»Ni treba biti odličen starš, pač pa zadostuje, da si dovolj dober starš«

V zadnjih tednih smo bili v medijih priča številnim razpravam, ki so jih spodbudili posnetki medvrstniškega nasilja na Ptuju. Med drugim smo poslušali, da je sistem v celoti pokleknil. Starši so izgubili nadzor, šole in zavodi ne premorejo več pritiska malih psihopatov, ki jih bojda naravnost mrgoli med nami, policisti in sodišča pa so zaradi premalo stroge zakonodaje nemočni. Seveda je otroke z vedenjskimi težavami najlažje oklicati za psihopate in govoriti o tem, da bi jih morali strožje kaznovati – alternativa, dejansko prisluhniti otrokom in njihovim stiskam, bi namreč zahtevala precej več dela, pravi mag. Petra Vladimirov, psihologinja in sociologinja, ki je že 20 let zaposlena kot vzgojiteljica v stanovanjski skupini Strokovnega centra Kranj. Tam mladim, ki prihajajo iz negotovih okolij in so morda skrenili s poti, pomaga pri ponovni vključitvi v družbo.

Za začetek bi vas prosil, da pojasnite, kje ste pravzaprav zaposleni. Bi bilo krivično reči, da delate v prevzgojnem domu? 

Ne gre za prevzgojni dom. Še bolj je napačna predstava, ki jo kdaj slišimo celo v strokovnih krogih, da gre za nekakšne sirotišnice ali kaznilnice. V Strokovnem centru Kranj smo se že v 90. letih prejšnjega stoletja iz vzgojnega zavoda, ki je deloval v Preddvoru na Gorenjskem, prelevili v stanovanjske skupine, v katerih je nameščenih osem otrok, starih od šest pa načeloma do 18 let, ki živijo v povsem običajnih stanovanjskih hišah in so vključene v običajne soseske. Danes je takšnih skupin že devet. K nam so otroke namestila družinska sodišča, otroke, napotene v prevzgojni dom v Radečah, pa so tja poslala sodišča zaradi storjenih kaznivih dejanj. Pri slednjem gre torej že za obliko kaznovanja.

Na področju dela z mladimi prihaja do postopne deinstitucionalizacije in vaše skupine so dober primer tega premika. Kako si kljub temu razlagate določen odpor, ki ga nekateri ljudje še zmeraj občutijo ob omembi takšnih ustanov? 

Krivo je predvsem nepoznavanje. Mladostnike, ki pridejo k nam, ima precejšen del javnosti še zmeraj neupravičeno za deviantneže ali »tiste, ki jim v življenju ni uspelo«, in jih zato iz strahu in predsodkov odriva na družbeno obrobje. Prav zato je pomembno, da so hiše, v katerih bivajo naši otroci, v središčih lokalnih skupnosti. Da imajo otroci stik s skupnostjo. Ne zapiramo jih torej v hiše, ravno nasprotno, spodbujamo jih, da se vključijo v skupnost, v najrazličnejše oblike prostovoljstva, interesnih in drugih dejavnosti. Hkrati jim v okviru strokovnega centra nudimo številne podporne programe, ki so prav tako vključeni v skupnost in ki otrokom omogočajo krepitev socialnih in drugih veščin ter pridobivanje pozitivnih potrditev. S tem ne le, da podpremo otroka, pač pa tudi lokalni skupnosti pokažemo, da nismo nekaj, česar bi se morali bati.

Izkušnje so večinoma pozitivne. Sem pa zmeraj znova presenečena, ker tudi med strokovnjaki, s katerimi sodelujemo, še vedno najdemo posameznike, ki z našim delom niso seznanjeni oziroma imajo o njem napačne predstave.

Otroci pogrešajo učitelje, ki bi jih lahko imeli za zaupnike. Namesto tega učitelje razumejo samo še kot tiste, ki pridejo, odpredavajo ter skrbijo za red in disciplino.

Dvajset let ste že zaposleni v centru. Ste v tem obdobju opazili kakšno pomembno spremembo? 

Predvsem to, iz kako različnih okolij prihajajo otroci k nam. Ponavadi je veljalo, da gre pretežno za otroke iz socialno ogroženih družin z oteženimi bivalnimi razmerami. Precej primerov smo imeli iz razvezanih družin, velikokrat je šlo tudi za družine, kjer sta bila prisotna alkohol in nasilje. Ta prostor se je v zadnjih letih precej razširil in danes sprejemamo tudi otroke iz družin, za katere bi rekli, da so dobro situirane. Se pravi iz družin, ki bi jih po nekih zunanjih kriterijih ocenili kot funkcionalne. Skupna značilnost takšnih primerov je sicer, da se starši soočajo z nekakšno vzgojno nemočjo. Lahko gre za ponavljajoče se vzorce, enkratne dogodke ali pa splet okoliščin. Gre za starše, ki so že izčrpali vse druge oblike pomoči in preprosto ne vedo več, kaj storiti.

Po drugi strani se je spremenilo to, da k nam prihajajo zmeraj mlajši otroci. Včasih so bili naši varovanci stari najmanj 10 let, danes je takšnih otrok zmeraj več oziroma so še mlajši. K temu je močno prispevalo dejstvo, da je sistem rejništva v Sloveniji že nekaj let v hudi krizi. Obenem pa opažamo tudi nekaj, kar morda ni najbolj skladno z interpretacijami medvrstniškega nasilja in odklonskega vedenja mladih, ki smo jim pogosto priča v medijih – in sicer da zmeraj več otrok svoje stiske zadržuje navznoter in ne sprošča navzven.

Kaj mislite s tem? 

Danes je poleg vedenjsko težavnih otrok, se pravi tistih, ki s svojim vedenjem prestopajo ožja in širša družbena pravila, vse več tudi tistih, ki svoje stiske zadržujejo ali jih obračajo proti samim sebi. Vse več je samopoškodbenega vedenja, apatije, depresije, nezaupanja vase, nemotiviranosti in nasploh nekih občutkov nemoči med mladimi. Seveda pa pri takšnih težavah, če se dlje časa kopičijo in ostanejo neobravnavane, naposled lahko pride tudi do burnejših izbruhov navzven.

Kdo so otroci, ki pridejo k vam? So to »problematični« otroci? 

Poenostavljeno rečeno morda do neke mere so. Formalno so to otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami, vsem pa je skupno, da so v najzgodnejših letih odraščanja doživeli številne neugodne situacije in zlorabe, ki niso bile ustrezno prepoznane in obravnavane. Številni so zato globoko travmatizirani, hkrati pa so sami morali razviti preživetvene strategije. To so različne oblike obrambnega vedenja, od manipulativnega do različnih oblik kontrole in samokontrole, pri tem pa gre lahko tudi za agresivno in avtoagresivno vedenje. Se pravi gre za preživetvene strategije, ki so jim pomagale v nekem trenutku preživeti v zanje neugodnem okolju. Samo na takšen način so se lahko zaščitili. Ampak v resnici je v njih ogromen potencial. Ta potencial je vredno prepoznati in njihovo energijo preusmeriti v vedenja in aktivnosti, ki so družbeno sprejemljivejši, za njih pa prinašajo ugodnejše posledice na individualni in družbeni ravni.

Kako vzpostavite stik z njimi? Predstavljam si, da zaradi preteklih izkušenj niso najbolj zaupljivi do odraslih. 

Drži, gojijo izjemno nezaupanje do odraslih. Ker so živeli v težkih razmerah, pa tega zaradi različnih razlogov nihče ni opazil ali jim ponudil pomoči na ustrezen način. Pred kratkim mi je neka mladostnica pripovedovala, da je bilo ogromno poskusov psihologov in psihiatrov, ki so ji želeli pomagati, nikoli pa ni dobila želene podpore v domačem okolju. Doma nikoli ni dobila občutka, da je opažena ali da je komu zares mar za njene težave. Mladostniki se zato lahko počutijo spregledane. In se posledično naučijo, da odraslim in zanje pristojnim institucijam ne morejo zaupati. Naučili so se, da se lahko zanesejo samo sami nase. In če želimo sploh kaj narediti v takšnih primerih, moramo sprva pridobiti njihovo zaupanje.

To je seveda tek na dolge proge in terja ogromno vztrajnosti, zaupanja in vere v mlade. Pogosto se namreč srečujemo z napačnim prepričanjem staršev in tudi različnih strokovnih služb, da nam bodo predali otroka in da bomo v nekaj mesecih že rešili njegove težave, spremenili njegovo vedenje in ga okrepili za spopadanje z vsakodnevnimi izzivi. Stvar ni tako preprosta. Sprva potrebujemo nekaj mesecev že samo za to, da otroka spoznamo in prek spremljanja njegovega funkcioniranja v vsakodnevnih situacijah ugotovimo, kakšni so njegovi vedenjski vzorci. Šele ko nam uspe zgraditi zaupanje – kdaj za to potrebujemo tudi več let –, v roke dobimo ključno orodje, s katerim lahko pomagamo otroku.

Ne moremo odpirati zaprašenih omar, iz njih vleči preživetih avtoritarnih figur, ki svoj ugled gradijo na avtoriteti, ter pričakovati, da bomo s tem pomagali mladim.

In to je? 

Pristen odnos. Z obeh strani. Zato rada pravim, da ne delamo s čarobno paličico, ki bi čez noč odpravila vse težave, pač pa gradimo odnos. Ta je ključen za naše delo. Da takšno zaupanje lahko vzpostavimo, pa je sila pomembno nenehno, skorajda fanatično sporočanje otroku, da je okej, da je vreden, in da spreminjamo njegovo vedenje z omogočanjem doživljanja pozitivnih potrditev. Tudi če naredi kakšno napako, in celo takrat, ko jo ponovi večkrat. Saj je povsem človeško delati napake. Ob njegovih zdrsih ohranimo odnos, ohranimo umirjenost in razsodnost ter se o problematičnih situacijah z njim pogovorimo. Gre za analizo vedenja, ki jo naredimo skupaj, ob tem pa skupaj z njim raziskujemo, kako bi se lahko naslednjič odzval drugače. Ko spoznamo otroka, tudi približno že lahko pričakujemo, kako se bo odzval v nekaterih situacijah. V stanovanjskih skupinah imamo v nasprotju z ambulantnimi obravnavami možnost, da otroke spremljamo ob konkretnih dogodkih, jih ob njih subtilno usmerjamo in podpiramo v smeri ustreznejših odzivov. Kdaj že samo z majhnimi namigi, kaj lahko naredijo drugače, pomembno prispevamo k spreminjanju njihovega vedenja. Na videz nepomembne, vsakdanje situacije so lahko zelo pomembne za pridobivanje novih, pozitivnih izkušenj.

Rekli ste že, da pri delu z otroki nimate čarobne paličice in da otroka ne morete spraviti v red čez noč. Kaj pa na primer štejete za uspeh? 

Vsak primer je zgodba zase. Če k nam pride kdo, ki ga nihče ni naučil, kako poskrbeti za osebno higieno ali uporabljati pribor, je velik uspeh že, če ga naučimo kaj od tega. Imamo primere otrok, ki že leta niso obiskali šole. Zanje je uspeh že to, da začnejo spet hoditi v šolo, pa tudi, če je to samo denimo 100 dni na leto. Pri starejših je seveda težje spremeniti nekatere vedenjske vzorce. Ampak četudi vsi takoj ne pokažejo nekih očitnih rezultatov, je kdaj uspeh že to, da jim omogočimo izkušnje, kjer krepijo svojo samozavest. Kjer se počutijo vredne in sprejete, saj so mladostniki, s katerimi delamo, pogosto izrazito negotovi posamezniki, ki se počutijo neljubljene, nekompetentne in neslišane. Če jim povrnemo že kanček vere same vase, lahko to razumemo kot uspeh.

Zadnje tedne spet spremljamo množično poročanje o medvrstniškem nasilju. Med drugim smo od strokovnjakov, ki jih mediji vabijo pred mikrofone, slišali, da med mladimi mrgoli psihopatov in da bi morali zanje uvesti strožjo kaznovalno politiko. Kakšni občutki vas prevevajo, ko spremljate takšne debate? 

Mediji predvsem s svojim senzacionalističnim poročanjem o tako občutljivi in kompleksni temi dejansko sprožajo moralno paniko. Ta pogosto izvira iz nepoznavanja in nemoči odraslih, ki so ob takšnih primerih zgroženi, ker niso gotovi, kaj se pravzaprav dogaja in kako pomagati svojim otrokom. Močno se strinjam, da je pomembno obravnavati področje medvrstniškega nasilja in iskati rešitve, toda žal gredo predlogi rešitev prepogosto v smer, da bi morali vzpostaviti trdnejše sisteme nadzora, ki težijo k poenostavljenim rešitvam. Na primer, da bi morali spet vzpostaviti red s hierarhijo in »pravilno« pozicijo moči – nas, odraslih, ki zgolj vršimo nadzor, ter otrok, ki bodo pridni in poslušni. To so seveda stvari, ki delujejo zelo všečno in pomirijo negotovost v ljudeh. In kadar se odrasli počutimo nemočne, iščemo hitre rešitve v navideznem povečanju nadzora z uvedbo novih oziroma strožjih kazni. Poveden se mi je zdel odziv naših otrok, ko sem jih vprašala, kaj si mislijo o nekaterih zadnjih oddajah, ki smo jih lahko spremljali na temo medvrstniškega nasilja po televiziji, in o nižanju starosti kazenske odgovornosti. Veste, kaj so mi rekli?

Kaj? 

Ob predlogih, da bi morali znižati starost kazenske odgovornosti, so rekli samo: Halo, ta stari, pa res mislite, da bo to imelo na nas kakšen vpliv? Takoj zatem pa so izrazili, da jih moti, ker nobena od teh debat ne vključuje tistih, ki se jih medvrstniško nasilje najbolj tiče – njih, otrok. Kadar se v stanovanjskih skupinah pogovarjamo z njimi o teh stvareh, redko poveličujejo anarhijo in sistem brez pravil. Nasprotno: mladostniki sami izražajo, da potrebujejo meje in pravila, hkrati pa tudi več vključenosti. Razlagajo nam, da v šoli pogrešajo učitelje, ki bi jih lahko imeli za zaupnike. Namesto tega učitelje zmeraj bolj razumejo samo še kot tiste, ki pridejo, odpredavajo in skrbijo za red in disciplino. Ključna težava je v tem, da mladostnikov pogosto ne razumemo kot enakovredne sogovornike in z njimi ne znamo voditi ustreznega dialoga. In premalokrat v medijih zasledimo tudi pozitivne zgodbe o mladih. Ker to pač ne prinaša dovolj ogledov. Namesto tega spremljamo oddaje, kakršna je bila pred kratkim Tarča, ki dajo staršem in otrokom občutek, da se med mladimi dogajajo večinoma slabe stvari, da so te neobvladljive in v porastu.

V medijih smo na primer slišali pozive, da mladim danes primanjkuje predvsem avtoritet. 

V resnici iščejo zaupnike. Počasi se bomo morali sprijazniti, da ne moremo odpirati zaprašenih omar, iz njih vleči preživetih avtoritarnih figur, ki svoj ugled gradijo zgolj na avtoriteti, ter pričakovati, da bomo s tem pomagali mladim. Doba klasičnih avtoritet je zanje preživeta. Marsikdo bi zdaj rekel, da podpiram permisivno vzgojo in da sem popustljiva. Ne, ne gre za to, stvari niso tako črno-bele. Otroci potrebujejo figure, potrebujejo močne in odločne osebnosti, ki jim bodo pozitiven vzgled, obenem pa morajo biti te figure takšne, da jim lahko zaupajo. Včasih so otroci takšne figure in zaupnike pogosteje našli med učitelji in drugimi posamezniki iz vsakdanjega življenja. Ko se danes pogovarjamo z mladimi, opažam, da je takšnih posameznikov v realnem življenju na žalost zmeraj manj.

Starši se prepogosto bojijo, da bi naredili kakšno napako. Pomembno je vedeti, da ni treba biti odličen starš, pač pa zadostuje, da si dovolj dober starš.

Zdaj bi verjetno kakšen učitelj dejal, da si ne upajo preveč vtikati v zasebno življenje otrok, ker za ovinkom že stoji starš z odvetnikom. Ali pa, da se spopadajo s preveliko kadrovsko stisko, da bi se docela posvetili otrokom. 

Razumem tudi to stisko. In se strinjam, da je na avtonomijo šol nekoliko vplivalo tudi neustrezno poseganje staršev v vzgojno-izobraževalni proces in upad konstruktivnega dialoga med starši in delavci šol. Ne zagovarjam tega, da bi starše morali izključiti. Nasprotno: z njimi bi bilo treba vzpostaviti primeren in vključujoč dialog, ki bi bil usmerjen v iskanje skupnih rešitev v korist otrok. Hkrati bi morali podpreti učitelje pri zagotavljanju kadra in ustrezne izobrazbe. S podobnimi težavami se srečujemo tudi pri nas v centru, kjer so celo mladi že opazili, da imamo zmeraj manj ustrezno izobraženega kadra in da se vzgojitelji, ki jih imajo za pomembne odnosne figure, prepogosto menjajo. Kar pa seveda ni dobro, saj z njimi spletejo neki odnos in zgradijo zaupanje. To je težava na eni strani. Na drugi pa je odgovornost staršev, za katere imamo preprosto premalo podpornih programov, ki bi jim pomagali pri vzgoji in pri razvijanju občutka kompetentnosti nasploh.

Omenili ste že permisivno vzgojo. Tudi o njej pogosto poslušamo, da naj bi bila ena največjih težav pri vzgoji otrok in da iz otrok ustvarja pomehkužence. 

Veliko večja težava je zelo negotova vzgoja, ki je posledično tudi nekonsistentna. Starši so ves čas pod pritiskom družbenih in lastnih pričakovanj, ves čas se sprašujejo, ali pravilno vzgajajo svoje otroke. V težjih situacijah in ob stiskah otrok so negotovi, zato angažirajo najrazličnejše zunanje oblike pomoči, ki jih pogosto menjajo, in teh počasi začne primanjkovati, čeprav ves čas izobražujemo nov kader in povečujemo vpis na fakultetah in smereh, kot so denimo psihologija. V resnici pa imamo v naših skupnostih že sedaj ogromno nekih oblik pomoči, ki bi morale biti na voljo prej. Marsikdaj je dovolj že, da znamo prisluhniti otroku. Starši se žal prepogosto bojijo, da bi naredili kakšno napako. Pomembno je vedeti, da ni treba biti odličen starš, pač pa povsem zadostuje, da si dovolj dober starš. Starši pogosto otroke razumejo kot projekt, od otroka pa večinoma pričakujejo nenehno odličnost. In če mu kdaj spodrsne, to razumejo kot osebni poraz.

Takšen je svet: danes moraš biti najboljši v vsem. Kaj pa potem ekstrem na drugi strani, tako imenovano helikopetrsko starševstvo, ko starši bdijo praktično nad vsako odločitvijo svojega otroka? 

To sovpada s to negotovostjo, ki jo opisujem. Bo moj otrok dovolj dober? Bog ne daj, da mu kaj v življenju ne uspe! Spet, ni nujno, da so stvari tako črno-bele. Ne izbiramo samo med permisivno in avtoritativno vzgojo. Dosti bolj smotrno bi se bilo lotiti angažiranega starševstva, ki ni angažirano v smislu, da ves čas bdimo nad otroci, pač pa da se z njimi pogovarjamo, jih podpiramo in tudi dopustimo kakšno napako. Otroci se s pomočjo napak namreč krepijo. In ja, otroci sem pa tja morajo tudi malce zaiti s poti, kdaj jim kaj v življenju pač ne uspe, na primer dobijo slabo oceno ali celo ne naredijo letnika. Vse to je samo polje za učenje. Če ga znamo kot takšnega interpretirati in izkoristiti, seveda.

Postavljanje mej je vseeno ključno pri vzgoji otrok. A kaj pomeni pravzaprav zdravo postavljanje mej? 

To je seveda odvisno od situacije in starosti otroka. Lahko si predstavljate, da je pri nas v centru cel kup pravil. Ampak vseeno je pomembno, da otroke pri postavljanju mej vključimo v razpravo. Kdaj se zgodi, da kakšen od otrok v naši skupini predstavi res dober argument, zakaj bi pri čem malce popustili, in v takšni situaciji je otroku težko oporekati. Zato se je treba pogovarjati tudi o kompromisih. Prav v tem preigravanju kompromisov je pravzaprav čar vzgoje. A starši tega pogosto ne zmorejo, saj to od njih zahteva dodaten čas in angažma, konec koncev pa tudi nekaj pogajalskih spretnosti. Najslabše je, če meje postavljamo arbitrarno. Ali pa nastopimo s tistim klasičnim argumentom: Ker sem jaz tako rekel! Otroci potrebujejo meje. In tudi nikoli jih ne bodo hoteli v celoti porušiti, kar vidimo tudi v pogovorih v naših skupinah. Meje pomenijo varnost, predvidljivost. Ni pa nič narobe, če smo kdaj pri postavljanju mej malce prožnejši in ne obupamo, ko kdaj stvari pljusknejo prek njih.

Marca so potekale tudi številne razprave ob Netflixovi seriji Adolescenca. Gre za pretresljivo zgodbo o 13-letnem fantu, ki umori sovrstnico. Serija odpira številne teme, a ena pretresljivejših je bila, kako nedostopna in nerazumljiva so spletna okolja otrok za starše. Kakšen vpliv imajo danes družbena omrežja na razmah nasilja? 

Zagotovo je to novo polje, izrazni prostor, kjer se izvaja nasilje, ja. Lahko je tudi vzrok za nadaljnje nasilje ali njegovo stopnjevanje, nisem pa prepričana, ali je to res dežurni krivec za razmah nasilja med mladimi, kot se mu pripisuje. V resnici tako ali tako ne moremo imeti popolnega vpogleda v svet mladih in njihove medsebojne odnose. V preteklosti je bilo podobno. Le da smo se ponavadi stepli popoldne na igrišču in da v žepu nismo imeli mobilnih naprav. Seveda družbena omrežja prinašajo tudi pasti, ne razumite me narobe. Komunikacija na njih je dosti bolj brezosebna, in ker ne vidimo neposrednih posledic svojih dejanj, hitreje prestopimo kakšno mejo, ki je sicer ne bi, in smo manj empatični do tistega na drugi strani.

Ampak ta spletna okolja in pametne naprave so danes tukaj – tega ne bomo spremenili, tudi če jih poskušamo še tako močno omejiti. Namesto tega bi bilo precej bolj smiselno razvijati varovalne mehanizme tudi znotraj posameznikov. Se pravi ne samo na spletu, temveč tudi na splošno. Kadar se pogovarjamo z otroki v naših skupinah, večkrat povedo, da v šoli pogrešajo program, ki bi jim pomagal krepiti medosebne kompetence. Krepiti bi morali socialne veščine otrok, njihovo empatičnost, jih podučiti o tehnikah samoregulacije in samopomirjanja. Če bomo samo izražali zaskrbljenost, kako se bodo mladi pobili med seboj na spletu ali pa kje drugje, nismo naredili nič koristnega.

So pa družbena omrežja vendarle posegla v dinamiko medvrstniškega nasilja tudi na neki drug način. Danes lahko nasilje posnameš in ga objaviš na spletu. Družbena omrežja so postala tako rekoč sramotilni steber. 

To pa je zagotovo problem. Dodaten, ker s tem, in tega se zavedajo, nasilneži pridobijo pozornost in si z všečki višajo rejtinge. Da je stvar še hujša, takšni posnetki nato pristanejo celo v medijih. Pri čemer je posebej problematično, da stvar zaradi odziva lahko postane stvar posnemanja. Predvsem mislim, da bi se morali o medvrstniškem nasilju pogovarjati drugače. O nasilju, duševnem zdravju otrok in njihovi blaginji ves čas govorimo samo ob ekstremnih dogodkih, namesto da bi te teme odpirali neodvisno od njih in jih podpirali s pozitivnimi dosežki mladih in primeri dobre prakse. Danes, jutri, vsak dan.

Težje se je resno lotiti problemov kot pa sprejeti neki zakon ali postaviti otroku diagnozo in ga umakniti v ustanovo. Ampak to ne reši problema v njegovem jedru.

Namesto tega smo bili zadnje tedne priča kar nekaj senzacionalističnim ekscesom v medijih. Ljudje imamo radi hitre sodbe in hitre rešitve. Tako kot je nasilen najstnik takoj psihopat, je nekdo, ki ima slabe ocene, najverjetneje samo len. Zakaj smo takšni? 

Ker iščemo tolažbo za lastno negotovost. V bistvu gre za našo potrebo po nadzoru. In osmišljanju tega, kar se dogaja. Bistveno težje se je resno lotiti problemov z dolgoročnimi projekti, ki zadevajo vse družbene pore in zahtevajo drugačen pristop od staršev, šol in lokalnih skupnosti, kot pa sprejeti neki zakon ali postaviti otroku diagnozo in ga umakniti v ustanovo. Ampak to ne reši problema v njegovem jedru, to samo blaži posledice in težave pomika v nevidno polje. Kjer se nato še lažje izmuznejo poglobljeni obravnavi. Hkrati pa imamo posamezniki in družba precejšnje težave s sprejemanjem odgovornosti in ves čas iščemo krivce zunaj nas, naj bodo to priseljenci, ženske, geji in lezbijke ali »psihopati«. Namesto da bi kot družba stremeli k enotnosti, vključevanju, neki kolektivni odgovornosti.

Tudi odrasli nasedamo različnim šarlatanom, ki za naše tegobe ponujajo enostavne rešitve. Bi bilo v dobi skrajnega individualizma in nenehnih kriz sploh lahko drugače? Kje v tej zmedi visokih pričakovanj in napetosti najti sidrišča? 

Ravno v tem je glavna težava. Danes niti odrasli ne vemo dobro, kdo in kaj smo. Če sami nimamo neke trdnosti, stabilnosti in jasne vizije, kdo smo in kaj želimo zase in za naše otroke, bomo to težko prenesli na mlade. Ves čas poudarjamo odličnost, v družbi pa vlada zapovedana sreča. Posledično imamo ves čas občutek, da nismo dovolj dobri. Ne znamo se več spopadati z negativnimi emocijami, s porazi, z izgubami, s prepiri in težkimi situacijami, ki so v resnici del vsakdana. V resnici gre pri vsem tem za normalen del človeškega delovanja. Opolnomočiti bi morali posameznika v družbi, oblikovati bi morali pozitivne, navdihujoče figure, pa ne zgolj na spletu, pač pa v čisto vsakdanjih sferah življenja. Predvsem pa bi morali podpreti tiste najosnovnejše celice – družino, šolo, tista prva področja socializacije, ki v resnici gradijo skupnost. To bi morala biti naša sidrišča. Vrniti se moramo k osnovam.