Bitka za Pensilvanijo

Zadnje dni pred primarnimi volitvami v Pensilvaniji je na internetu krožil satirični video z naslovom: How Hillary Can Still Win. Po naše: Kako lahko Hillary še vedno zmaga. Kako lahko torej Hillary v številu delegatov še vedno premaga Baracka Obamo? Matematično je to sicer nemogoče, kot nas že uvodoma opozori filmček, toda če pogledate fakte, je to še vedno mogoče. Hillary bi morala najprej v Pensilvaniji dobiti 63% glasov. Ker to še zdaleč ne bi bilo dovolj, bi morala dobiti tudi vse naslednje primarne volitve - v Zahodni Virginiji, Kentuckyju, Indiani, Severni Karolini, Južni Dakoti, Montani in Oregonu, pa še na Portoriku in Guamu. In ker tudi tako še vedno ne bi zbrala zadostnega števila delegatov, bi morala zmanjšati število delegatov, ki jih je osvojil Obama. Pomeni, da bi morala sesti v časovni stroj, odpotovati v leto 1803 in preprečiti ameriški nakup Louisiane - s tem manevrom bi se znebila zahodnih in srednjezahodnih držav, ki favorizirajo Obamo. Ker pa tudi to še vedno ne bi bilo dovolj, bi morala odpotovati še v leto 1865 in južno vojsko popeljati do zmage nad Severom, tako da bi se lahko Jug odcepil od Amerike - s tem manevrom bi se znebila Juga, ki favorizira Obamo. Preostalo bi le še 11 severnih držav: Hillary je zmagala v šestih, Obama pa v petih. Pomeni, da bi Hillary postala predsednica enajstih Združenih držav Amerike.
Problem je v tem, da je Amerika za Hillary prevelika, da nima časovnega stroja, da ne more odpotovati niti v leto 1803 niti v leto 1845 in da v Pensilvaniji ni dobila 63% glasov, ampak le 55%. Kar pomeni, da je pridobila le okrog 15 delegatov več kot Obama. Toda že to, če bi v Pensilvaniji, ki je sicer demografsko ukrojena zanjo (veliko proletarskih belcev, starih, katoličanov in žensk, ki so jih možje prevarali, velika nostalgija po Billu Clintonu in njegovi »dobri ekonomiji«), dobila 63% glasov, bi bil tak sci-fi kot časovni stroj. Še hujši sci-fi bi bil, če bi zmagala na vseh naslednjih primarnih volitvah. Kot kažejo sondaže, bo Obama zmagal v Severni Karolini, Oregonu in Južni Dakoti, v Indiani in Montani ter na Guamu bo rezultat dokaj izenačen, medtem ko bo Hillary, kot kaže, zmagala le v Zahodni Virginiji in Kentuckyju ter (morda) na Portoriku, pa še to ji ne bo prineslo kake posebnega delegatskega preboja, saj bodo demokrati delegate proporcialno razdelili med oba kandidata, pač glede na njune rezultate v posamičnih volilnih okrožjih. Tako kot so jih razdelili v Pensilvaniji in še prej v drugih državah. Pomeni, da je povsem mogoče, da Hillary do konca primarnih volitev razlike v številu delegatov ne bo zmanjšala, vsaj ne bistveno. Obama bi imel še vedno kakih 130 delegatov več. Toda če pozabimo na sci-fi in satire: če bi se mu hotela kredibilno približati, potem bi morala že v Pensilvaniji zmagati za 25%, v Zahodni Virginiji in Kentuckyju ter na Portoriku za 20%, jasno, pod pogojem, da v ostalih državah - v Indiani, Severni Karolini, Južni Dakoti, Montani in Oregonu - z njim najmanj remizira, kar pa je spet le povsem teološki sci-fi.
Njen scenarij je na dlani: če Obame v številu delegatov ne morem več ujeti, potem moram ustvariti vsaj vtis, da med nama ni razlike. In kako lahko ustvari ta vtis? Prvič, razliko v številu delegatov mora čim bolj zmanjšati - če za tri delegate, pa za tri delegate. Vseeno. Samo da se zmanjša. Obama ima trenutno okrog 130 delegatov več, če štejete delegate in tiste superdelegate, ki so se do sedaj že izjasnili, koga preferirajo. Če štejete samo delegate, potem ima še večjo prednost (okrog 150). Hillary trenutno preferira več superdelegatov kot Obamo (258 vs. 232), pa četudi je Obama osvojil več delegatov, kar je zanjo vzpodbudno. Drugič, zmanjšati mora razliko v številu volilnih glasov - Obama trenutno vodi za 600.000 glasov. V Pensilvaniji je razliko zmanjšala za 200.000 glasov, toda do konca so na voljo le še bistveno manjše države, ki takih skokov ne bodo več omogočale. Tretjič, v nacionalnih sondažah mora čim bolj zmanjšati razliko med sabo in Obamo, kar ji trenutno uspeva - pred Pensilvanijo je Obama vodil le za 2%. Četrtič, v nacionalnih sondažah mora čim bolj zmanjšati razliko med sabo in McCainom, kar ji prav tako uspeva - pred Pensilvanijo sta bila praktično poravnana. Petič, javnost in superdelegate mora stalno opozarjati, da bi ji morali - magari imaginarno - prišteti tudi delegate, ki jih je osvojila na Floridi in v Michiganu: oboje primarne volitve je namreč demokratska stranka razveljavila. In šestič, javnost in superdelegate, izmed katerih se jih 300 še vedno ni izjasnilo, mora stalno opozarjati, da je zmagala v vseh največjih ameriških državah (Kalifornija, Teksas, Ohio, New York, New Jersey, Pensilvanija), kar pomeni, da je izvoljiva. In s temi šestimi elementi bo skušala Hillary pri javnosti in superdelegatih ustvariti vtis, da je bolj izvoljiva kot Barack Obama in da ima novembra na generalnih predsedniških volitvah proti republikanskemu kandidatu Johnu McCainu več možnosti kot Obama. Kar pa bo spet problem - nacionalne sondaže namreč kažejo, da ima Obama proti McCainu toliko možnosti kot Hillary.

Do zadnje ženske

Zadnje tedne pred primarnimi volitvami so Pensilvanijo preplavili njuni vojaki, tako aktivisti kot lobisti, tako prostovoljci kot plačanci, tako rekruterji kot agitatorji, tako organizatorji kot koordinatorji, tako Bill kot Michelle, tako »Women for Hillary« kot »Men for Obama«, in zavzeli vse strateške pozicije. V zadnjem tednu se je vse le še stopnjevalo - bitka za Pensilvanijo je itak trajala že dober mesec, vse od 11. marca, ko so bile primarne volitve v Mississippiju. Obama in Hillary za nobeno bitko, za nobene primarne volitve, nista imela na voljo toliko časa, toliko manevrskega prostora in toliko denarja. Samo v Pensilvaniji sta v marketing vrgla 20 milijonov dolarjev - v nobeni ameriški predvolilni bitki niso kandidati v eni sami zvezni državi za marketing zapravili toliko. Nikoli. Najdražje ameriške primarne volitve vseh časov. Obama in Hillary sta Pensilvanijo - predvsem kakopak pensilvanske televizije - zasula z agresivnimi, bombastičnimi reklamami, ki so žgale in pekle kot »daisy cutterji«. Obama je Hillary očital napačno vizijo zdravstvene reforme - Hillary je Obami očitala napačno vizijo zdravstvene reforme. Obama je Hillary očital, da jo sponzorirajo korporacije - Hillary je Obami očitala, da ga sponzorirajo korporacije. Obama je Hillary očital, da je prodana duša, da je kompromitirana washingtonska insajderka - Hillary je Obami očitala, da pod svojim evangelijem »upanja« skriva stari tip politike. Drug drugega sta obstreljevala. Težko bi rekli, da je bil to dvoboj, med katerim sta se gledala v oči - ne, drug drugega sta brcala v rit. Težko bi tudi rekli, da je šlo za »negativni marketing« ali pa za tračarjenje - ne, njuni oglasi so bili rakete z ambicijo kasetnih bomb. Drug drugega sta non-stop špecala: no, a vidite, kakšna je! No, a vidite, kakšen je! V špecanju je kljub temu prednjačila Hillary. Verjetno zato, ker je imela manj denarja kot Obama, ki je samo za TV marketing zagonil 9 milijonov. Ker je špecanje najceneje. In ker je popolno darilo medijem, ki to potem z veseljem ponavljajo v nedogled.
Hillary je prednjačila tudi v pop apokaliptiki - njeni TV spoti so pogosto izgledali kot mali filmi katastrofe, ki so sporočali: če ne bom izvoljena, vas čaka katastrofa! Pearl Harbor! Osama bin Laden! Ekonomska kriza! Bencin! Njena retorika je spominjala na famozno Bushevo predvolilno retoriko iz leta 2004: če me ne boste ponovno izvolili, bo al-Kajda spet udarila Ameriko! Kar je bilo ironično: prav Hillary je namreč pred časom bušijem očitala, da Ameriko strašijo s »terorjem«. Zdaj je to počela tudi sama. Še bolj ironično: tovrstne TV spote, ne ravno »inspirativne«, bi pričakovali v bitki z republikanskim predsedniškim kandidatom Johnom McCainom, ali pa, še bolje, pričakovali bi jih od Johna McCaina, ne pa od Hillary v bitki z Obamo, kar seveda pomeni, da je Hillary v bitki z Obamo prevzela McCainovo retoriko in McCainovo gledišče. Ne da je bil to najboljši sedež v predvolilnem teatru, toda zanjo je bil očitno edini.
In medtem ko je Hillary ob vsaki priložnosti, na vsakem predvolilnem shodu, poudarjala, da je Obama tako negativen in tako nervozen zato, ker se zaveda, da so ga ljudje končno spregledali, so se Obamovi jurišniki v vse pensilvanske kapilare, hodili od vrat do vrat, agitirali na avtobusih, kričali po mestih in iskali skrite volilne rezerve, še neodkrite Obamove fane, predvsem tiste, ki tudi sami še niso vedeli, da so Obamovi fani. Zemljevid Pensilvanije se je spremenil v malo enciklopedijo front, ki so dišale po napalmu. Ne brez razloga. Obama je izgledal tako, kot da hoče dobiti Pensilvanijo, še bolje - kot da mora v Pensilvaniji zmagati. Toda vsega tega v resnici ni počel zato, da bi zmagal, kar je bilo itak malo verjetno, praktično neverjetno, ampak zato, da bi čim manj izgubil - da bi torej izgubil s čim manjšo razliko. Po eni strani je res, da ni še nihče nikoli toliko vložil v bitko, ki jo je že vnaprej izgubil, po drugi strani pa je tudi res, da je moral poraz čim bolj ublažiti, da ne bi Pensilvanija postala razlog za Hillaryjino pumpanje superdelegatov in javnosti: vidite, da sem bolj izvoljiva od Obame! Vidite, da Obama v velikih, industrijskih, odločilnih državah nima šans! In tu je ključ: Obama je moral v Pensilvaniji pokazati, da je izvoljiv. Ne, ni mu bilo treba zmagati, ampak je moral osvojiti čim več belskih, proletarskih glasov - tistih glasov, ki se mu najbolj izmikajo in ki se raje vežejo na Hillary ali pa McCaina. Prav s temi glasovi njegova izvoljivost stoji in pade, ali bolje rečeno - če bi osvojil veliko belskih, proletarskih glasov, bi potrdil, da je izvoljiv, da lahko torej novembra na generalnih volitvah premaga McCaina. Ali pa bo »the last man standing« ženska. Hillaryjin adut št. 1 je bil na dlani: Obama je resda osvojil več delegatov kot jaz, toda ni izvoljiv! Obama je moral torej v Pensilvaniji poskrbeti, da ta njen adut ne bi postal preveč kredibilen. Še toliko bolj, ker bi lahko Hillary potem vedno rekla: Okej, Obama je osvojil več delegatov kot jaz, toda ni jih osvojil dovolj (2025), da bi zmagal in osvojil predsedniško nominacijo demokratske stranke! »Kdor ne prenese vročine, naj gre iz kuhinje,« je nekoč rekel ameriški predsednik Harry Truman, ki ga je Hillary citirala v enem izmed svojih apokaliptičnih TV spotov.

Do zadnjega moža

Obama ni zbežal iz kuhinje, pa četudi je vročina postajala vse bolj neznosna. Hillary in njeni privrženci ter McCain in njegovi privrženci so namreč ozračje segrevali, kot da bi skušali testirati, pri kateri temperaturi Obama zgori - ali pa se stali. Obama je imel proti sebi tako McCaina in njegove navijače kot Hillary in njene navijače, tako republikance kot Hillaryjine demokrate, kar se je lepo, tako rekoč šolsko pokazalo predvsem v dveh situacijah, ki sta povedali vse o tem, kako sta skušali obe strani, Hillaryjina in McCainova, Ameriko in medije prepričati, da naj na Obamo pogledajo skozi republikanske oči. Za prvi vročinski val, tako rekoč klimatsko spremembo, je poskrbela izjava, v kateri je Obama definiral razredno bistvo in razredni problem vseh tistih belskih, proletarskih, ruralnih pensilvanskih glasov: »Ko greš v Pensilvanijo ali pa na Srednji zahod, vidiš vsa ta mala mesta, v katerih že 25 let ni več služb. Pri Clintonovi administraciji so padla skozi, pri Bushevi tudi, vsaka administracija pa je rekla, da se bodo te skupnosti regenerirale, a se niso. Zato ne preseneča, da so ljudje vse bolj zagrenjeni, da se zatekajo k orožju ali religiji ali antipatiji do ljudi, ki niso taki kot oni, ali protiimigrantskem sentimentu ali protitrgovinskem sentimentu, s čimer pojasnijo svoje frustracije.« Ko je to rekel, je počilo. Amerika je očitno prišla do točke, ko je sposobna požreti problem Spola (Hillary) in Rase (Obama), toda razrednega vprašanja ni sposobna požreti.
Obamo so začeli takoj divje, histerično, denunciantsko tolči, razbijati in streljati. To izjavo - ta »katastrofalni spodrsljaj«, to »Obamovo napako« - so vsi prikazovali kot dokončno in kronsko potrditev vseh sumov, strahov in namigov: prvič, da je »elitist«, drugič, da je vzvišen nad malimi ljudmi in nižjim slojem, tretjič, da misli, da je pametnejši od prostega trga, in četrtič, da ne mara Amerike, da torej ni patriot, ampak »mandžurski kandidat«. Da se Američani k orožju in religiji zatekajo iz socialne zagrenjenosti? Nehajte! No way!! Američani se k orožju in religiji zatekajo iz svobode - razumete, ker so Američani! Ko je Obama rekel, da je ameriško malomestno, ruralno zatekanje k orožju, religiji in ksenofobiji produkt razredne odtujenosti in socialne hendikepiranosti, je bilo tako, kot da je izdal Ameriko, zadnjo brezrazredno družbo na svetu. Ne, položaj ameriškega delavskega razreda - deklasiranost, socialna zavrženost, ogroženost, recesija, ekonomska kriza, brezposelnost, vse dražji bencin, vse višje cene, vse dražje zdravstveno zavarovanje, vse dražje šole, vse slabši dolar, Irak, izgubljene iluzije ipd. - nima nobene zveze z njegovo zagrenjenostjo, kaj šele z njegovim zatekanjem k puški in Bogu. Tudi McCain in Hillary sta bila zgrožena. Na ves glas. To je žaljivo! Do Amerike! Do Pensilvanije! Do malih mest! Do tradicije! Do vrednot (»ki so prispevale k identiteti in veličini te dežele,« kot je rekel McCain)! Do Boga! Hej, Bog ni le »opij za ljudstvo«! To ni patriotsko! To je neameriško, vraga - to je protiameriško! To, da so Obamo razglašali za skrivnega muslimana, ni bilo še nič - zdaj so ga razglasili za skrivnega marksista, ki ima religijo le za »opij« in »obliko lažne zavesti«. Kar je ravno obratno od tistega, kar piše na ameriškem denarju: In God we trust! Hja, Hillary, McCain in mediji so naredili vse, da bi Obamova »blasfemična« izjava zvenela kot coming out komunista, »mandžurskega kandidata«. Ko je Obama na predvolilno mizo postavil razredni boj in namignil, da poteka v vse napačne smeri (religija, orožje, ksenofobija, rasizem), je rekel očitno preveč, toda obenem je dregnil natanko v tisto, kar so republikanci že zdavnaj, v času Nixonove »južne strategije«, spremenili v industrijo, v najboljši predvolilni eksploziv - razredno zagrenjenost. Hillary, ki je hitro poudarila, da je zrasla z vero v Boga in vrednotami malih ameriških mest, je skušala v Pensilvaniji to isto doseči s parfumiranjem razredne zagrenjenosti. Da bi dokazala, da je »pravi moški«, je s fanti spila celo pivo. Nič, ko je Obama rekel to, kar je rekel, je hotel reči le: Američani vedno glasujejo proti svojim interesom. Hja, proti svojim razrednim interesom. In z njihovimi razrednimi interesi ni nič narobe - razen tega, se razume, da niso v interesu politično-korporativnega spektra, ki sponzorira kampanjo in kariero Hillary Clinton.
Panična reakcija na Obamovo izjavo ne govori le o tem, kako zelo je Amerika skrenila na desno, ampak tudi o tem, kako zelo so na desno skrenili sami demokrati. Specifično: svojo platformo so premaknili tako na desno kot Bill Clinton sredi devetdesetih. Da ta premik na desno zdaj intonira njegova žena, Hillary, ne preseneča, kakor tudi ne preseneča, da so vsi največji pensilvanski časopisi podprli Obamo - razen časopisa Pittsburgh Tribune-Review, katerega lastnik je razvpiti ultradesni magnat Richard Mellon Scaife, ki je v devetdesetih financiral vse preiskave in vse velike teorije zarote, uperjene proti Billu Clintonu, ali natančneje, financiral je »široko desničarsko zaroto«, kot je to tedaj imenovala Hillary. No, Hillary in Scaife sta se zdaj končno našla. In ujela. Kristalno jasna potrditev tega demokratskega premika na desno je bilo zadnje TV soočenje obeh demokratov, Hillary in Obame, ki jo je prejšnjo sredo na TV mreži ABC ob Charlieju Gibsonu komoderiral tudi George Stephanopoulos, nekdanji Clintonov strateg in svetovalec. So debatirali o Iraku, vojni proti terorju, recesiji, finančni krizi, slabi ekonomiji, hipotekah, davkih, trgovinskem deficitu, torturi, izginjanju delavskega razreda, Bushevih blodnjah in Ameriki, ki da je, kot pravi 81% Američanov, na napačni poti? Ne, kje neki! To so bile le periferne teme, tako rekoč motnje. Glavne so bile teme, s katerimi so skušali napol inkvizicijsko kompromitirati Obamo. Gibson in Stephanopoulos sta ga napadala in mučila z vprašanji o njegovih odnosih z razvpitim čikaškim pastorjem Wrightom, ki je v svojih pridigah ostro kritiziral Ameriko, pa o njegovih odnosih s profesorjem Williamom Ayersom, nekdanjim članom »teroristične« organizacije Weather Underground, ki je ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih razstreljevala monumente ameriške represije, pa o tem, zakaj je rekel, da se ljudje v Pensilvaniji iz zagrenjenosti zatekajo k orožju in religiji, in o tem, zakaj na suknjiču ne nosi značke z ameriško zastavico.
Z eno besedo: iz vprašanja v podvprašanje in iz podvprašanja v vprašanje sta pod lupo postavljala njegov patriotizem, njegov amerikanizem. Ko sta spraševala Obamo, je izgledalo tako, kot da ga sprašuje McCain. Hja, zastavljala sta mu republikanska vprašanja - očitala sta mu to, kar mu že tedne in mesece očitajo republikanci in prorepublikanski mediji, recimo Fox News. Kar je bilo groteskno. Še toliko bolj, ker je Stephanopoulos dva dni pred soočenjem gostoval na desničarski radijski postaji, v kateri ga je gostitelj, agresivni, ultrakonzervativni Sean Hannity, sicer tudi prvak TV mreže Fox News, pozval, da naj Obamo vpraša o »njegovih odnosih z Williamom Ayersom, nespokorljivim teroristom organizacije Weather Underground«. Stephanopoulos je odvrnil: »Si že zapisujem.« V šali. Okej, vsaj zdelo se je, da v šali. V resnici je Hannityjevo vprašanje praktično verbatim ponovil na soočenju, tako da se je zdelo, kot da so mu debatne topike poslali republikanci. Ne bi jim bilo treba - Hillary bi mu poslala iste. Ko je Obama debatiral s Hillary, se je itak zdelo, da debatira z McCainom. In ker je gospa hotela zveneti kot »pravi moški«, kot McCain, je rekla, da bo v primeru iranskega napada na Izrael sledilo masivno ameriško maščevanje Iranu, če bo ona predsednica. Ob tem je kakopak pozabila omeniti, da bo v riti, če Iran ne bo nikogar napadel. Kot bi bil v riti Bush, če al-Kajda ne bi napadla Amerike. A po drugi strani, še vedno ji bo ostal Irak. Oh, in Iran, ki ga lahko napadeš, pa četudi ni nikogar napadel. Če si »pravi moški«.