Umetnost preživi človeka

Ko je režiser Dragan Živadinov, letošnji prejemnik Prešernove nagrade, leta 1991 na peturni tiskovni konferenci napovedal, da bo gledališki projekt Noordung: 1995–2045, ki ga je zasnoval z dolgoletno sodelavko in soprogo Dunjo Zupančič, trajal kar 50 let – in se bo leta 2045 končal tako, da se bo avtor samouničil z izstrelitvijo v vesolje –, je bil dobršen del navzočih prepričan, da gre za konceptualno potegavščino.

A to nikakor ni bila šala. Pravzaprav umetnik zase rad pravi, da smisla za humor v resnici nima, čeprav že nekajminutni pogovor z njim razkrije, da njegova humorna žilica nikakor ni zakrnela, daleč od tega: kot bi se šalil, ko nam skuša dopovedati, da se nikdar ne šali.

Vseeno pa so bili njegovi načrti za polstoletni »postgravitacijski« umetniški spektakel, ki ga ponovi vsakih deset let, popolnoma resni. To je zdaj, ko je predstava ob 30. obletnici krstne uprizoritve dočakala že tretjo ponovitev – na isti dan (20. aprila), ob isti uri (ob 22.00) in z istimi 14 igralci in igralkami (dve sta medtem umrli in ju je že nadomestil stroj) – verjetno jasno tudi največjim dvomljivcem. Se bo čez 20 let uresničil tudi napovedani epilog?

Kandidat kozmonavt

Projekt Noordung: 1995–2045 je v mednarodnem prostoru deležen izredne pozornosti. Na ogled nedeljske predstave v futurološkem objektu Centra Noordung v Vitanju so prišle delegacije z vseh mogočih koncev sveta, od Los Angelesa prek Istanbula do sosednjih Zreč. O Noordungu po vsem svetu nastajajo poglobljeni eseji, znanstvene študije, kritiški prispevki v uglednih publikacijah in celo doktorati. Leonardo, vodilna znanstvena revija o sodobni umetnosti, podprti z znanostjo, ki izhaja pod pokroviteljstvom slovite založbe MIT Press, je projekt pred nekaj leti seciral do zadnje podrobnosti.

Pariški časnik Libération je leta 1995, ob premierni uprizoritvi Noordunga v Ljubljani, objavil reportažni hvalospev, pri tem pa je pisec besedila storil nekaj bizarnega: na dnu prispevka je pod črto objavil režiserjeve kontaktne podatke, tudi telefonsko številko stacionarnega telefona. Živadinov je (šaljivi) predlog o reprizi tega nenavadnega posega v zasebnost, torej predlog, da bi pod temle člankom objavili številko umetnikovega mobilnega telefona, suvereno zavrnil, čeprav je imela zgodba z Libérationom pred tremi desetletji nadvse srečen konec. Po objavi članka je umetniku zazvonil telefon, in ko se je oglasil, ga je z okornim nemškim naglasom v angleščini – ko je Živadinov pripovedoval anekdoto in pri tem oponašal klicatelja, je zvenel kot Werner Herzog – nagovoril hamburški trgovec z umetninami Christoph Wesche. Povedal je, da je prebral reportažo, in ga za začetek vprašal, ali gre pri vsem skupaj za postmodernistično šalo. Kot smo razčistili že v uvodu, šale niso v režiserjevi domeni, postmodernizem pa še manj. Ko sta to razjasnila, se je Wesche močno angažiral za to, da je umetnik postal kandidat kozmonavt v Centru za usposabljanje kozmonavtov Jurija Gagarina v Zvezdnem mestu blizu Moskve. Iz neskončnega bazena potencialnih kandidatov jih je v končni izbor prišlo le ducat, med njimi je bil tudi Živadinov.

Dragan Živadinov bo leta 2045 izpeljal poslednjo umetniško akcijo: uničenje lastnega telesa z izstrelitvijo v vesolje. S tem bo projekt Noordung sklenjen.

Čeprav so njegove astronavtske pustolovščine ostale pri tej kandidaturi, je položaj v kozmonavtski akademiji izkoristil za eno od temeljnih poslanstev svojega postgravitacijskega gledališča: kozmifikacijo umetnosti. V Zvezdnem mestu je leta 1999 uprizoril predstavo Biomehanika Noordung, prvi gledališki performans (oziroma »informans«) v breztežnostnem prostoru. V ruskem Zvezdnem mestu je kolektiv postgravitacijskih umetnikov pod taktirko Živadinova leta 2005 izvedel tudi prvo ponovitev predstave Noordung.

Algoritemski obred

Za pravo astronavtsko ekspedicijo je za Dragana Živadinova zdaj verjetno že prepozno. Če ne zaradi emša, vsekakor že zato, ker je v zadnjih letih doživel dve kapi. A to ne izključuje možnosti njegove poslednje umetniške akcije: uničenja lastnega telesa z izstrelitvijo v vesolje, ki je zadnje dejanje polstoletnega gledališkega projekta Noordung. Ja, dejstvo, da se velikopotezni projekt razteza in razvija skozi kar pol stoletja – od leta 1995 do leta 2045 – pravzaprav sploh ni najbolj nenavadna razsežnost njegove konceptualne zasnove, čeprav časovni obseg predstave v svetu gledališča nima primere.

Do leta 2045, ko je napovedana zadnja ponovitev predstave Noordung: 1995–2045, naj bi po načrtih Dragana Živadinova preminili vsi člani in članice igralskega ansambla. Predstavo bodo zato uprizorili brez njihove neposredne prisotnosti. Postala bo strojno vodeni algoritemski obred. Igralce in igralke naj bi nadomestili tako imenovani umboti, »tehnološki substituti« oziroma umetniško-znanstveni sateliti, ki bodo krožili v orbiti in bodo vsebovali različne podatke o preminulih igralcih, od življenjepisov prek posnetkov odrskih nastopov do zapisov DNK in biometričnih podatkov.

To ustvarjalci predstave vidijo kot »redukcijo človeškega na informacije«. S tem naj bi igralci postali »informatizirana tehno telesa« in prešli v postčloveško fazo obstoja. Predstava pa bo postala »del kozmične dinamike«. Ali kot je to povzeto v gledališkem listu zadnje ponovitve Noordunga: »Umetnost, kot vedno, preživi človeka!«

Umbote, satelitske nadomestke umrlih igralcev, na predstavah Noordung simbolizirajo nekakšni visokotehnološki rekviziti, umetniška dela, ki jih je ustvarila Dunja Zupančič. Na prejšnji ponovitvi predstave leta 2015 je tako Mileno Grm, prvo preminulo članico igralske zasedbe, ki se je poslovila leta 2011, že nadomestil umbot v obliki daljinsko vodene mehatronske antene. Na nedeljski ponoviti sta umbota Milene Grm in druge umrle članice ansambla Ive Zupančič, še ene legende slovenskega gledališča in filma, ki se je poslovila leta 2017, nadomestili majhni suprematistični skulpturi, pritrjeni na letalnika, ki sta na vrhuncu predstave vzletela nad igralsko zasedbo in ob spremljavi osupljive apokaliptične muzike – remiksa komada Low Orbit Ion Cannon avstrijske producentke Zore Jones, za katerega je poskrbel Aljoša Živadinov Zupančič – izvedla lebdečo plesno predstavo jutrišnjega dne.

Fizično prisotnost preminulih igralk sta torej nadomestila letalnika. Njune replike pa je nadomestila glasba. Kot pravijo ustvarjalci projekta, »predstava vsakih deset let z nadomestitvijo preminulih igralcev s tehno abstrakti preide v novo obdobje. S prehajanjem strojnih sistemov in umetne inteligence (umbot) v območje abstrakcije se gledališče spreminja v avtopoetični sistem.«

Ljubezen in država

Predstava Noordung je utemeljena na dramskem besedilu Ljubezen in država hrvaškega dramatika Vladimirja Stojsavljevića, ki je večna fascinacija Dragana Živadinova. K njej se vrača znova in znova. Besedilo je prvič nameraval uprizoriti kot diplomsko delo na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, a načrta ni izpeljal do konca, saj je akademijo tik pred diplomo protestno zapustil. Kljub temu danes na njej deluje kot gostujoči profesor na programu magistrskega študija gledališke režije; v tej vlogi je mentoriral številne mlade upe slovenskega eksperimentalnega gledališča.

Nekaj desetletij kasneje je Dragan Živadinov besedilo Ljubezen in država uprizoril na velikem odru SNG Drame Ljubljana. Vsakih deset let pa ga uprizarja v predstavi Noordung, pri čemer dramo pri vsaki ponovitvi reducira in razgrajuje, dokler od izvirnika ne ostanejo zgolj drobci.

Stojsavljevićevo besedilo sicer – s pripovedovanjem zgodbe o življenju Williama Shakespeara in uporu proti kraljici Elizabeti I. – govori o odnosu med oblastjo in umetnostjo, o napetostih med ustvarjalno svobodo in političnim nadzorom. Vsebina in sporočilo dramskega besedila se z idejami postgravitacijskega gledališča povezujeta na izrazito abstraktni, nekoliko neoprijemljivi ravni. Izvorno besedilo pa z vsako ponovitvijo postaja čedalje bolj oddaljen signal, zakodiran v novem, s tehnologijo podprtem uprizoritvenem jeziku.

Kulturizacija vesolja

Ko govorimo o Noordungu in drugih postgravitacijskih projektih Dragana Živadinova, katerih namen je po avtorjevih besedah »kulturizacija vesolja in kozmifikacija umetnosti«, torej po domače to, da naredimo vesolje bolj kulturno in da naredimo umetnost bolj vesoljsko, se lahko zadeva hitro zaplete. Raziskovalci si pri razlagi tega dela v akademskih študijah, kot je Umetniški ustroj Noordunga, pomagajo s kompleksnimi filozofskimi koncepti velikih mislecev, kakršni so Deleuze, Foucault in Nietzsche.

Pri razlagah Noordungovega značaja in pomena lahko hitro začnemo opletati z um begajočimi izrazi, kot so telekozmizem, (trans)morfizem, biomehatronika, ontološki tehno abstrakti, posthumanizem, sintapiensi, avtoimunska reakcija avantgarde in tako naprej.

A to nikakor ne pomeni, da je predstava za tiste, ki nam ob teh velikih besedah, napol izmišljenih floskulah ali kompleksnih filozofskih idejah začnejo pregorevati možgani, nedosegljiva ali nedoumljiva.

Prepriča nas lahko že gola čutna izkušnja tega avantgardnega spektakla, večžanrske in multimedijske paše za oči in ušesa, ki je fascinantna že zaradi radikalnega režijskega postopka in nekonvencionalne dramske strukture, osupljive scenografije (ta suprematistično in konstruktivistično ikonografijo združuje z retrofuturistično estetiko znanstvenofantastičnih klasik, podpisuje pa jo soavtorica projekta Dunja Zupančič), brezkompromisno kakofonične in futuristične glasbene spremljave (ustvaril jo je Aljoša Živadinov Zupančič, sin krovnega tandema in sorežiser predstave), mojstrskih videoprojekcij (prispeval jih je Gregor Mesec) in izjemne igralske zasedbe, ki se (kot vrhunsko vino) stara skupaj s predstavo.

»All-stars« igralski ansambel so ob lebdečih umbotih Milene Grm in Ive Zupančič sestavljali Romana Šalehar, Mojca Partljič, Mateja Rebolj, Marinka Štern, Maruša Oblak, Ivo Godnič, Borut Veselko, Jonas Žnidaršič, Robert Prebil, Blaž Šef in Marko Mlačnik, ki je v epilogu odigral Williama Shakespeara.

Poklon pionirju astronavtike

Ob vseh naštetih avdiovizualnih elementih, ki so poželi tako dolg aplavz, da so vse navzoče začele boleti dlani, pa je bila predstava osupljiva že zgolj zaradi nenavadnega prizorišča, kjer je potekala njena tokratna uprizoritev. In tudi prejšnja leta 2015.

To je Center Noordung, prvotno zasnovan kot Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT). Objekt je resda videti kot neznani leteči predmet, parkiran sredi male, idilične vasi Vitanje, kraja z manj kot tisoč prebivalci, obdanega s prikupnimi griči. Čeprav je objekt v takšnem okolju popoln tujek, se njegova prisotnost zdi manj invazivna, kot če bi denimo na istem mestu stala veleblagovnica – verjetno zato, ker gre nesporno za arhitekturni presežek.

Vitanjski štab »kulturizacije vesolja« je pred dobrim desetletjem nastal prav na pobudo Dragana Živadinova in njegovega dolgoletnega sodelavca Mihe Turšiča, oblikovalca breztežnostnih okolij in še enega ključnega akterja v gibanju postgravitacijske umetnosti.

Tokratna prisotnost naših postgravitacijskih umetnikov na isti lokaciji pa je imela rahlo grenek priokus, saj jim je bil prostor, ki so ga sami ustanovili, leta 2017 grdo odvzet: pod taktirko takratnega ministra Zdravka Počivalška ga je uzurpiralo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo ter ga iz kulturne ustanove skušalo preobraziti v turistično zanimivost. Tako to danes načelno ni več hram sodobne »kozmificirane« umetnosti, temveč razstavni prostor poljudnoznanstvenih poučnih vsebin o vesolju.

A pretekli konec tedna, ko so Center Noordung, četudi začasno, ponovno zavzeli postgravitacijski umetniki, je bilo očitno, da sta Živadinov in Turšič lastnoročno postavila Vitanje na kulturni zemljevid Slovenije: predstava Noordung: 1995–2045 je privabila ogromno navdušencev vseh generacij, ki so se zavedali, da prireditve ne gre zamuditi, saj bo naslednja ponovitev šele leta 2035.

Za trenutek se je zdelo, da je obiskovalcev preprosto preveč za omejene zmogljivosti vitanjskega središča vesoljskih tehnologij. A Dragan Živadinov se je sam na vso moč zavzel, da je vsak dobil prostor – zapolnila so se vsa sedišča in stojišča, obiskovalci mlajše generacije so sedli kar na tla pred prvo vrsto, del občinstva pa je predstavo spremljal iz ptičje perspektive, s krožnega balkona te nenavadne elipsaste stavbe.

Režiserjev angažma je bil tako intenziven, da bi, če bi bilo treba, presežek obiskovalcev verjetno nekako pritrdil celo na strop, da ne bi bil kdo prikrajšan. Starejši obiskovalec v tretji vrsti je pripomnil: »On je pa res mojster ceremonije.« Sosed mu je odvrnil: »Ja, on je to vedno znal.« Resnično, umetnik se je izkazal kot zares pozoren gostitelj: obiskovalcem, ki so v vetrovnih razmerah na vstop čakali pred prizoriščem, je lastnoročno nosil tople klobasice in sok, ogrevanje pred Centrom Noordung pa je popestril z vokalnim oktetom. Ta je tik pred začetkom prireditve zapel priredbo pesmi Ta stol, brezčasnega komada legendarnega kantavtorja Marka Breclja, ki je bil dober prijatelj in pogosto tudi sodelavec Dragana Živadinova.

In navsezadnje: ne nenavadnega prizorišča ne predstave ne bi bilo, če ne bi bilo Hermana Potočnika, slovenskega raketnega inženirja in pionirja vesoljskih poletov, čigar rod izhaja iz Vitanja. Potočnik je pod psevdonimom Noordung leta 1929 izdal vizionarsko knjigo Problem vožnje po vesolju, v kateri je med prvimi opisal koncept geostacionarne orbite in orbitalne vesoljske postaje.

To prelomno znanstveno delo, po katerega avtorju danes nosita ime vitanjski center in tudi predstava Noordung: 1995–2045, je še ena večna fascinacija Dragana Živadinova. Prav zaradi njega se je navdušil nad možnostjo združevanja vesoljske znanosti z avantgardnim gledališčem. In to je omogočilo nastanek gibanja postgravitacijske umetnosti.

Kot pravijo ustvarjalci polstoletne predstave, pa ta »ni zgolj poklon pionirju astronavtike, temveč je ključna njena ikonografska, filozofska in gledališko-zgodovinska struktura, ki povezuje umetniški projekt z razvojem ideje o človeški prisotnosti v razmerah vesolja, abstraktne umetnosti in avantgardnega gledališča iz prve četrtine 20. stoletja«.