Trojanski konj kapitalizma

Kapitalizem kliče kriminal: samo še to ukradem, pa mi ne bo treba nikoli več delati! Samo še to ukradem, pa bom preskrbljen do smrti!

za +

Zadnji samuraj. Požgana zemlja (Verbrannte Erde, 2024, Thomas Arslan). 

Trojan (Mišel Matičević), berlinski tat s samurajskim moralnim kodeksom, ki smo ga videli že v Arslanovem trilerju V senci (2010), spominja na Alaina Delona v Melvillovem Bledoličnem ubijalcu ali, še bolj, na Roberta De Nira v Mannovi Vročini: živi asketsko in skulirano, sam in osamljen, odtujen in brezizrazen, malo govori, ne naveže se na nič, česar ne bi bil pripravljen zapustiti v tridesetih sekundah (če bi za vratom začutil vročino), pritiske graciozno prenaša, vse njegove vezi in zveze pa so izključno trgovinske, poslovne, kapitalske. Dragocenosti – recimo luksuzne ure – ukrade, jih proda na črnem trgu in se vrne v svoje skoraj prazno stanovanje. Včasih mora koga malce stisniti, včasih ostane praznih rok – prosti trg je trd, hladen, krut, krvav, neizprosen. Vse se izplača, toda dolgovi niso nikoli odplačani.

Trojan – melvillovski »tiger v džungli« – je trojanski konj kapitalizma. Njegov transcendentalni fantom. Ko Diani (Marie Leuenberger), šampionski šoferki, ki testira nove avtomobile in ki pri ropih skrbi za varen, hiter in učinkovit odvoz tolp, pove, da zelo rad prebira arhitekturne revije, ta začudeno vpraša: »Arhitekturne revije?« Ja, odvrne Trojan – bogataši presenetljivo radi pustijo, da fotografirajo njihove vile. In te revije mu pridejo še kako prav. Bogataši mu sami olajšajo tatvine. Sami mu odpirajo vrata. Kapitalizem kliče kriminal: samo še to ukradem, pa mi ne bo treba nikoli več delati! Samo še to ukradem, pa bom preskrbljen do smrti! Tako razmišlja tudi Trojan, ko ga s tolpo, v kateri je ob Diani tudi nekdo (Alexander Fehling), ki je prepričan, da zmagovalec dobi vse, »pošljejo« po izredno dragoceno sliko Casparja Davida Friedricha. Požgana zemlja, ki uživa v noči, nočnih premikih in nočnih vožnjah, je neonoir, ki pa se ne razkazuje in petelini, ampak se samozadržuje, ne da bi se samozatajil. Namesto spektakla izbere gverilo. Namesto ekscesa slog. Namesto nasilja postmodernistično meditacijo. Namesto hektičnosti atmosfero. Namesto realizma abstrakcijo. Namesto maksimalizma minimalizem. (art)

x86XMqwOGCE