Mary Dorcey: Hrup iz lope

+ + + +

Vrnjeni udarci

Hrup iz naslova delata punci v spalki za dve, ki se zatečeta v lopo lezbičnega para, in tudi sicer je nekaj - od devetih - zgodb Dorceyjeve posvečenih, dobesedno, ženskim skupnostim, ženskam, ki opravljajo družbeno poslanstvo v skupinah za pomoč trpinčenim, posiljenim, ki se na taborih pripravljajo na samoobrambo, kar pomeni tudi proteste in protiprotidemonstrantske taktike, ženskam, ki se borijo proti oboroževanju in okoljski devastaciji ter podobnem. To je uporna in angažirana proza, ki ves čas premišlja o možnosti drugačnega oblikovanja družbenih odnosov, ki jo, čeprav je bila zbirka objavljena konec osemdesetih let in od takrat menda kar pogosto nagrajevana, še vedno zanimajo utopični in emancipacijski projekti, izboljševanje sveta, sledenje notranjemu klicu. To ji lahko danes, v času popolne odsotnosti ali dokončne marginalizacije utopij, štejemo samo v dobro, posebej še, ker je ob zavzemanju za manjšinsko, žensko in pogosto tudi lezbično perspektivo prežeta s posebno občutljivostjo nasploh. Malo po teh dveh desetletjih od nastanka zmoti militantnost in občasna nestrpnost, tako značilna za getoizirane. Dorceyjeva je Irka in okolje, v katerem se dogaja nekaj zgodb, je zadrgnjeno katoliško in zaznamovano z dvojno moralo, mačistično, vsaj nenaklonjeno, če že ne surovo sovražno do homoseksualnosti - verjetno, kot lahko sodimo iz zgodb, bolj kot tole naše od raznih Magnus festivalov sem. Tako da je včasih v tej prozi tudi kakšen stavek, kakršnega o nasprotnem spolu izreče kvečjemu kakšen Rugelj in proti sebi mobilizira vse sfere civilne družbe. Tisti, kako se moškim dviguje kot psom, tem pa med tem, ko serjejo, je že izrečen z malo premalo humorja, pa še je nekaj posplošitev, ki so samo vrnjeni udarci seksualnemu establishmentu, reakcija na izpostavljenost predsodkom in posmehu v napol podeželskih in malo zacuknjenih okoljih, kakršnih tudi v zgodnejših in regionalno obarvanih zgodbah prevajalke, Suzane Tratnik, ne manjka.
Sicer pa je Dorceyjeva občutljiva prozaistka in ta proza zdrži tudi mimo angažmaja, njen namen je prav tako čisto literaren, to se pokaže v samem dolgem in obvladanem dihu teh novel, ki so kompozicijsko premišljene, pa v nekaterih zgodbah, recimo tisti o senilni nuni v lazaretu, ali pa o ločitvi z moževe strani. Tam se pokažejo vse njene literarne kvalitete, dolg, suveren, tudi malo melanholičen in intelektualističen stil, reference na literarne predhodnike, predvsem pa ji uspe risati tiste rahlo otožne pejsaže in notranje pokrajine, ki so sploh značilnost in prepoznavni znak irskega pripovedništva.