Jerzy Franczak: NN

+ + + +

Grozd prepletenih usod

Jerzy Franczak (1978), poljski pripovednik, je v prejšnjem delu, ki sem ga prebral, v romanu Da Capo, prvem iz trilogije, katere zaključek je NN, pisal o spodleteli individuaciji kreativca, ki po številnih polomih in ponižanjih – od mobiranja v šoli in trde, skoraj kasarniške očetove vzgoje – v zrelih letih prileze nazaj, v primarno družino; očitno se je vzgoja ponesrečila, a je bilo vsaj izobraževanje delno uspešno.

NN lahko pomeni neznanca, nastopajočega v prvem poglavju, lahko pa je tudi seštevek obeh delov tega omnibusnega romana, Nihče in Nič, gre pa za preplet različnih zgodb in usod, ki jih združi naključnost. Ko dodobra naliti nogometni navijač razočarano in nadvse zakajeno zapusti lokal, v katerem so pričakovali zmago in jih je to pričakovanje močno užejalo, se znajde ob na tleh ležečem neznancu. Zraven nekoliko negotova punca in čudak v kratkih hlačah, ki jadrno zbeži, ko na prizorišče pride policija, in ga potem spremljamo, kako išče prenočišče pri svojem znancu, doktorju antropologije. Ta ga napoti prenočit k mrzlemu stricu, zapriseženemu antisemitu. Takemu bolj abstraktne vrste, saj si v resnici o Judih ni ustvaril konsistentne predstave, razen da so vseprisotni in so se zalezli v vse družbene pore, zato mu je namenjen predvsem dolg in preganjavičem monolog.

Nakar sledimo antropologu, ki je v poznih tridesetih ravno položil drugo punco v življenju, kolegico, in se mu ob njunih paritvenih in bivanjskih in prehranjevalnih ritualih priklicuje trda teorija. Nase gleda kot na objekt vede in ni čudno, da punca, ko grejo z njegovim prijateljem – pravzaprav z njegovo štiričlansko družino – na počitnice, obmolkne: njeno je zadnje dejanje, v katerem ne spregovori. Namesto tega so nizi banalnosti, ki si jih izmenjujejo moški ob pivu na baltiških počitnicah, kar vse prekinjajo igrice in replike otrok, okoli katerih se navija ta skleda špagetov.

Franczak je jezikovno razgiban, vsakega od portretirancev, vsako poglavje romana poskuša zajeti z drugačnim jezikovnim aparatom, enkrat je to naivna in pred možem prestrašena punca, ki se zateka k idealizaciji svojega življenja in objavlja blog o življenju, kakršno (žal) ni, zato je temu primerno veliko slovničnih napak. Drugič je to visokointelektualni žargon akademikov in podmazanih s humanistično teorijo. S tem pa v NN dobimo prerez poljske družbe, od njenih bolj trpnih udov in použivalcev žajfnic do tistih, ki bi morali premišljati o smereh razvoja, pa se zapletajo že pri lastni dezorientaciji. Pri tem je duhovit in roman je fina parodija na akademsko sfero in nič manj na pijansko patetično navijaštvo ali preganjavičnost pred Drugim, nevidnim, vendar zato toliko bolj vseprisotnim. Izzivalen in premišljen roman v mešani tehniki.