Jonathan Littell: Sojenice

+ + + +

V francoščini napisan roman ameriškega pisatelja, ki je osvojil najvišje francoske literarne nagrade.

Glavni junak je nacist, pripadnik Sicherheitspolizei, čas pa obdobje nacizma. Ni ne razumnik, ki ga je zanesel fanatizem, ne bestialni primitivec. Je doktor prava, kulturno razgledan, šolan v Franciji, zraven pa še gej. A v zaledju in na fronti brezobzirni morilec. Skratka lik, ki bi ga ne pričakovali.

Kaj, če odmislimo frankofonijo, prinaša spoznavni naboj branja?

Ne toliko literarnost, zakaj delo se bere kot avtobiografija ostarelega poslovneža, ki išče duševni mir vsaj s popisom grozodejstev, ki jih je doživljal in vršil. Tudi zločini niso na novo odkriti, moč literature je prikaz vsakodnevnega življenja vojnih akterjev in ustroja nemške vojske. Potem, ko je Wermacht osvajala sovjetske teritorije in hitela naprej, so različne formacije varovale njen hrbet tako, da so iskale in pobijale potencialne partizane, komuniste in Žide. Često tako, da so spodbujale pogrome Ukrajincev nad Židi, ker se jim ni dobesedno dalo mazati rok s krvjo. Delo predvsem ni premočrtno, saj prikazuje antagonizme med različnimi nacističnimi rodovi, sploh pa sam glavni junak, ki je fluidno bitje, zdaj sadist, naslednjič pa filozof, ki v funkciji zasliševalca ujetega ruskega oficirja zasliševanje spremeni v polemično in iskrivo debato. Tudi vsebine prinašajo kdaj malodane nadrealistično potezo, ko na Kavkazu naletijo na židovsko vas, a se postavi vprašanje, če ti Židje v resnici niso Židje, ampak le pleme, ki je prestopilo v judovsko vero. Eksekucije torej ustavijo, da bi poprej opravili znanstveno študijo. Tako v Berlinu skupina jezikoslovcev proučuje primer ter razsodi, da gre vendar za posebno ljudstvo.

Knjiga, ki ne brani nacizma, pač pa namesto enotne predstave hierarhičnega režima predstavi nacizem v njegovih heterogenostih.