Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji

Veliko jih je – in stalno se priseljujejo

za +

Moja Slovenija, pozdravljena! Novi sošolci (Toni Cahunek, 2025). 

Končno – dokumentarec o Albancih, ki živijo v Sloveniji. Veliko jih je – in stalno se priseljujejo. S trebuhom za kruhom. Pretežno se še vedno – tako kot nekoč, v času Jugoslavije – zaposlujejo v gradbeništvu. Pomeni, da gradijo Slovenijo (v težkih delovnih pogojih, ob vsakem vremenu), obenem pa so v nenehnem boju s stereotipi, predsodki, albanofobijo in drugimi »izzivi« (nekateri skrivajo svojo identiteto, včasih celo vzamejo slovensko ime, da bi bili sprejeti).

Najprej pridejo moški, pripravijo bivalne pogoje za družino in potem pripeljejo družine. In slovenski otroci dobijo nove sošolce. Floralbo, Suelo, Ledrija, Masarja. Doku Novi sošolci lepo razbije mit o tem, da se albanski otroci nočejo integrirati in učiti slovenščine – tu vidimo albanske šolarke in šolarje, ki pojejo Jaz pa pojdem na Gorenjsko in Na planincah sončece sije. Tu vidimo albanske šolarke in šolarje, ki krasno govorijo slovensko – nekateri bolje kot Slovenci. Suela pravi, da v slovenščini ne le razmišlja, ampak tudi sanja. Slovence bi zlahka učila slovenščine. In manir. In geografije. Ne, Kosovo ni mesto, temveč država. In ne, ni pod Srbijo. Ledrijev vzklik »Moja Slovenija, pozdravljena« je najboljša kritika slovenskih nacionalističnih teorij zarote, ki nenehno oznanjajo in slavijo »neuspeh vključevanja«.

Doku Novi sošolci je čudovito kompleksen: nenehno potuje, brska, sprašuje in posluša (iz Kranja, Žalca in Kopra skače v Prištino, Prizren in Pečan), ne skriva problemov (starši ne znajo slovensko, zato ni sodelovanja s šolo, pogosto ne vidijo smisla v šolanju, češ da bo šel njihov otrok itak pri šestnajstih delat, slaba izobrazbena struktura Albancev, ki se priseljujejo, ženske se težje vključijo na trg dela, nimajo izobrazbe, zato dobijo le slabša dela ipd.), analizira razloge, zakaj prihaja do kratkih stikov, zakaj se Albanci »držijo skupaj« in zakaj albanski otroci v Slovenijo prihajajo izobrazbeno »podhranjeni« (pomanjkanje predšolskih ustanov na Kosovu, majhen vpis v vrtce, položaj žensk v družbi), toda obenem ne spregleda stresa, ki ga sproži nenadna menjava okolja, Albanca, ki pravi, da »brez Slovenije ne bi mogel živeti« (njegov oče pravi, »Slovenije ne bi zamenjal za nobeno drugo državo«), Albanke, ki – navkljub številčni družini – brezmejno uživa v tem, da hodi v službo, in Arbnore Avdylaj, 30-letne uslužbenke kosovskega veleposlaništva, ki pravi, da ima zaradi vsega, kar je doživela v mladosti (zatiranje, vojna, beg, opustošenje, porušene šole ipd.), občutek, da je stara 300 let. In ne pozabi omeniti, kako stežka se je učila slovensko. Slovenščina je težka. Tudi za Slovence. Skloni. Dvojina. Ljubezen. (kino & art)

0HypJp6h5SM