinantno, kako izvrstno otroci razločijo glasove pripovedovalcev pravljic,« pravi. A ne le, da jih razločijo. Lahko vam potrdim, da so se pred spanjem pripravljeni tudi srdito sporeči, ali je čas za »enega Aleša Valiča«, »enega Iva Bana« ali »eno Marijano Brecelj«. Slednja jih pritegne, ker pravljice pove tako igrivo, živahno, živo. Na način, ki jo pravzaprav zaznamuje že od samega začetka igralske kariere.

Kakšna je še? »Radoživa. Sončna. Lucidna. Vesela. Topla. Močna. Iskrena. Duhovita. Moderna,« piše v utemeljitvi nagrade bert za življenjsko delo na področju igre, ki ji jo je novembra lani podelilo Društvo slovenskih režiserjev in režiserk (že pred tem je prejela tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo, ki jo za ustvarjanje na področju gledališke, filmske in radijske igre podeljuje Združenje dramskih umetnikov Slovenije). Opisujejo jo tudi kot naravno, sproščeno, karizmatično. Slovi po močni prezenci. Morda je tudi zaradi kombinacije vsega tega danes, pri svojih 78 letih (rojena je leta 1946), kot ena najvidnejših igralk starejše generacije, še vedno v tako dobri kondiciji in premore toliko življenjske energije.

Tudi sama je že kot otrok poznala vse igralce. A tudi igralci so poznali njo. SNG Drama Ljubljana je bila njen drugi dom. Že mamin stric Ivan Levar je bil priznani igralec, mama Ančka Levarjeva pa je bila ena največjih igralk povojnega obdobja, za kar je bila v sedemdesetih letih ovenčana tudi z Borštnikovim prstanom. Tako si je bila tudi mala Marijana (njeno ime je sestavljeno iz očetovega in maminega) že od ranega otroštva domača z gledališkim zakulisjem in rekviziti, pa s »tisto čisto majhno staro garderobo in kostumi«. In seveda s predstavami. »Nikoli ne bom pozabila, kako sem še kot otrok gledala Shakespearovo dramo, v kateri sta nastopila Boris Kralj in Majda Potokar. Ko sta stopila na oder, je vsa dvorana zavzdihnila. Bila sta tako neizmerno lepa, sanjsko lep par,« pravi Marijana Brecelj. Vse to je v njej prebujalo »neizmeren svet domišljije in zgodb«. A tudi domislic: še vedno hrani avtograme velikih hollywoodskih zvezd, tudi Ave Gardner in Elizabeth Taylor, ki jih je zbrala tako, da je pisala njihovim studiem.

»Pri nas si najbolj cenjene igralce dopoldne lahko videl na trgu, v Beogradu pa tega ni bilo. Imeli so zvezdniški sistem in igralci so se tudi obnašali kot zvezde. Gledali smo jih kot božanstva.«

Pri njenih enajstih se je šestčlanska družina (ima še tri brate) zaradi očetovih službenih obveznosti preselila v Beograd. Oče Marijan Brecelj je bil politik. Sprva je bil eden od vodij krščanskih socialistov, kasneje komunist. Sodeloval je pri pisanju Dolomitske izjave, bil v samem vrhu narodnoosvobodilnega boja, po drugi svetovni vojni pa med drugim predsednik skupščine Socialistične republike Slovenije, pa tudi minister v slovenski in jugoslovanski vladi. »Je bil pa kljub vsem tem dosežkom vedno nekoliko ob robu. Poznalo se je, da je izšel iz druge politične struje,« pravi Marijana Brecelj. »Spomnim se tudi, da je veliko potoval po svetu, kar je bil takrat dogodek. In ko sem nekoč izvedela, da bo potoval v Indijo, sem ga poskušala na vsak način prepričati, da bi šla z njim. A to je odločno zavrnil. Bil je zelo strikten. Takrat sem mu to zamerila, nisem razumela, zakaj neka druga politikova hčerka lahko spremlja očeta, jaz pa ne. Danes pa sem mu za to neizmerno hvaležna, saj je imel popolnoma jasno določene meje, od kod do kod, ki jih marsikdo drug ni imel. S tem je tudi zaščitil našo družino,« je prepričana.

Beograd je bil zanjo čas velikih prijateljstev, prvih ljubezni, mladinskih delovnih brigad. Najbolj pa jo je zaznamovala odprtost tamkajšnjih ljudi. »Prav zrasla sem se s to mentaliteto, s tem načinom življenja, pri čemer so bile razlike takrat precej večje kot danes,« priznava. Vrnitev v Ljubljano pri sedemnajstih je bila zato toliko težja. Ni se mogla sprijazniti z njo in načrtovala je, da se bo po maturi vrnila in študirala igro na tamkajšnji akademiji. A življenje je šlo svojo pot in tako je študirala na ljubljanski AGRFT. Tam (in pogosto tudi pozneje) je bila zaradi mamine prepoznavnosti deležna opazk, češ, »glej jo, novo Ančko Levarjevo«. Vendar se te primerjave niso zares izšle. Mama je bila majhna, drobna, ona večja, zasedali so ju v povsem različnih vlogah. Tako si je izborila svoj prostor. Beograd pa je kasneje še večkrat obiskala. »In še bi ga rada. Tako zelo si želim, da bi pritisnila na zvonec stanovanja svoje sošolke in prijateljice – strašno me zanima, kdo bi mi odprl.«

Njen ključni spomin na srbsko prestolnico je sicer Jugoslovansko dramsko gledališče, ki je bilo tedaj tudi mamino matično gledališče. »Ta fascinacija je bila popolnoma drugačna od tiste iz otroštva. Veste, oni so iz svojih igralcev znali narediti zvezde. Pri nas si najbolj cenjene igralce, denimo Majdo Potokarjevo, dopoldne lahko videl na trgu, tam pa tega ni bilo. Imeli so zvezdniški sistem in igralci so se tudi obnašali kot zvezde. Spomnim se Sonje Hlebš, Steva Žigona in drugih, ki smo jih gledali kot božanstva. Sama pa sem imela še ta privilegij, da sem jih spoznala osebno. Pri meni res ni bilo nobene druge možnosti, kot da bi postala igralka.«

Prvo vlogo je dobila pri trinajstih. Z družino so bili v Ljubljani in poslali so jo na tržnico. »Na Tromostovju pa sta k meni pristopila Matjaž Klopčič in njegov kolega, arhitekt, z vprašanjem, ali bi nastopila v kratkem filmu, ki so ga ravno snemali.« Šlo je za kratki film Na sončni strani ceste (1959), čisto prvi film v poznejšem Klopčičevem izjemno obsežnem opusu. Stekla je domov in dobila privoljenje. »Seveda je bila to majhna vloga. Pravzaprav sploh ni bila prava vloga. Kolega, ki je igral mojega spremljevalca, me je prijel čez rame in sprehajala sva se kot turista.« Pa vendar ji je pripadla čast, da se je pozneje na pobudo mladega režiserja udeležila premiere na Festivalu kratkega in dokumentarnega filma v Beogradu. »Doma so mi dovolili, da grem. Potem pa v prvi vrsti na balkonu zagledam vso svojo družino. Skoraj me je kap. Predvsem zato, ker me je skrbelo, kako bo film zaradi tistih objemov čez rame sprejel oče. A ni bilo nič narobe. Bil je zelo moder človek.«

O tem, kako je oče tudi kot politik spoštoval umetnost (kar ni bilo samoumevno ne takrat ne danes), priča še ena anekdota. Konec sedemdesetih, ko je bila že skoraj desetletje članica igralskega ansambla ljubljanske Drame, so želeli na oder postaviti Jovanovićev tekst Osvoboditev Skopja, ki skozi perspektivo osemletnika pokaže grozečo izkušnjo (druge svetovne) vojne in razpad njegove družine. Takratna oblast je bila zelo skeptična. Pritiski, da predstave ne bi uprizorili, so bili veliki. »Sama sem bila članica delavskega sveta in tudi tam smo o tem seveda razpravljali. Predlagala sem, da bi dala tekst prebrati svojemu očetu, politiku. Moj oče je bil tudi velik ljubitelj gledališča. Na vseh premierah je bil in vedno je igralcem poslal košaro cvetja. In tudi ko je to besedilo prebral, ni imel nobenih pripomb. To sem potem odločno povedala na naslednjem delavskem svetu, pa čeprav z zelo visokim, šepetajočim glasom od same treme in strahu. Ali je to posredovanje kaj spremenilo, ne vem. Ampak predstavo smo potem igrali. In bila je resnično izjemna.« Močan pečat je pustila v celotnem jugoslovanskem prostoru.

Prvo vlogo je dobila pri trinajstih. Poslali so jo na tržnico in na Tromostovju jo je ustavil Matjaž Klopčič in ji ponudil vlogo v svojem čisto prvem filmu.

V Osvoboditvi Skopja je bila mama, ki se, da bi pripomogla k preživetju družine, s strahom zaplete v na videz romantično zvezo z nemškim oficirjem. A tudi mnogih drugih vlog se rada spominja. Denimo naslovne v predstavi Mlada Breda (1981), glede katere smeje prizna, da bi »umrla, če mi ne bi dovolili postati alternacija igralki Ivi Zupančič«. Ali pa vloge v predstavi Zaigraj še enkrat, Sam (1992) v režiji Borisa Cavazze, ki »je bila, med vsemi drugimi delovnimi obveznostmi zame pravi balzam, kar se je videlo tudi na odru. Kemija med igralci je bila nepozabna.«

Še eden izmed najljubših spominov je povezan s predstavo Improvizacija v Versaillesu in Skapinove zvijače, ki so jo igrali v njeni prvi sezoni v Drami (1970/71). »Bili smo obubožana igralska skupina, ki pride na dvor Ludvika XIV. odigrat predstavo. In potem res odigramo predstavo v predstavi. To je bil izjemen projekt s prav takšnimi igralskimi kreacijami. Šlo pa je tudi za neki čisto novi način predstavitve Molièrove klasike. In še tako učinkovito je bilo vse skupaj narejeno: igralci smo v dvorano vstopili od zunaj, kjer pa je ravno snežilo. Obiskovalci so bili navdušeni.« Predstavo so dvakrat uprizorili celo v Moskvi. »To so bila seveda politično dogovorjena gostovanja. Odzivi so bili pa odlični. Bila sem priča, kako je celo v neki prodajalni plošč k Borisu Cavazzi, ki je upodobil Skapina, pristopil domačin in mu čestital.«

Vzporedno je ustvarila širok spekter filmskih vlog – od temperamentnih, duhovitih in energičnih do enigmatičnih, samozavestnih in utrujenih žensk. Bila je profesorica v Sončnem kriku (1968) Boštjana Hladnika. Bila je hipijevska študentovska revolucionarka v Klopčičevem Oxygenu (1970). Zelo se je vtisnila v spomin v prvi večji vlogi v filmu Peta zaseda (1968), zadnjem celovečercu Franceta Kosmača, v katerem je partizansko bolničarko Mijo, ki se na fronti zaplete v ljubezensko razmerje s partizanom, upodobila nežno, a hkrati borbeno. Kompleksna je bila tudi kot trdoživa Minka v zgodovinski drami Jožeta Galeta Pustota (1982).

Mlajšim generacijam zagotovo najbolj prepoznavno filmsko vlogo pa je na prelomu tisočletja ustvarila v filmu Pod njenim oknom (2003), kjer je bila opolnomočena mama, tako zelo drugačna od hčerke (Polona Juh), ki mora to šele postati. Ko si je ta film – gre za drugi igrani celovečerec Metoda Pevca, ki ga kot režiserja in osebnost zelo ceni, on pa njo tudi (za vlogo mame, spet lika Polone Juh, jo je zasedel tudi v svojem tretjem igranem celovečercu Lahko noč, gospodična) – konec lanskega leta ponovno ogledala, jo je presenetilo, kako je še vedno sodoben, aktualen.

Najbolj pa ji je v spominu ostal prizor, v katerem z Robertom Prebilom, ki igra očeta njenega še nerojenega vnuka, sedita za šankom. Posneli so ga kar 53-krat. »Precej ponovitev je bilo na račun tehničnih reči, saj smo snemali v resničnem lokalu. Hkrati pa sem naredila bistveno napako. Posnameš prizor, ki je dober. In si rečeš, ne, jaz lahko še bolje. Ampak nikoli ne bo bolje. Ko želiš popravljati, se v tem zgubiš. Sama si zato že ves čas vbijam v glavo, naj tega ne počnem. Ključno je, da ti gledalec verjame, da je to, kar govoriš, res, pa če je še tako izmišljeno.« Pri vlogah sicer vedno izhaja iz sebe. V utemeljitvi nagrade bert so ji polaskali, da zaradi tega po načinu dela prej spada v mlajšo kot v starejšo generacijo.

»Že v začetku sedemdesetih je kupola puščala in sredi vaje za neko predstavo je na oder padal dež. Dramo bi morali že takrat temeljito popraviti. A gospodar – država – zanjo ni imel posluha.«

In ko smo že pri mladih – zanje je babica iz slovenskih telenovel. Še zlasti babica Marija, ki v seriji Reka ljubezni strelja s strupenimi pogledi, že v naslednjem hipu pa se vnukoma sladko smehlja. Ja, te serije so ji nedvomno prinesle novo občinstvo. Tudi tisto, ki ga z gledališčem in filmom prej ni mogla doseči. »Takšni projekti ti dajo neskončno večjo vidnost kot gledališče ali film. V tem pogledu se lahko primerjajo z močjo oglasov. Med predvajanjem Reke ljubezni so me gledalci tudi kar naprej ustavljali in me spraševali, kako sem v seriji lahko tako žleht. A to je za igralca pravzaprav velik kompliment. Sicer pa je ljubezen do vnukov in  drugih bližnjih tudi takšna, posesivna, toksična.« Priznava, da je ustvarjanje serij s 150 ali 200 deli zelo naporno. Ni prepričana, da bi zmogla še en tak projekt.

Odzvala pa se je povabilu filmskega režiserja Žige Virca, ki je nekaterim izmed starejših igralk, ki so zaradi telenovel (ponovno) zasijale, in še nekaterim drugim s častitljivimi karierami posvetil dokumentarno serijo Protagonistke. Ko so jo nedavno predvajali na TV Slovenija, smo jih lahko opazovali pri delu, saj so vse dobile enako nalogo: ustvariti vlogo. Isto vlogo, a na svoj način. »Ko sem šla na snemanje, nisem imela pojma, kaj naj počnem in kako bo to na koncu videti. Ampak Žiga je neverjeten. Je mojster prepletanja dokumentarnega in igranega. V njegovem filmu Houston, imamo problem nisi več vedel, kaj je res, kaj pa ne. Začel si verjeti, da je Jugoslavija res pripravljala atomsko bombo. In tudi to dokumentarno serijo je izpeljal izjemno.«

Res je imela čast sodelovati z velikim številom nadarjenih, izstopajočih umetnikov. A eno je potencial, drugo pa so realne, produkcijske možnosti. Njeno matično gledališče, ljubljanska Drama, je bilo že v začetku sedemdesetih let potrebno temeljite obnove. »Že takrat je kupola puščala in sredi vaje za neko predstavo je na oder padal dež. Potem so tisto luknjo zaflikali, a objekt bi morali že takrat temeljito popraviti. S tem bi preprečili tudi katastrofo, ki se je zgodila ob neurju leta 2021, ko je po poslopju drla voda. Seveda se vprašaš, kako je to sploh mogoče. To je naše osrednje gledališče. A gospodar – država – zanj ni imel posluha.«

Lani se je le premaknilo. Nevaren objekt so zaprli in ljubljanska Drama se je za naslednjih nekaj let preselila na nadomestno lokacijo. »Pripadla mi je čast, da sem bila del zasedbe v čisto zadnji predstavi v Mali Drami. V predstavi Te igre bo konec sem upodobila Smrt. Veliko simbolike je v tem, kajne?« A gradbenega dovoljenja za temeljito prenovo gledališča še kar ni. Zapletlo se je s soglasjem sosedov in nato s postopkom njihove začasne razlastitve. »Vsakič, ko sem v Ljubljani, se s kolesom zapeljem mimo Drame, in ko vidim, da se tam nič ne dogaja, me popade neka otožnost. Toliko zgodb je v tej hiši, toliko ustvarjalnosti, pa tudi žalosti, hudobije, sreče. Cel univerzum je tam notri. Ko se zazrem v to hišo, si rečem, pa saj ona pravzaprav čaka, da se bo sesula sama vase.«

O starih hišah veliko ve. Tudi to, da so »velik udarec po žepu«. Po upokojitvi se je iz središča Ljubljane namreč preselila na podeželje, v Grahovo, v rojstno hišo svoje mame. »Če bi mi to napovedali pred tridesetimi leti, ne bi verjela. A prav to se je zgodilo. Zdi se mi, da z leti v sebi odkriješ pripadnost okolju, iz katerega nekako izhajaš. Tako sem odkrila pripadnost temu cerkniškemu okolju, v katero sem danes vpeta tudi skozi kulturno dejavnost.«

Tam se je našla tudi mlajša od njenih dveh hčera, Liza, ki kot producentka soustvarja kulturne dogodke ne le v tem delu Slovenije, temveč tudi širše, sodeluje na primer pri festivalu Plavajoči grad na Gradu Snežnik. Starejša, Ana, pa je glasbenica, pevka zasedbe Fake Orchestra, v kateri deluje tudi njen partner, kitarist in skladatelj Igor Leonardi. Hčerkama so se ti poklici kar zgodili, pravi Marijana Brecelj, saj ju ne ona ne njun oče, pokojni grafični oblikovalec Matjaž Vipotnik, ki je bil tudi sam prejemnik številnih najvišjih priznanj, v kulturo in umetnost nikoli nista načrtno usmerjala. »Tako kot tudi mene moji starši niso,« doda.

Ko zdaj gleda nazaj, se ji zdi, da je odraščala zelo svobodno. Morda celo svobodneje kot današnji otroci, tudi kot njena vnuka, s katerima so med zabavnimi druženji med drugim soustvarili pravljico, ki utegne nekoč iziti v knjigi. »V preteklosti so bile stvari bolj jasno postavljene. Seveda je bilo tudi težko. Po vojni je bilo za marsikoga strašno težko in krivično, saj ni družbe in sistema, ki bi bila pravična do vseh. Zavedam se, da sem rasla na sončni strani takratnega sistema. Ampak nekako bolj jasno je bilo, kaj je prav in kaj narobe.« Danes pa mlade čakajo same težave, od nadlegovanja na spletu do nezmožnosti priti do svojega stanovanja. »Smo v času, ko si prisiljen, da se nekako znajdeš. Ne, odraščati danes res ni lahko. Prav tako ni lahko biti starš.«

Pravi, da v svoji karieri in življenju ničesar ne obžaluje. Bila je del avantgarde, novih gibanj, tudi študentskih demonstracij. Kar je bilo slabega, je pustila za seboj. Vedno se je trudila na stvari gledati pozitivno; tudi to jo je naredilo takšno, kot je. In če bi nam morala zaupati življenjsko modrost? Vzame si čas za premislek in nato izstreli: »Tudi če te vse boli, smej se, kolikor se le da. Takrat si na konju. Če se ne, padeš na psa. Zato – smejmo se, kolikor se le da!« Zanimivo, pa ravno ona se dolga leta sploh ni hotela smejati. »Prepričana sem bila, da je, če se smejem, moj obraz preveč okrogel. Joj, to so bili moji kompleksi, ob katerih so se kolegi velikokrat nasmejali. Danes pa so tudi meni smešni. Zdaj noter prinašam vse zamujeno. Veliko se smejim.«