»Sedaj smo tukaj – balon lahko poči, Trump si želi, da se karte na novo premešajo«

Dogodki v ZDA niso vplivali le na svetovne borze, ampak tudi na stroške, ki jih imajo države z zadolževanjem. Perspektiva ni dobra in vprašanje je, kako odporna je tokrat Slovenija proti morebitni novi finančni krizi. To danes najbolje ve Saša Jazbec, ki je na finančnem ministrstvu kot državna sekretarka pristojna za proračun in fiskalno politiko. Z drugimi besedami, odgovorna je za pravilno uravnoteženost med državnimi prihodki in odhodki ali za odpornost javnih financ proti šokom. S temi vprašanji se sicer Saša Jazbec ukvarja vso svojo kariero, na ministrstvu za finance pa je s krajšimi prekinitvami od leta 2011. Kar pomeni, da je tam preživela tudi prvo finančno krizo in pod ministrovanjem Dušana Mramorja tudi čas zaključne sanacije. Je pa tudi kandidatka koalicije za mesto guvernerke Banke Slovenije, a njena kandidatura do tega intervjuja še ni prišla skozi sito predsednice republike.

Gospa Jazbec, v Sloveniji ste odgovorni za stabilnost javnih financ. Kako razumete zadnje ameriške dogodke, vidite kakšne zlovešče trende v svetovnih financah? 

No, za stabilnost javnih financ je odgovorna vlada, je pa dejstvo, da javnofinančna gradiva za vlado pripravljamo na ministrstvu za finance in sem tukaj sama pristojna med drugim tudi za področje fiskalne politike. Moram priznati, da kot ekonomistka sedanjih ameriških ali pa Trumpovih potez in ukrepov ne razumem prav dobro oziroma jih lahko razumem zgolj v kontekstu nekakšne pogajalske taktike. Ni videti, da gre za prav dobro premišljene poteze, kar smo lahko videli pri sprva uvedenih visokih carinah na uvoz pametnih telefonov v ZDA, ki so bile kmalu za tem zamrznjene. Takšne poteze vnašajo na svetovne trge negotovost in visoko volatilnost. Ta velika negotovost pa ima sedaj negativne učinke na delniške in obvezniške trge. Nekaj so namreč tveganja, za katera veš, da obstajajo, drugo pa je negotovost, ko sploh ne veš, kakšna so tveganja. In tukaj smo sedaj. Imamo občutek negotovosti, sprašujemo se, kaj je v ozadju teh potez.

Bi se lahko svetovne finance kot prenapihnjen balon razpočile? 

Velika večina svetovne trgovine, okoli 85 odstotkov, poteka mimo ZDA, in samo carine ne morejo povzročiti kataklizme. Efektivna ameriška carinska stopnja je bila pred ukrepi 3,5 odstotka, z upoštevanjem veljavnih ukrepov znaša 13,8 odstotka, ob uvedbi trenutno zamrznjenih stopenj bi znašala 30 odstotkov. Ampak problem bi nastal, če bi se negotovost glede carin preselila na finančne trge oziroma finančni sistem, kjer prevladuje dolar kot glavna rezervna valuta. V tem je potencialna povezava med ameriškimi carinskimi ukrepi in širšimi svetovnimi učinki. Kot vemo, je za finančne krize navadno potreben neki sam po sebi manj pomemben premik, ki pa v zaostrenih razmerah nato deluje kot sprožilec. In da, sedaj smo tukaj – balon lahko poči, Trump si želi, da se karte na novo premešajo.

Kako zaskrbljeni bi bili, če bi bili v ZDA pristojni za fiskalno politiko? 

Ameriški javni dolg znaša 120 odstotkov njihovega bruto domačega proizvoda (BDP) in narašča nominalno in tudi v odstotku BDP. ZDA so lani za obresti plačale 3,9 odstotka BDP in to je dejansko več, kot dajejo za obrambo, za obrambo namreč namenjajo 3,5 odstotka BDP. Za primerjavo, v Sloveniji trenutno za obresti namenjamo 1,4 odstotka BDP in naša povprečna obrestna mera na izdani dolg, ki ga je 45 milijard evrov, znaša približno dva odstotka. Med epidemijo koronavirusa, če se boste še spomnili, je Slovenija celo izdala brezkuponske obveznice – z ničelno obrestno mero. Za deset let smo si izposodili več kot dve milijardi evrov, za kar ne plačujemo obresti. Dejansko smo se zadolžili po negativni obrestni meri in investitorji morajo nam plačevati, ker so nam posodili denar. Ko je raven obrestnih mer nizka in ko nekatere institucije morajo denar nalagati v varne finančne instrumente, so prisiljeni v takšne nakupe. Ampak naj se vrnem: če bi v Sloveniji hipotetično plačevali petodstotne obresti na naš dolg, čemur so se približali donosi na ameriške desetletne obveznice – trenutna raven je sicer 4,4 odstotka –, bi plačevali 3,2 odstotka BDP za obresti. To pa so ravni, ki smo jih nazadnje videli po naši finančni krizi okoli leta 2014.

Skratka, vi spite v Sloveniji precej bolje, kot bi, če bi to delo opravljali v Washingtonu? 

Z vidika, koliko proračuna gre za obresti, seveda. A ameriški trg državnega dolga ima tudi status referenčnega dolga za globalno finančno javnost, kar pomeni, da se kriza od tam lahko seli po vsem svetu. Dobro je, da je slovenski javni dolg večinoma izdan v evrih, zaradi česar nismo izpostavljeni valutnemu tveganju. Nekaj dolga imamo v dolarjih, a smo ga na primeren način zavarovali. Obveznice so izdane pretežno s fiksno obrestno mero, zato se po tržnih obrestnih merah zadolžimo za refinanciranje zapadlih glavnic. Slovenija mora vsako leto refinancirati približno tri milijarde glavnic. Dodatno se moramo zadolževati še za letne proračunske primanjkljaje, če želimo ohranjati likvidnostno rezervo.

ZDA so lani za obresti plačale 3,9 odstotka bDP, in to je dejansko več, kot dajejo za obrambo, zanjo namreč namenjajo 3,5 odstotka bDP.

Iz tega, kar ste povedali, je očitno razumljivo, da je Amerika v izrednih razmerah. V ZDA sedaj množično odpuščajo javne uslužbence in krčijo socialne programe. Zdi se, kot da so pod diktatom trojke, kot da so ZDA bankrotirale. 

To so kar močne trditve in sama ne bi šla tako daleč, saj bankrot pomeni, da ne moreš pravočasno odplačati dolga, v primeru ZDA pa ni bojazni, da investitorji ne bi več kupovali njihovih obveznic. Je pa res vprašanje, kakšne posredne posledice bodo ameriški ukrepi imeli na percepcijo dolarja, ker bodo države brez dvoma želele ali so že začele iskati druge načine. Kitajci so že pred leti prestrukturirali svoj izvoz, zaradi česar jih bodo sedaj carinski šoki prizadeli manj, kot bi jih brez te spremembe. Vendar po drugi strani ZDA še vedno pomenijo temelj globalnega finančnega sistema, zlasti zaradi vloge dolarja pri mednarodnih transakcijah in globine kapitalskih trgov. ZDA imajo tako v storitvah, zlasti digitalnih in finančnih, presežek v menjavi s svetom. Če bodo ZDA svet preveč »razjezile«, se lahko države začnejo odvračati od ameriških storitev.

Kdo ima v lasti naš dolg in kako odporna je Slovenija proti tem pretresom? 

Mi vemo, kdo naš dolg kupuje na primarnem trgu, se pravi, ko Slovenija izda obveznico, takrat vidimo, kdo jo kupi, iz katere države je kupec. Na primarnem trgu je približno 10 odstotkov investitorjev iz ZDA, en odstotek jih prihaja iz Azije, še dva odstotka iz drugih delov sveta, ostalo pa je Evropa. Investitorji v naše finančne instrumente so centralne in poslovne oziroma investicijske banke, zavarovalnice, pokojninski skladi in drugi institucionalni investitorji – komu nato ti naš dolg prodajo naprej, pa ne vemo.

Nekatere države, na primer Italija, so znane po tem, da imajo zelo veliko notranjega dolga. Italija je sicer visoko zadolžena, a obresti, ki jih na svoj dolg plačuje, ostanejo v državi. Ste tudi s tem namenom začeli na finančnem ministrstvu izdajati ljudske obveznice? 

Drži, Italiji zaradi zadolževanja kupna moč ne uhaja iz države. V Sloveniji menice in krajše zadolžitve do enega leta tudi ostanejo v državi, saj jih veliko pokupijo domače poslovne banke, ne pa seveda dolgoročni dolg. A tudi mi delamo na tem. Doslej smo dvakrat izdali tako imenovane ljudske obveznice, lani 261 milijonov evrov in letos 250 milijonov, sicer ne toliko zato, da bi zamenjali tuji dolg za domačega, ampak bolj, da bi okrepili kapitalski trg nasploh. Tradicionalno gledano smo namreč Slovenci precej varčen narod, varčujemo pa predvsem v obliki depozitov, ki jih je že okoli 27 milijard evrov, in varčujemo tudi v nepremičninah. Z izdajo ljudskih obveznic želimo ljudem, ki so se v preteklosti morda opekli pri nakupu delnic NKBM ali vlaganju v podrejene obveznice, vrniti motivacijo. Ljudi želimo tudi finančno izobraževati, zato je ta oblika varčevanja sedaj poenostavljena in bo spodbujena tudi prek ugodnejše davčne obravnave in posebnih individualnih trgovalnih računov. Če država s tem za zadolževanje na koncu plača nekoliko višjo ceno, je to nekakšna naložba.

Po nazivu ste kot državna sekretarka pristojni za proračun in za fiskalne zadeve. Sliši se zelo abstraktno. Lahko opišete, kakšno delo je to? 

Fiskalna politika je v bistvu edino orodje ekonomske politike, ki je državi ostalo po tem, ko smo s prevzemom evra izgubili vodenje lastne denarne politike. Fiskalna politika pomeni upravljanje javnih financ, torej pravo razmerje med tem, koliko denarja prek davkov in drugih prihodkov država pobere na eni strani ter kako in katere javne storitve s tem denarjem na drugi strani financiramo. Fiskalna politika naj bi delovala proticiklično. Takrat, ko gre gospodarstvu dobro oziroma je v pozitivni fazi gospodarskega cikla, lahko javna poraba malce zateguje pas, ko pa gospodarska aktivnost zastaja, naj bi vlada s svojimi ukrepi poskušala poganjati kolesje. Moji največji službeni problemi, zaradi katerih težko spim, so povezani s tem, kako to pravilno uravnotežiti na srednji rok, kajti fiskalna politika je kot nekakšen tanker, ki ga lahko usmerjaš premišljeno in počasi. Kar pomeni, da je treba vedno čim natančneje oceniti prihodke in prek zakonodajnih učinkov načrtovati odhodke. Sestaviti moraš torej nekakšno zgodbo, kombinacijo med izpolnjevanjem zakonsko določenih ciljev, razvojnih in investicijskih prioritet ter strukturnih reform. Predvsem po finančni krizi se je to fiskalno upravljanje na ravni EU in v Sloveniji precej okrepilo.

Ampak saj ta pravila o uravnoteženih financah so obstajala že prej ... 

Da, ampak bila so splošnejša, na primer za vstop v evro so veljala maastrichtska pravila le kot vstopnica v sistem in že teh vse države niso spoštovale. Če se še spomnite, je nato obveljala nekakšna dinamična interpretacija maastrichtskih kriterijev, se pravi, če je država zadolžena nad 60 odstotkov BDP, se mora njen dolg vsaj zniževati proti 60 odstotkom, pa se še tega mnogi niso držali. Leta 2012 pa smo v EU dobili veliko strožja pravila glede ekonomskega upravljanja. Leta 2013 smo tudi v Sloveniji fiskalno zavezo, ki govori o potrebi po uravnoteženih javnih financah, vpisali v 148. člen ustave, leta 2015 pa smo dobili še zakon o fiskalnem pravilu s fiskalnim svetom, ki od leta 2017 spremlja politiko vlade in jo tudi komentira. Od tedaj vlada vodi fiskalno politiko, ki jo morajo sprejeti in razumeti še socialni partnerji, državni zbor, evropska komisija in nato šele v tem okviru vlada oblikuje letne proračune, sprejema zakone in snuje reforme.

Če malo karikiram – če je prej fiskalno pravilo zahtevalo omejitev hitrosti na 50 kilometrov na uro, sedaj eU pravi: vozite previdneje.

Ta fiskalna pravila se sedaj topijo, tako v Sloveniji kot v Evropi, na primer z novimi izjemami zaradi oboroževanja. Tudi v Sloveniji smo pravkar sprejeli nov zakon o fiskalnem pravilu, ki je zahteve malce omehčal, mar ne? 

V Sloveniji smo si na začetku postavili zelo stroga merila oziroma smo se na tem področju malce zapletli. Zakon o fiskalnem pravilu smo namreč sprejeli v parlamentu z dvotretjinsko večino, zaradi česar je vsaka politična stranka v njem želela pustiti svoj odtis. V domačem fiskalnem pravilu smo zapisali formulo s spremenljivkami, ki jih ne izračunava statistični urad: Kakšna je v tem trenutku proizvodna vrzel v Sloveniji? Če boste o tem vprašali pet inštitutov, vam bodo postregli s petimi različnimi številkami, saj bodo za izračun vzeli različne predpostavke. Proizvodna vrzel meri razliko med dejansko in potencialno gospodarsko rastjo, torej položaj v gospodarskem ciklu. Po starem pravilu smo morali za tri leta vnaprej za državo kot celoto in za vse štiri javne blagajne izračunavati zgornje meje izdatkov. To naše pravilo je razumel zelo majhen krog ljudi, za povrh vsega pa smo med korono in v času energetske krize, med letoma 2020–2023, ta pravila bolj ali manj zamrznili. Lani smo na ravni EU sprejeli nova evropska fiskalna pravila, v skladu s katerimi se fiskalno ravnotežje upošteva glede na posamezno državo in njeno izhodišče. Ni namreč mogoče primerjati Italije, ki ima 135 odstotkov BDP dolga, z Estonijo, ki ga ima za 23 odstotkov. Če malo karikiram – če je prej fiskalno pravilo zahtevalo omejitev hitrosti na 50 kilometrov na uro, sedaj EU pravi: vozite previdneje, potem pa omejitve določa za posamezno državo glede na omenjeno izhodiščno stanje dolga in fiskalna tveganja, obstaja tudi povezava z demografijo.

In kaj to pomeni za nas? 

Še vedno obstajajo nekatere kvantitativne omejitve, na primer kako hitro se mora zniževati dolg. Tukaj se države delijo na tiste, ki ga imajo nad 90 odstotkov BDP, te države morajo dolg zniževati vsaj za eno odstotno točko na leto, tiste, ki so med 60 in 90, pa vsaj za pol odstotne točke. V Sloveniji smo se ob spremembi domačega fiskalnega zakona znebili prej omenjene formule. Glavno pravilo je sedaj štiriletni srednjeročni fiskalni strukturni načrt, ki določa, kolikšna je dovoljena povprečna rast izdatkov v tem obdobju, kar pomeni, da si sedaj vlada v prvem letu zastavi načrt, in če ga v prvem letu preseže, mora biti do konca mandata varčnejša.

Fiskalni svet vas sicer pogosto kritizira, češ da si puščate preveč prostora in nenatančno načrtujete. Kako koristen je fiskalni svet?

Na samem začetku njihovega poslanstva je opozicija njihovo mnenje zlorabila, aprila 2019 so namreč vložili zahtevo za oceno ustavnosti proračunskih dokumentov, a je julija 2020 ustavno sodišče odločilo, da ti niso bili v neskladju z ustavo. Pri njihovih mnenjih sicer pogrešam tudi kakšna pozitivna sporočila, v glavnem pa so njihove kritike koristne. Pripravljajo kakovostne analize, njihovo delo nas spodbuja tudi k večji transparentnosti, stanje proračuna v živo predstavljamo na spletni strani ministrstva za finance, tudi stanja vseh proračunskih skladov. S tem ponavljajočim se očitkom fiskalnega sveta, da smo na odhodkovni strani izgubili kompas in da nerealno načrtujemo, pa se ne morem strinjati. Očita nam, da si na odhodkovni strani puščamo preveč rezerv, kar potem prikazujemo kot zmago, če niso porabljene v celoti oziroma če dosežemo nižji primanjkljaj od načrtovanega. Resnica pa je takšna: prihodke načrtujemo z 99-odstotno natančnostjo. Pri odhodkih pa so stvari sploh zadnja leta izredno nepredvidljive – zaradi korone, energetske krize, Ukrajine, poplav je pretresov toliko, da odhodkov enostavno ni mogoče tako natančno načrtovati. Proračun je živa stvar, ne neka razpredelnica, ki jo postaviš in zdrži nespremenjena kljub vsemu dogajanju, in to je treba razumeti. Po letu 2019 z vidika proračunskega načrtovanja nismo imeli več normalnih let.

Ena od dilem EU je, ali naj se Evropa finančno osamosvoji od Amerike, konkretneje, ali naj se EU začne zadolževati v imenu držav članic. Ali Slovenija to podpira v Bruslju, torej se zavzema za ustanovitev nekakšne zakladnice EU s skupnim dolgom in skupnimi sredstvi? 

Evropa se je prvič na veliko zadolžila za mehanizem za okrevanje in odpornost. To je sedaj skupni dolg, ki ga ima Evropska unija, a poplačale ga bomo v vsakem primeru države članice, pri čemer ne vemo, kakšna bo formula delitve, prav tako pa ob najemu teh posojil države ne vemo, kakšna bo obrestna mera. V EU imajo države na to različne poglede. Države, ki več vplačujejo v proračun EU, kot so tako imenovane varčne štiri in Nemčija, so v preteklosti temu nasprotovale, za številne druge države pa je to edini način, da se lahko zadolžujejo z ugodnejšo obrestno mero. Sama nisem popolnoma prepričana, ali bi Slovenija takšno skupno zadolževanje podprla. Mi namreč zelo dobro upravljamo naš dolg, zato ni nujno, da bi lahko prek EU dobili ugodnejša posojila.

Kaj pa skupno obrambno zadolževanje? 

Končne odločitve o tem še ni. Nemčija se je v aktualnih koalicijskih pogajanjih resda odločila, da bodo šli v velike infrastrukturne in obrambne investicije, obstaja tudi možnost, da bi se na ravni EU za podobne namene, to je za program ReArm, spet zadolžila unija prek instrumenta SAFE, a sem do teh idej skeptična. Sem za koordinirana oziroma skupna javna naročila, za skupno zadolževanje pa bolj ne, ker, kot rečeno, mi z našim dolgom zelo dobro gospodarimo.

Kako zadolžena je Slovenija? Pravite, da je dolga 45 milijard evrov ali 67 odstotkov bruto. Koliko je resničen, naš neto dolg?

Po ta teden objavljeni statistiki je na 31. 12. 2024 naš dolg znašal 45 milijard evrov oziroma 67 odstotkov BDP. To je bruto dolg. V njem ni upoštevan omenjeni skupni evropski dolg, saj še ni jasno, koliko ga bo ob koncu izvajanja načrta za okrevanje in odpornost oziroma instrumenta Next Generation EU, saj se EU lahko iz tega naslova zadolži do največ 800 milijard evrov, zadolžuje pa se postopoma, ko od držav dobiva zahtevke. Za zdaj se še vedno iščejo novi viri in države še ne vemo, po kakšni formuli si bomo ta skupini dolg razdelile. Najverjetneje po znanem ključu relativne velikosti BDP, kar pomeni, da bo na Slovenijo odpadlo 0,4 odstotka skupnega dolga. Če bo recimo skupnega dolga 100 milijard evrov, potem odpade na Slovenijo 0,4 milijarde, kar pomeni 0,6 odstotne točke BDP in bi bil naš bruto dolg 67,6 odstotka BDP. Za izračun neto dolga pa je pomembno stanje na našem zakladniškem računu, ki je 31. 12. 2024 znašalo visokih devet milijard evrov. Kar pomeni, da je naš neto dolg 31. 12. 24 znašal 36 milijard evrov ali 54 odstotkov BDP. V zadnjih letih po finančni krizi si namreč na zakladniškem računu puščamo malce več sredstev, zato da lahko mirno spimo.

Za izračun neto dolga je pomembno stanje na našem zakladniškem računu, ki je 31. 12. 2024 znašalo visokih devet milijard evrov.

Kakšne pa so bile v preteklosti napačne fiskalne politike? 

Če citiram ugotovitve profesorja Mramorja, ki je analiziral ekonomske politike slovenskih vlad, smo napačno fiskalno politiko vodili v letih med 2004 in 2008, ko je bilo gospodarstvo že tako ali tako pregreto in je država z zniževanjem davkov in povečevanjem izdatkov še prilivala olja na ogenj. Nato smo ponovno naredili napako, ko smo v finančni krizi sprejeli stroge varčevalne ukrepe in s tem povzročili recesijo z dvojim dnom. V vmesnem času so ostali preslišani pozivi k pravočasni dokapitalizaciji bank. Vse to so bile napake iz preteklosti, ki jih upam, ne bomo več ponovili. Podobno velja tudi za druge države EU, saj je bil odziv na globalno finančno krizo splošno varčevanje. Tudi v Nemčiji, ki velja za zelo varčno državo in se je držala najstrožjih fiskalnih pravil, sedaj ugotavljajo, da jim infrastruktura razpada.

Prej ste dejali, da je po prevzemu evra Sloveniji ostala le še fiskalna politika, ne pa monetarna, ki jo je nekoč vodila Banka Slovenije. Zakaj ste se kljub temu odločili kandidirati za guvernerko Banke Slovenije, saj ste na tem položaju vplivnejši od guvernerja? 

Trideseto leto delam v financah, 11 let od tega sem delala v Banki Slovenije, kjer sem upravljala devizne rezerve in kjer sem bila odgovorna za upravljanje tveganj. Bila sem tudi v ekipi za prevzem evra in tako naprej. Poznam mednarodno okolje, razumem svet financ, k prijavi za mesto guvernerke so me tudi spodbudili nekateri znani ekonomisti. Banka Slovenije je enakovredna institucija znotraj evrosistema, v katerem ima 20 guvernerjev vsak svoj glas med razpravo. Če imaš argumente, si lahko v takšnem okolju vpliven in slišan ne glede na velikost države, iz katere prihajaš. Tako da majhnost tukaj ni izgovor. Glede moje vizije, kako naprej z Banko Slovenije, pa je tudi jasno: Banka Slovenije bi si morala povrniti ugled, ki je bil v preteklosti načet. Na začetku samostojne Slovenije je bila to ena najmočnejših in spoštovanih institucij. Prav tako je zame pomembna transparentnost delovanja.

Eden od slovenskih problemov so nizke investicije. Torej, imamo komercialne banke, ki po državni dokapitalizaciji ne posojajo denarja podjetjem, in podjetja, ki so se navadila na življenje mimo bank. Lahko tukaj Banka Slovenije kaj stori?

Glavna naloga Banke Slovenije je cenovna stabilnost oziroma varnost bančnega sistema. Na kreditno aktivnost podjetij Banka Slovenije ne more vplivati, predvsem izvozni trgi diktirajo tempo investiranja. Na spodbujanje investicij lahko dejansko bolj vpliva država s svojimi politikami, kar počnemo sedaj, kot pa Banka Slovenije. Smo pa v preteklosti imeli primere strogih praks Banke Slovenije, ki je na primer močno omejevala potrošniško oziroma stanovanjsko kreditiranje z znanim makrobonitetnim ukrepom o tem, koliko denarja mora ostati posamezniku, da lahko ta najame kredit, kar je kasneje omilila.

Vaša kandidatura je vnesla razdor med vlado in predsednico republike. Zakaj vas predsednica ni želela imenovati? Omenila je konflikt interesov, vaš mož vodi Pozavarovalnico Sava in ta naj bi pripravljala tožbo proti Banki Slovenije zaradi izbrisa podrejenih obveznic. 

Razlogi za odločitev predsednice mi niso znani, so pa o njih pisali nekateri mediji. Morebitni argument, da bi lahko v primeru mojega imenovanja prišlo do konflikta interesov, ki ste ga omenili, zavračam. V navedenem primeru bi namreč o zadevi odločalo sodišče, poleg tega imamo sprejet zakon, ki določa možnosti razlaščenih lastnikov podrejenih obveznic. Sicer pa je tako: Slovenija je majhna država in do konflikta interesov lahko pride zelo hitro. In prav zato obstaja možnost, da se iz postopkov izločimo, kar je v poslovnem svetu uveljavljena praksa.

Prej ste omenili, da so razmerja med EU in ZDA povsem drugačna pri storitvah kot pri uvozu in izvozu dobrin. Recimo, za vsako bančno transakcijo prek Vise ali Mastercarda plačujemo ZDA provizijo. V Sloveniji uporabljamo Flik, zakaj ni tega na ravni EU in kaj bi tukaj lahko naredili kot guvernerka? 

To je res, kar 60 odstotkov vseh POS-transakcij v Evropi gre prek ameriških plačilnih shem, kot sta Visa ali Mastercard, ali denarnic, kot sta Google ali Apple Pay. In provizije, ki jih Evropa za to plačuje, so na ravni slovenskega BDP. To so res velike številke. Kakšen bi moral biti odgovor na to? Enostavno, digitalni evro. Evropska centralna banka je testno fazo uvedbe digitalnega evra že končala in evropska komisija je že tudi pripravila podlage za njegovo uvedbo, ki pa še morajo biti sprejete. To bodo veliki premiki. V tem vmesnem času so nekatere države razvile svoje sisteme – v Sloveniji imamo Flik –, obstaja pa tudi evropska plačilna iniciativa, kar je projekt nekaterih večjih zasebnih bank, predvsem iz Nemčije, Belgije in Francije, a to še zares ne deluje vsepovsod. Če gremo v Sloveniji s kolegi na kosilo, ki ga plača eden, si lahko med seboj denar »poflikamo«, če gredo skupaj na kosilo evropski finančni ministri, pa tega ne morejo storiti. Ampak razvoj gre v tej smeri z digitalnim evrom in z omenjeno evropsko plačilno iniciativo. Nenavadno je namreč, da za neki evropski dogodek, kot je finale evropske lige prvakov, ne moreš kupiti vstopnic na spletu drugače kakor prek ZDA.

Predsednica evropske komisije von der Leyen je napovedala, da bo EU uvedla tudi digitalni davek na ameriške storitve, če se ne bomo mogli dogovoriti glede carin. Vi kot skrbnica našega proračuna to podpirate? Avstrija ga ima, na leto od multinacionalk, kot sta Facebook ali Google, pobere 100 milijonov evrov. Zakaj ga Slovenija ne uvede? 

Na finančnem ministrstvu nismo nenaklonjeni takšnim idejam predvsem zaradi pravičnejše obdavčitve, saj se zavedamo, da te multinacionalke Sloveniji ne plačujejo davka na dobiček. Nekatere korake glede tega, kot je bil sprejem zakona o minimalnem davku konec leta 2023, smo že storili, se pa zavedamo, da to ni dovolj. V preteklosti se je Slovenija zavezala k neuvajanju parcialnih nacionalnih ukrepov s ciljem obdavčitve digitalnega gospodarstva, dokler potekajo pogajanja o ureditvi na mednarodni ravni, to je na ravni OECD, zato za zdaj še vedno čakamo na kolektivno odločitev EU ali OECD.

Nenavadno je namreč, da za evropski dogodek, kot je finale evropske lige prvakov, ne moreš kupiti vstopnic na spletu drugače kakor prek ZDA.

Kaj pa nepremičninski davek? 

Če pogledamo, kje imamo v Sloveniji primerjalno prenizke, podpovprečne davčne prihodke, je to dohodnina … … to pa redko slišimo? > Ste presenečeni, mar ne? Ampak primerjalno gledano je tako, in sicer zaradi dohodninskih olajšav. In poleg tega razmeroma malo poberemo tudi od obdavčitve premoženja. Zato bo na tem področju prej ali slej treba narediti korak naprej. Kot je rekel minister, morda ne nujno v obliki izhodišč, ki so bila predstavljena konec lanskega leta, a nismo še obupali nad nepremičninskim davkom.

Čez leto dni bodo volitve. Ali se želje po odhodkih, ki jih k vam pošiljajo ministrstva, povečujejo? 

Drži, predvolilna leta so lahko naporna, a ne zgolj zaradi želja ministrstev, ampak želja vseh političnih strank. Vsak zakon gre prek ministrstva za finance in teh želja je vedno veliko. Nekdo predlaga, da nekaj postane javna služba, drug, da je treba povišati štipendije ali povečati število upravičencev, pa samo še zavetišča za živali moramo urediti in tako naprej. V glavnem gre za množico manjših in tudi večjih premikov, ki pa imajo vsi finančne posledice. Hkrati s tem v državi tečejo tudi večje strukturne reforme, ki ostajajo prednostne. To je zdaj uvajanje dolgotrajne oskrbe ter plačna, pokojninska, zdravstvena in stanovanjska politika. Predvsem pokojninska reforma je za nas zelo pomembna zaradi demografskih vplivov. Ob osamosvojitvi je bilo 212 tisoč ljudi starejših od 65 let, leta 2018 že 400 tisoč, čez dvajset let nas bo 600 tisoč. Vse to je povezano tudi z višjimi izdatki za zdravstveno varstvo. Čas pred volitvami je s proračunskega vidika vedno nekaj posebnega, še en razlog za slabo spanje, a ocenila bi, da vsaj za zdaj apetite pretežno krotimo.