Skrillex: F*CK U SKRILLEX YOU THINK UR ANDY WARHOL BUT UR NOT!!

+ + + + +

Ali je minilo dovolj časa, da lahko objektivno nadležne zvoke brostepa poslušamo skozi nostalgični filter in v njih uživamo brez slabe vesti, četudi s kančkom ironije? Vsekakor. To je na začetku meseca s ploščo presenečenja suvereno dokazal Skrillex, očak in nekdanji zastavonoša tega dokaj kratkoživega, a megavplivnega podžanra EDM-a, s katerim je razvpiti producent po mnenju velikanskih hord hejterjev pred petnajstimi leti lastnoročno »uničil« dubstep. Ni ga zgolj potisnil v mainstream, temveč ga je preobrazil (oziroma iznakazil) v nekaj popolnoma samosvojega, v vulgarno kakofonijo epskih vzponov in sick dropov, ki zveni kot bitka Transformerjev v režiji Michaela Baya.

Prav zato je Skrillex med glasbenimi sladokusci za lep čas obveljal za absolutnega enfanta terrible elektronske glasbe, ki mejo dobrega okusa prestopi v trenutku, ko zažene program Ableton. A tega slovesa se je z leti otresel. Izkazal se je z izjemnimi producentskimi veščinami in se uveljavil kot pravi superproducent, žanrski razpon repertoarja je razširil v vse mogoče smeri, pri čemer je brostep bolj ali manj pustil v preteklosti. Ob bok sta se mu postavila Four Tet in Fred Again, s katerima zadnja leta sestavlja najbolj zaželeni didžejski trio adijo velikih festivalskih odrov, ultimativni blagoslov »podzemne« scene pa je dobil v obliki nastopa v najslavnejšem berlinskem nočnem klubu Berghain, s katerim je na žulj stopil marsikateremu tehno puristu.

Zaradi vsega naštetega, predvsem pa, ker je novi album izdal na mednarodni dan norcev, se je na prvi pogled zdelo, da je plošča, zbirka večidel brostepovskih vragolij, le posrečena prvoaprilska potegavščina. A pravzaprav je veliko več kot to: je retrospektivni poklon avtorjevim koreninam, ki omogoči, da v novi luči ugledamo Skrillexov zgodnji opus. Tega je sicer skoraj nemogoče iskreno vzljubiti, vseeno pa lahko po svoje cenimo njegov razuzdani maksimalizem in občudujemo težkokategorno neizprosnost. Plošča je dolga dobre tri četrt ure, na njej je 34 skladb, z gladkimi prehodi povezanih v shizofren didžejski miks, ki nam niti za trenutek ne pusti zadihati. Je kot glasbeni ustreznik hitro utripajočega stroboskopa, kot uglasbitev simptomov motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD). Kljub vsej tej hiperkinetični kaotičnosti pa je album presenetljivo celovit. Delno gre resda za potegavščino, delno za provokacijo, delno pa za samoironičen metakomentar, ki je hkrati opomnik, da smo bili ves ta čas do Skrillexa nekoliko preostri. Brostep je mrtev, naj živi brostep!