Stregel sem angleškemu kralju

za

Strogo nadzorovani seks.

Jan Dite (Ivan Barnev) je fant za vse čase. Majhen, reven, nepomemben, naiven, oportunističen, sebičen, le z eno samo željo: da bi postal bogat. Ekstremno bogat. Tako bogat, da bi lahko cigare prižigal z bankovci, da bi lahko dajal obscene napitnine, saj veste, večje od računa, in da bi vsi klečali pred njim. Mali in veliki, revni in bogati, služabniki in gospodarji. Metal bi denar - in ljudje bi se tepli zanj. Jan je maščevalec, ki ga razganja od prikrajšanosti. Stvari, ki jih nima, ga spremenijo v mašino, v čisto pulzijo. Četudi bi mu slekli kožo, mu ambicije ne bi mogli potegniti dol. In z njegovo voljo do moči pride seks. In s seksom pride nemška okupacija Češkoslovaške. In vse skupaj je režiral Jirí Menzel, in to po romanu Bohumila Hrabala, Menzel in Hrabal pa sta, kot vemo, dream team. Pred satirično farso Stregel sem angleškemu kralju sta se združila že petkrat, najbolj odmevno leta 1966 pri filmu Strogo nadzorovani vlaki, ki je Menzlu, tedaj najbolj slavnemu češkemu novovalovcu, vrgel tudi tujejezičnega Oskarja. In Jan Dite je le nadaljevanje legendarnega Miloša Hrme, glavnega junaka Strogo nadzorovanih vlakov, malega, nepomembnega, naivnega železniškega uslužbenca, ki hoče pod nemško okupacijo Češkoslovaške izgubiti nedolžnost, pa mu ne uspe, dokler ga ne razdeviči svoboda... ee, bejba, za katero pa se izkaže, da je de facto članica odporniškega gibanja, ki načrtuje razstrelitev strogo nadzorovanega vlaka. Ko mladega Jana zagledamo prvič, je na železniški postaji, kjer prodaja hot-dog. Ko ga zagledamo naslednjič, se že rine v prestižni praški hotel Pariz, kjer njegov mentor postane maitre (Martin Huba), ki je stregel angleškemu kralju. Nekaj pogledov kasneje mu ni več tuja nobena shema, nobena finta, nobena igra, nobena manipulacija - še vedno je natakar, toda njegova profitna margina je vse večja in vse bolj groteskna. Nemška okupacija ga ne ustavi, prej narobe - prelevi ga v Oskarja Schindlerja, le da je brez vesti in brez občutka za ritem zgodovine. Osveščen je toliko kot Miloš, le da njegova hetera ne postane kaka članica češkega odporniškega gibanja, ampak Nemka, Liza (Julia Jentsch), Hitlerjeva največja fanica. Ko fukata, ni jasno, s kom fuka - z njim ali s Führerjem, pod čigar portretom to počneta. Ta prizor izgleda kot prizor, ki ga je Chaplin pozabil vključiti v Velikega diktatorja. In verjetno bi ga, če bi dal več na seks. Jan, po novem del mašine za produkcijo čiste, arijske, tevtonske rase, se ne zaveda, da fuka z zgodovino in da ima zgodovina živ smisel za humor, ironijo in paradoks. Jan je podjetni šarmer, ki se zna ženski posvetiti tako v predkoitalni kot v postkoitalni fazi, toda zgodovina je kurba, ki postkoitalne faze ne ceni.