Stanisław Lem: Futurološki kongres: iz spominov Ijona Tihega

+ + + +

Kemično spremenjene zavesti

Poljak Stanisław Lem (1921– 2006) je eden pomembnejših piscev znanstvenofantastične proze. Je avtor Solarisa in Gospodovega glasu, romanov, ki se ukvarjata z našimi projekcijami v nerazložljivo; enkrat je to ocean z zavestjo, drugič ponavljajoči se zvok iz vesolja, ki ga potem različne veje znanosti razlagajo v skladu z lastno doktrino, po svoje humanisti in naravoslovci, čez vse še psihoanalitiki. Lem si vse dodobra privošči in jim, z osmešenjem, odvzame pravico do zadnje besede.

Napisal je tudi Zvezni dnevnik, v katerem spoznamo Ijona Tihega, in prav tega Ijona potem pošljejo – v romanu, spisanem na začetku sedemdesetih let – na futurološki kongres v latinskoameriško državo Costaricano. Tam seveda klasična prevratna scena; na eni strani kongresna smetana, posneta iz znanstvenih in tu in tam samonamembnih avtoritet, takoj zraven, v istem hotelu, sumljive kongresne druščine. Tudi frfravo in zerotizirano ozračje, ki naj daje senčno kongresno senco resnobnim možakom. Ti menda rešujejo planetarno prenaseljenost, vendar v senci spopadov z gverilci ali uporniki. Pri tem vojska uporabi vsa sredstva, tudi bembe, ki so, drugače od bomb, napolnjene s psihoaktivnimi snovmi. Tako se vsem udom na kongresu blago meša, dobivajo napade dobrote in doživljajo spreobrnjenje. Malo podobno kot v Čapkovi Tovarni absolutnega, kjer se najbolj okoreli prelevijo in preobrazijo v svetnike, vendar se poveča tudi število verskih sporov; zdaj ljudje ne tipajo več za transcendentnim, temveč ga držijo tako rekoč v dlani in so zato toliko bolj suvereni in temu primerno nasilni, ko je treba zagovarjati verske dogme.

Ijon, še nekaj ekspertov in osebje hotela se opremijo z maskami in se zaščitijo – vsaj mislijo si tako – ter zatečejo v hotelsko kanalizacijo. V zadnjo oazo, ko na površju med odločnimi spopadi izginejo vsi drugi. Vendar se Ijonove težave s tem ne nehajo, naenkrat se pojavijo plešoče podgane pa skrivna plovila in bivanje v prihodnosti, v kateri se cedita med in mleko. V tej utopiji je vse urejeno racionalno in bivanje ena sama radost. Vendar se Ijonu že v Costaricani porodi dvom, da je vse skupaj utvara, ustvarjena s kemijo, vodo zastrupljajo, prav tako vse ostalo.

Lem se tako loti družbe prihodnosti kot tiste, ki bo omogočala užitek, vendar bo to umetni, farmakološki raj. Vmes je tudi spekulacija o rešitvi vprašanja prenaseljenosti, ki sta ji potem posvečeni obe spremni besedi. Namreč o evgeniki kot podtalno pretečem toku, ki daje odgovore na vprašanja o depopulaciji človeštva. Vendar Lem ni samo spekulativen glede prihodnosti, ki jo riše kemično, ne tehnološko, kot se je v teh letih od nastanka res zgodila. Njegovo pisanje je tudi živahen poligon za preverjanje jezikovnih modelov, ki sledijo znanstvenim. Včasih so neologizmi in poimenovanja raznih stimulansov pravi izbruhi duhovito osmešene znanstvene latovščine.