Kralji ulice

Death Wish.

Keanu Reeves igra Toma Ludlowa, energičnega, kinetičnega losangeleškega detektiva, ki je videl vse in ki mu je vse jasno. Med Dobrim in Zlom loči tako nagonsko in tako natančno kot kak stripovski ali pa svetopisemski superjunak. Ulice so pač polne Zla, ki ga je treba očistiti. In če naj pripomnim: ni videl le losangeleških ulic, ampak tudi vse filme, ki so se tam dogajali, recimo Dan za trening, Smrtonosno orožje, Maščevanje, Modri angeli in L.A. zaupno, okej, pa tudi nekatere, ki se niso dogajali v Los Angelesu, recimo Dirty Harryja, Serpica in Death Wish. Toda vsem tem filmom je bila skupna tale filozofija: ulice lahko očistiš le tako, da jih očistiš. Problem je bil le v tem, da se je slej ko prej izkazalo, da je to nemogoče, ker so policaji v postelji s podzemljem, z gangsterji, dilerji, pusherji in zvodniki. Ludlow je kombinacija inšpektorja Callahana in narednika Riggsa, ki se mu zgodi Serpico. O podzemlju nima nobenih iluzij, zato je z njim v vojni - ker je podzemlje umazano, igra tudi sam umazano. Ko se pogleda v zrcalo, vidi božji srd. Ko srkne vodko, začuti pravico. In ko se infiltrira, v podzemlje, da bi ga spravil v past, ve, da bo preživel le, če bo vse pobil. Če ubije kako neoboroženo barabo, nič hudega - ji pač v roko podtakne pištolo. Ludlow, bombastični tough guy, ki ima za sabo travme (mrtva žena) in notranje preiskave, je čist - bolj kot podzemlje. Toda James Ellroy, »demonski pes ameriških kriminalk«, avtor zgodbe, po kateri so posneli Kralje ulice (tudi koscenarist), je dal v svojih mnogih kriminalkah povsem jasno vedeti, da tu - tako kot v vsaki »vojni proti terorju« - nihče ne ostane čist in da ima tu globino le korupcija. Sla po učinkoviti pravici vedno pride v paketu s cinizmom, s hudo kolateralno škodo, s telefonskim imenikom slepih ulic, z vigilantskimi fantazijami in s spoznanjem, da je svet bolj kompleksen od svetopisemske morale.