Andraž Rožman: Tega se ne da izbrisati

Spremna beseda Lidija Dimkovska. Goga, Novo mesto, 2024, 392 str., 27,90 €

+ + +

Rekonstrukcija gibanja

Andraž Rožman (1983) je že v prvi knjigi, Trije spomini: med Hajfo, Alepom in Ljubljano, mešal reportažni žanr z intervjujem in dodajal polliterarne vložke o lastnem doživljanju begunske usode, o kateri pripoveduje njegov sogovornik, sirski pregnanec in strastni, verjetno tudi zelo osebni in vpleteni poznavalec Muhamad. Tokrat se je v podobno mešani žanrski tehniki lotil izbrisa.

Izbris je madež na slovenski osamosvojitvi. Ne edini, je pa zaradi vztrajnega najprej zanikanja, potem minimiziranja in vse do danes nepopravljenih krivic, za popravo katerih je za nekatere že prepozno, prizadel nekaj več kot 25 tisoč ljudi, pa tudi njihove bližnje. Rožman opravi novinarske pogovore in zgošča pričevanja vpletenih. O tem, kako so se skrivali, kako so izgubili službo, stanovanje, pravico do odkupa po ’Jazbinškovem’ privatizacijskem zakonu, o tem, kako so jim sredi noči na vrata trkali policisti in kako so se potem začasno ali pa za stalno naselili kje čez mejo, nekateri tudi v krajih, od koder naj bi bili po mnenju birokratov izhajali. A številni so se rodili v Sloveniji. Njihovo republiško državljanstvo je bilo pač posledica sklopov prepričanj in včasih naključij.

Zgodbe izbrisanih, večinoma podpisane z imenom in priimkom, so mučne. Nekaterih izključevalnih izjav raznih organov ali samo sosedov še dandanašnji ne morejo pozabiti. Kot so na drugi strani izrazi človečnosti in solidarnosti, policistov, ki zamižijo na eno oko in odložijo deportacijo, ali sosedov, ki priskočijo na pomoč v sili. Pa prostovoljcev in zdravnikov v pro bono ambulantah pa aktivistov iz tovarne koles, kjer so našli prenočišče ob akcijah v prestolnici. Predvsem se v Rožmanovih zapisih skozi pričevanja prostovoljcev, izbrisanih in njihovih bližnjih izoblikuje skupina, ki začne delovati politično in prizadetim pokaže, da njihov primer ni osamljen. Nekateri najbolj izpostavljeni so danes že pokojni, izbris je nedvomno načel živce in zdravje.

Na drugi strani so poglavja uvedena s prvoosebnimi izmišljenimi zapisi tistih, ki so izbris omogočili in začeli, tu je srečanje med ministroma, notranjim in pravosodnim, pa razmišljanje tistih, ki so svojo težavo rešili in so prepričani, da bo vsako opozarjanje na izbris ponovno preusmerilo pozornost na zadevo, morda celo v njihovo škodo. Pa pričevanje policistov, ki odločno zajahajo nacionalni ponos tako zelo, da se konstituirajo na obrobnih in prišlekih po lastni presoji.

Rožmanovi zapisi so vmes med pričevanjem in fikcijo, ki poskuša rekonstruirati aktivno manjšino, oškodovano z odvzemom stalnega bivališča, torej z luknjanjem dokumentov. S tem ponudi uvid v kompleksno problematiko izbrisa in vzame še zadnje argumente demagogom, ki nas občasno še vedno prepričujejo, da je šlo za vprašanje državljanstva in da so si bili izbrisani krivi sami.