Velika vrnitev

Martin Kušej, takrat še Kuschej, je odraščal blizu slovenske oziroma takrat še jugoslovanske meje, toda prvič jo je prestopil šele leta 1986, pri svojih petindvajsetih. Odpravil se je v Ljubljano, kjer ga je policist na prijavnem uradu vprašal po državljanstvu in narodnosti. Povedal je, da je Avstrijec. »Ja, in katere narodnosti?« je nadaljeval policist. Vprašanje ga je zbegalo. »Avstrijske,« je odgovoril. Policist, izvoru priimkov vajen priti do dna, saj so v Jugoslaviji živeli prebivalci različnih narodnosti in o njih so se tudi nenehno izrekali, je odkimal in odvrnil: »Pa ne s tem priimkom.«

Zaradi te prigode, ene od mnogih, ki jih je Martin Kušej, zadnja tri desetletja eden najvidnejših gledaliških režiserjev v nemško govorečem svetu, popisal v avtobiografsko-esejistični knjigi Za mano belina, ki prinaša iskren in iskriv vpogled v njegove družbene, politične in ustvarjalne premisleke ter v to, kar ga je izoblikovalo (v sozaložništvu založb Mont in Beletrina ter v prevodu Tine Mahkota je prav zdaj izšla tudi pri nas), je sam pozneje bolje razumel, zakaj se je razpad Jugoslavije sprevrgel v bratomorne vojne. V tistem trenutku pa je zaradi nje prvič pomislil, da je ena od njegovih identitet tudi slovenska.

Bil je koroški Slovenec, a ni vedel, kaj to pomeni. Starši so priimek ponemčili. Njegov materni jezik je bila nemščina. Znal je le nekaj slovenskih besed iz otroštva. »Ta usrana slovenščina nam ni prinesla drugega kot nesrečo,« je govorila mama.

A kdo bi ji zares zameril. Družina je živela v okolju, konservativnem, katoliškem, kjer niti tistih nekaj dvojezičnih krajevnih tabel ni bilo nekaj samoumevnega, temveč se je za njihovo postavitev vnel desetletja trajajoči boj. Fašizem se je po drugi svetovni vojni le potuhnil. V zasebno sfero, dokler se ni sčasoma, enkrat potihoma, drugič spet na ves glas, vrnil tudi v javno ter v uradno politiko na deželni in državni ravni. Martinu Kušeju je soigralec v rokometnem klubu nekoč rekel: »Pod Hitlerjem bi take, kot si ti, zaplinili.« »Kdo so taki, kot sem jaz?« se je vprašal.

Nikoli ni pomislil na to, da bi Slovenijo obiskal. Ko pa ga je slovenski gledališki režiser, ki ga je spoznal v Gradcu – potem ko je tudi sam že dobro vedel, da je njegova prihodnost v tem umetniškem poklicu in ne v germanistiki in športu, ki ju je sprva študiral –, povabil, da bi mu asistiral pri predstavi v ljubljanski Drami, osrednjem slovenskem gledališču, ni omahoval. Napraskal je denar za avtobusno karto in prispel ravno v času prebujanja demokracije. V času NSK, Laibacha, plakatne afere, poslušanja Radia Študent, branja Mladine. Ljubljano je doživel kot bolj zahodno od Zahoda.

Ta prvi obisk ga je zaznamoval. Naučil se je slovensko. Spremenil je svoj priimek, ob izgovarjavi katerega si mnogi še danes lomijo jezik. Dodal mu je namreč strešico. Črke s, c in h je zamenjal s š in priimek nosi s ponosom.

A Martin Kušej ni človek, ki bi karkoli, kar mu je v življenju prišlo nasproti, idealiziral. Nasprotno, vse okoli sebe že vseskozi preizprašuje, izziva. Že res, da se je za režiserja izobraževal v osemdesetih, času, ko je bilo gledališče v Avstriji izrazito politično. V besedilu za svojo diplomsko predstavo je, kot ponovi v knjigi, zapisal, da je gledališče navdihnjeno »z agresijo proti domnevni konvencionalnosti publike in predvsem proti mediju samemu«. A nikoli ni le enostavno zavračal vse, kar diši po tradiciji. Prepričan je, da se je treba od preteklosti osvobajati zato, da lahko naredimo naslednji korak v prihodnost. Zato vedno znova preizprašuje politike identitete, diktaturo mnenj, krčenje svobode. Slednjo dojema kot najvišji življenjski cilj.

Že od prvih projektov je vajen tudi zgražanja, celo medijske gonje. A teme, ki se jih loteva, so postajale le še pomembnejše. In danes, ko smo zaradi vzpona populizma in skrajne desnice v najnevarnejšem trenutku za obstoj demokracije po drugi svetovni vojni, so to teme tega trenutka.

Martin Kušej se je s svojim pristopom, ki ga zaznamujejo tudi brezkompromisnost in drznost, v nemško govorečem gledališkem prostoru, ki velja za enega ključnih v Evropi, dokaj hitro prebil med najvidnejše gledališke režiserje. 

Režiral je odmevne gledališke in tudi operne predstave, sodeloval z največjimi gledališči in opernimi hišami, dve veliki gledališči je tudi vodil (münchenski Rezidenztheater in dunajski Burgtheater), sodeloval je s slovitim Salzburškim festivalom.

V zvezi s slednjim je v knjigi posebej navedel Mozartovo opero Don Giovanni, ki je dokončno utrdila sloves operne pevke Anne Netrebko. Imel je vizijo, da bi del predstave uprizorili v popolni temi, kar je pri marsikom zbudilo začudenje in odpor. Sam pa je vztrajal, da bodo le tako lahko dosegli »trenutek resnice«, trenutek, ko v gledališču ugasnejo luči in se občinstvo odpravi na potovanje v neko drugo resničnost. In v iskanje resnice. Dirigent Nikolaus Harnoncourt ga je razumel. In z glasbeniki je nemudoma začel vaditi, ne da bi ga videli dirigirati, in nato še v temi. A to je bil le eden od razlogov za veličino te opere, ki je na več ravneh prelomila tradicijo festivala in operno umetnost.

Ko so mu ponudili vodenje Burgtheatra, ob Avstrijski državni operi najimenitnejše avstrijske kulturne ustanove za odrsko umetnost, je bil počaščen. »Ko sem prvič vstopil vanjo, pa je bila čista katastrofa,« je odkrit v knjigi. Ni bil pripravljen na to, da je pomembnejše od tega, kaj želiš doseči, to, koga poznaš in v kakšnih odnosih si s pravimi ljudmi. Ko je v njegove velike načrte – želel si je, denimo, da bi uprizarjali tri- ali štirijezične predstave, saj je tudi Dunaj multikulturen – ostro zarezala še pandemija, med katero je ostal zvest svojim prepričanjem, je postajalo vse bolj jasno, da mandata ne bo ponovil.

Iztekel se mu je lani in danes je zadovoljen, da je spet na »svobodi«, je v torek dejal na novinarski konferenci v prostorih SNG Drama Ljubljana ob zadnji premieri v tej sezoni. Režijo sklepne predstave so, po letih dogovarjanj, zaupali prav Martinu Kušeju, ki se je s tem vrnil v ustanovo, v kateri se je slovenski del njegove gledališke poti pred štirimi desetletji začel in pred dvema desetletjema tudi prekinil. Vse do zdaj, ko je s »fantastično ekipo« kolektiva ljubljanske Drame in svojih rednih sodelavcev na Veliki oder postavil dramo Zdravnica sodobnega angleškega dramatika Roberta Icka. Premierno so jo uprizorili v četrtek, 17. aprila, večer pred izidom tokratne številke Mladine.

Ni naključje, da se je Kušej lotil prav tega besedila (v slovenskem prevodu, ki je bil Tini Mahkota v velik izziv). Najprej zato, ker, kot je zapisal v gledališkem listu predstave, »v tem liku prepoznam sebe. Osebo, ki deluje iz popolnega prepričanja in v skladu s svojim svetovnim nazorom: osebo, ki je svetilnik na svojem področju in je tudi v hierarhiji svojega poklica dosegla najvišji položaj. In ki je kljub vsemu v prvi vrsti ne zanimajo pozicije moči – razen, v kolikor bi lahko z njimi pridobila dodatne prednosti za svoj poklic, za svoje cilje in za ekipo, ki jo vodi. To je oseba, ki deluje na podlagi izkušenj, pa tudi intuicije in instinkta. Hkrati ostaja človeška, kar pomeni, da se ji dogajajo tudi napake, za katere mora prevzeti odgovornost.«

Drama je pravzaprav različica pri nas manj znane drame Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912. A šele ko jo je Icke leta 2019 iznašel na novo in izdal pod naslovom Zdravnica je, kot pravi dramaturginja Diana Koloini, to postala drama sveta, velika drama, ki odpira serijo sodobnih problemov. Spremlja zdravnico Ruth Wolf (Nataša Barbara Gračner), ki v ugledni kliniki za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni sprejme dekle, ki je samo poskušalo narediti splav. Ni se izšlo, dekle ima sepso in umira, a tega ne ve. Duhovnik ji želi podeliti poslednji zakrament, zdravnica pa tega ne dovoli. Želi, da dekle umre v miru, brez zavedanja o svojem prezgodnjem odhodu. To se ji zdi najbolj prav, etično.

Škandal, ki sledi in v katerem se v neobvladljiv vrtinec proti njej poženejo cerkev, kolegi, mediji in javnost, ji vzame vse. Skozi vse izrečeno pa pronicajo tudi vse druge teme, identitetne politike, verske, spolne, etnične, rasne ... ob tem pa tudi predsodki, nestrpnost, brutalne spletne in medijske gonje ter ne nazadnje skrajna prepričanja in politika. Ali kot v nekem trenutku pravi zdravnica: »Občutek imam, da se marsikaj končuje. Povojne inštitucije, povojni ideali. Javno dobro, ki je cvetelo v miru. Vse, za kar so se borili. Vse začenja pokati.«

Kušej zna biti oster kot britev. A kot zapiše v knjigi (napoveduje že naslednjo), gledališče daleč presega zgolj funkcijo političnega korektiva. Biti mora tudi doživetje. Tako si vedno znova prizadeva izkoristiti droben trenutek nepozornosti gledalcev in jih potegniti v svet, kjer njihove vnaprejšnje predstave ne veljajo več. »In če se potem prepustijo, če se potopijo, se jim odpre kozmos, ki je lahko osupljiv in zoprno dražeč.« Ker razširi zorni kot in ga včasih tudi temeljito spremeni. In ker lahko popolnoma na novo opredeli »naše razumevanje ozkosti in svobode«.

Gledališka predstava:
Robert Icke: Zdravnica
Režija: Martin Kušej
Kje: SNG Drama Ljubljana, Ljubljana
Kdaj: 18., 19. 22., 24. in 25. aprila 2025