Lars Svendsen: Filozofija osamljenosti 

+ + + + +

Norveški filozof o epidemiji osamljenosti.

Spontano velja, da si osamljen, če si sam. A kaj ko se človek lahko počuti tesnobno tudi sredi množične zabave ali v družinski idili na božični večer, nekdo, ki je sam sredi pustinje, pa občuti polno zadovoljstvo, v katerem sploh ne pogreša družbe. Avtor v celotnem delu preigrava koncepta osamljenost vs. samota in ju motri z več perspektiv.

Je osamljenost le subjektivni pogled na svet, v katerem nastaja občutek pomanjkanja, da posameznik z bližnjimi nima takšnih odnosov, kot bi si želel? So problem drugi ali je težava prav znotraj njega, ki s svojimi prepričanji in pričakovanji generira lastno nezadovoljstvo?

Po drugi strani je biti sam zadovoljstvo, za katero pa je potrebnih kar nekaj veščin in še več premišljevanja. Ljudje, ki razmišljajo, so vedno sami in te samote ni mogoče meriti s fizično razdaljo do drugih. Ko iščemo samoto, tega ne počnemo samo zato, da bi se osvobodili od drugih, temveč da se lahko sami zase odločamo, kaj narediti in o čem premisliti.

A Svendsen ne zapelje v himno meništvu, bolj v dialektiko; to uteleša pisatelj, ki v samoti piše knjigo z namenom, da jo bo predstavil najširši javnosti. Torej samota kot odmik, ki potem poveča zanimanje za druge, vendar ne z namenom, da bi zapolnili praznino, ampak kot spontana radovednost.

Nasproti stoji osamljenost kot pomanjkanje smisla lastnega življenja, kar vodi v iskanje potrjevanja pri drugih. A ta ni le boleča, je tudi družbeno sramotna, zato se posameznik trudi pretvarjati in daje vtis, da živi vznemirljivo družabno življenje, pa če se počuti še tako osamljenega.

Toda ta binarnost ni absolutna: ni ga, ki kdaj ne bi izkusil bolečine osamljenosti, in tudi osamljeni ima trenutke, ko potrebuje samoto.

Odličen filozofski esej, ki bralca vodi po meandrih razmišljanja, s katerih lahko zavije tudi v nepredvidljive smeri.