Muriel Barbery: Eleganca ježa

+ + + +

Potuhnjeni skrivači

V prozi in sicer ljudje prikrivajo kaj velikega in usodnega, umor, sodelovanje v genocidu, konclagerski čin, rod, spolno usmerjenost. Skoraj nihče ne prikriva izobraženosti, kar počne hišnica v elitni hiši s kulinaričnim kritikom, ministrom in podobniki. Je pritlična kiničarka in avtodidaktka, ki kupuje univerzitetne specializirane izdaje knjig, hodi po muzejih, ima mnenje o flamskem slikarstvu nasproti italijanski renesansi, z zdravo (osnovnošolsko) pametjo kao razsuje fenomenologijo in je v estetskem smislu kantovka, v bralnem pa ljubiteljica Tolstoja, a mora prikrivati svoje znanje, dela se butasto in štorasto, da se lahko skrije in umakne, da ima mir in zapik. Dokler se ne pojavi nova situacija; nov stanovalec, ki je - drugače od njenih chic zafnanih klientov s konceptom, kjer so knjige med čevlji - dobrodušen pragmatik, se poveže z lucidno asocialno in rahlo disfunkcionalno dvanajst-letnico, ki s penetrantnim umom lupi plast za plastjo družbene zlaganosti.

Ker se ji ne razvije žleza za lepoto absurda in preskok, se namerava samoubiti s tabletami plus velikim požarom doma za rojstni dan, še prej pa zapisati nekaj aporij o svetu odraslih, z jasnim kauzalističnim umom, ki jo vedno znova pripelje do tega, da je vse brez zveze in da ob izginotju z obličja sveta ne gre zganjati kakšnega posebnega patosa, dobro je tako ali drugače, samo da je čim prej. Potem se vsi trije, hišnica in punca in novovseljeni prepletejo in spregledajo, prej pa imamo nekaj duhovitih o tem, kako ljudje ne vidijo tistega, česar nočejo videti, nekaj občih mest iz sveta umetnosti, podkrepljenih s citati, nekaj japonske poezije in mang, nekaj o vedenjskih navadah višjih slojev in malo humorja na račun nižjih, nekaj o Umetnosti in Lepoti in epifaniji, kakor se pobliskne ženski v meni in dvanajstletnici, ki sicer poznata akademsko teorijo, ampak jo zavračata. Načelno so vsi, ki uporabljajo veliko začetnico, četudi hišnica in predpubertetnica ali ničejanski cvilimožki, malo sumljivi. Končuje se v poplavi solz, nekoliko trivialno; saj zato se reče drža, ker je treba zdržati.

Eleganca ježa je premeteno in kompozicijsko okretno spisano delo s primešano poljudno filozofijo, nekaj lucidnimi uvidi v mehaničnost elit, nekaj oklofutanji njihovih predsodkov, ki so plesnivi kot žlahtni siri; kratkočasna proza, z nekaj štosi, nekaj deziluzije in nekaj humorja - za na plažo za intelektualce, ki hočejo biti še nekaj več.