Zgodilo se je čisto blizu vas

26. maja 1828 je neki čevljar na prazničnih, relativno praznih ulicah Nürnberga zagledal mladega fanta, ki je izgledal nekako izgubljeno. Tudi čudno je hodil. Ko ga je ogovoril, mu je fant v roke potisnil pismo, naslovljeno na nekega kapetana konjenice. Odpeljal ga je h kapetanu, ki ni vedel, kaj naj počne z njim. Fant se na hrano ni odzival - jesti je znal le črn kruh in vodo. Drugega njegov želodec preprosto ni prenesel. In ne glede na to, kaj so ga vprašali, je odgovoril: »Ne vem.« Ali pa: »Rad bi bil konjenik, kot je bil moj oče.« Ali pa: »Hočem domov.« Njegov besedni zaklad je bil omejen. O sebi je govoril v tretji osebi. Tudi na policiji niso vedeli, kaj naj si mislijo. Dobili so iste odgovore. Kolikor so jih dobili. Fant se v glavnem ni na nič odzival - ni vedel, kako. Ni se znal. Ko so mu na koncu iz obupa rekli, da naj na list papirja napiše svoje ime, je napisal: Kaspar Hauser. V žepu je imel priročnik: Kako nadomestiti izgubljeni čas in zapravljena leta.
Ker niso vedeli, kaj na počnejo z njim, so ga zaprli v stolp. Ne da ga je to motilo. Najbolj je užival, ko je negibno sedel v celici in nemo bolščal predse. Spolne razlike ni poznal. Razlike med organskim in anorganskim tudi ne. Vsako žival je imel za konja. Ko so ga kopali golega, ni kazal nobenega sramu. V temi je videl. Bil je vljuden, prijazen, hvaležen, zaupljiv in vodljiv. Njegov obraz pa je poznal le en izraz: otroški nasmeh. Ko so preučili pismo, ki ga je Kaspar izročil čevljarju in ki ga je napisal njegov skrbnik, in še drugo pismo, ki so ga našli pri njem in ki ga je kmalu po njegovem rojstvu napisala njegova mama, so prišli do sklepa, da je verjetno odraščal v zaprtem prostoru, v popolni izolaciji, brez kontakta z zunanjim svetom in ljudmi. Na koncu prvega pisma, ki ga je, kot so ugotovili, napisala ista roka kot drugega, »materinega«, je pisalo: »Če ga ne morete obdržati, ga boste morali zaklati ali pa obesiti.« Kar je bilo čudno - Kaspar ni bil niti nor niti retardiran niti nevaren. Le povsem asocialen. Zanj je bilo vse to, vključno s svečo in zrcalom, nekaj novega. Razglasili so ga za »divjega otroka«. In kmalu je dobil publiko - ljudje so trumoma prihajali in si ga ogledovali kot cirkuško atrakcijo, kot eksotičnega divjaka, ki je zrasel v gozdu, med živalmi.
Leto kasneje je objavil avtobiografijo, v kateri je razkril, da je zrasel v mali »kletki«, v kateri skoraj ni bilo svetlobe. Sonca ni nikoli videl. Ven ni smel. Niti mogel. Loputa je bila ves čas zaklenjena. Spal je na slami, toda sede, ne leže, tla so bila umazana, dobival je le kruh in vodo, nikoli ni zbolel, igral se je z lesenima konjema, svojega »ječarja« pa ni nikoli videl - vedno je prišel v temi. In ko je prišel, se je moral Kaspar obrniti proti steni. Če je bil preveč hrupen, jih je fasal s palico. »Ječar« ga je včasih tudi »omamil«: ko se je zbudil, je bil preoblečen, nohte pa je imel postrižene. Kasneje mu je prinesel nekaj knjig, češ da se mora naučiti brati in pisati, če hoče postati konjenik - kot njegov oče. Toda nekega dne je »ječar« prišel in ga odpeljal v Nürnberg. Ko je stopil na svetlobo, se je onesvestil.
Kaspar Hauser - »Otrok Evrope« - je postal globalna senzacija. Vsi so pisali o njem, vsi so ga hoteli videti, vsi so se ukvarjali z njim. Podajali so si ga doktorji, profesorji, znanstveniki, baroni in mediji. Prihajali so plemiči, tudi angleški, in v njem videli svojega izgubljenega sina. Vsakdo je v njem videl, kar je hotel. In Kaspar je pustil, da so v njem videli, kar so hoteli. Leta 1832 so ga našli v parku - umirajočega. Rekel je, da ga je nekdo zaklal in potem zbežal. »Mnoge mačke so smrt miši,« so bile njegove zadnje besede. Toda v snegu, kjer je bil zaboden, niso našli nobenih sledi - razen njegovih. Malo verjetno je, da so ga umorili - bolj verjetno je, da je naredil samomor. Je bil Marilyn Monroe 19. stoletja? Ga je pokopala vsa ta hitra slava? Ali pa je skušal le hliniti samomor, pa se je ponesreči preveč zabodel - je hotel s »samomorom« pritegniti novi val medijske pozornosti in glorifikacij? Je postal od slave preveč odvisen? Vse te špekulacije so se razmahnile v množico teorij o tem, kdo je bil Kaspar Hauser - od tiste, da je bil le blefer, parazit, le »igralec«, ki si je vse to izmislil, do one, da je bil aristokratskega rodu, badenski princ, prikriti in zavrženi bastard Stéphanie de Beauharnais, Napoleonove posvojenke, če odštejemo vse tiste, po katerih je bil avtist, epileptik tretje vrste ali pa žrtev hipnotizerja. In tako dalje. In tako naprej. Ostal je nepojasnjen.

Enigma Kasparja Hauserja pojasnjena!

Nič, Kaspar Hauser je bil vse, kar so hoteli. V njem so videli, kar so hoteli. Ali bolje rečeno: vanj so projicirali vse, kar je bilo tedaj v zraku. Vse probleme, vse trende, vse strahove, vse bolezni. Kaspar je postal križišče vseh tedanjih topik, vseh tedanjih socialnih bolezni. Toda nikoli niso izvedeli, kdo je v resnici in od kod prihaja, kaj vse je v resnici prestal, čigav sin je, kdo je bil tisti »Mož«, ki ga je imel v »kletki«, in kaj vse je počel z njim. In zdaj si predstavljajte, da bi na prazničnih, relativno praznih ulicah Ljubljane ali pa kateregakoli drugega mesta, primerno oddaljenega od avstrijskega Amstettna, na lepem našli tri čudne, blodne, motne otroke - tiste tri, ki jih je v kleti svojega stanovanjskega kompleksa, v tajni, povsem izolirani »kletki«, ločeni od zunanjega sveta, svoji hčerki spočel Josef Fritzl. Tiste tri, ki niso nikoli videli dnevne svetlobe. Tiste tri, ki so od rojstva živeli v kletni ječi, brez kontakta z zunanjim svetom. Toda mi ne bi vedeli, kdo so, kdo jih je spočel in kaj vse imajo za sabo - le našli bi jih. In zdaj se vprašajte: kakšna je verjetnost, da bi ti »divji otroci« povedali, kdo so, čigavi so, od kod so? Kakšna je verjetnost, da bi razkrili svojo pravo identiteto? Kakšna je verjetnost, da bi povedali, da so produkti incesta, da je njihov oče njihov ded, da je leta in leta posiljeval svojo hčerko, njihovo mater? Kakšna je verjetnost, da bi razkrili, v kateri »kletki« so rasli in zakaj so tako alergični na sonce in svetlobo? Kakšna je verjetnost, da bi povedali, kdo je »Mož«, ki jih je odvrgel v Ljubljani? In dalje, kakšna je verjetnost, da si svoje identitete in svojih korenin iz sramu ne bi raje izmislili? Da svoje zgodbe ne bi fingirali ali pa jo zavijali v meglo? V protislovno zmes amnezije, polresnic in enigmatičnih izjav? Hja, precej bolj verjetno je, da bi prevzeli vlogo Kasparja Hauserja. Otroci, ki so jih našli v kleti Josefa Fritzla, so pojasnjeni Kaspar Hauser. Fritzlovi otroci so »divji otroci« - metafore tistih otrok, za katere civilizacija v času, ko je živel Kaspar Hauser, ni hotela vedeti, kako so nastali. Imeli so jih za nekaj »nečloveškega«, za produkt človeka in živali, za misterij. »Divji otroci« so bili produkti - in rezimeji - vsega tistega, o čemer ljudje niso hoteli nič vedeti. Razlika je le v tem, da za Fritzlove otroke vemo, kako so nastali. Z eno besedo: Fritzlovi otroci so Kasparji Hauserji, za katere vemo, zakaj so postali Kasparji Hauserji.
Ker živimo v civilizaciji, ki jo definirajo predvsem reči, o katerih noče nič vedeti, je bila paralela med Fritzlom in nacizmom povsem samoumevna, logična in niti malo presenetljiva: vemo, da je med II. svetovno vojno živel v bližini dveh nacističnih koncentracijskih taborišč, da je bil diktatorski, avtoritaren, tiranski in sugestiven, da je bil control-freak, da mu je bilo vedno treba povedati le tisto, kar je hotel slišati, da je v kleti svoje hiše zgradil svoje malo koncentracijsko taborišče, da je svojo »končno rešitev« zelo natančno in zelo birokratsko načrtoval, da je enega svojega otroka, ki je ob porodu umrl, sežgal, da je ostalim grozil, da jih bo pobil s plinom, da je vse skupaj, vključno s svojo hčerko, zasužnjil in da je vse ostale Avstrijce, vključno s svojo ženo, prelevil v »dobre Nemce«, ki niso nič vedeli in nič videli. Njegove geste so nacistične, Avstrijo pa so prelevile v »motnjo« - v kronski dokaz, da denacifikacija nekdanjih pronacističnih dežel v resnici ni uspela. Avstrijo je prelevil v tako »motnjo«, v kakršno jo je leta 2000 prelevil koroški populist Jörg Haider. Ko se je njegova stranka prebila v avstrijsko vlado, se je mednarodni skupnosti zazdelo, da je treba Avstrijo politično osamiti. Blokirati. Izključiti iz mednarodnih združenj in športnih tekmovanj. Degradirati. EU je zagrozila s sankcijami.
Demonizacija »ne-denacificirane« Avstrije je prišla prav drugim evropskim državam, v katerih je tedaj vstajala populistična desnica, recimo Švici, Italiji, Nemčiji, Franciji in Belgiji ter na Nizozemskem. Švica, ki ji je tedaj vladala šovinistična, ksenofobična ljudska stranka in ki je šele malo prej priznala, da v svojih bankah res skriva ogromne količine denarja in zlata, ki so ga nacisti med II. svetovno vojno zaplenili Judom, je bila v hipu odrešena in bolj sprejemljiva kot Avstrija. Švica je ostala simpatična izumiteljica kukavice in prijazna bankirka, na katero se lahko res zaneseš. Hej, če se je nanjo lahko zanesel Tretji rajh, zakaj se ne bi še mi! Tudi Silvio Berlusconi, italijanski desni populist, je bil v hipu na varnem - naslednje leto je brez problema postal premje. Mednarodni skupnosti se je zdel bolj sprejemljiv kot Haider in Avstrija. Leta 2000 je bilo v zraku veliko »nerazčiščenega odnosa do fašizma«. In podobno je zdaj: v zraku je spet veliko »nerazčiščenega odnosa do fašizma«. Italijo je spet prevzel Berlusconi, Rim Gianni Alemanno, nekdanji neofašist in nekdanji Berlusconijev minister za kmetijstvo, Francijo Sarkozy, London pa famozni Boris, poln rasnih in etničnih predsodkov, toda demon je spet Avstrija, ponovno oživljeni simbol spodletele denacifikacije, pa četudi so zmago Alemanna - njegovo »osvoboditev Rima« - pospremili z vzklikanjem: »Duce, Duce, Duce!«
Tako samoumevna, kot je paralela med nacizmom in Fritzlom, je samoumevna tudi paralela med nacizmom, Fritzlom in Kasparjem Hauserjem. Kasparja so našli in kanonizirali v Nürnbergu, neke sorte središču Nemčije, v katerem je Hitlerjeva nacistična stranka 100 let kasneje prirejala svoje letne konvencije, ki so postajale vse bolj pompozne, popolni ognjemeti antisemitizma, ksenofobije in nacionalizma. Razvpite »nürnberške zakone«, s katerimi so Judom vzeli državljanstvo, je Reichstag sprejel v Nürnbergu. In seveda, v Nürnbergu so po koncu vojne sodili nacističnim zločincem, za katerih grozodejstva so si morali izmisliti nove pravne kategorije, recimo »zločin proti človeštvu«, in ki so drug za drugim ponavljali, da so nedolžni, da se ničesar ne spomnijo, da niso nič vedeli in slišali, da so bili slabo informirani, da so za koncentracijska taborišča izvedeli šele iz tujih medijev, da so bili le funkcionarji, da so le izpolnjevali povelja in da so bili le delčki mašine, vse to pa so vedno zaokrožili z znano tezo, da so bili v resnici sile zmernosti, da so torej s svojim početjem preprečevali hujše, še bolj ekstremne svinjarije. To, da so bili na tem in tem položaju, jim je omogočalo, da so obstruirali povelja, zadrževali ekstremiste in klavnico omilili. In preprečili še bolj ekstremne zločine. Če bi odstopili, bi njihove položaje zavzeli pravi ekstremisti! Če ne bi bilo njih, bi bilo še huje! Če ne bi bilo njih, bi se Judom godilo še slabše! Ta perverzni mentalni obrat je verjetno naredil tudi Josef Fritzl: če hčerke ne bi zasužnjil jaz, bi jo zasužnjil kdo, ki bi bil še hujši! Če ne bi bilo mene, bi se ji godilo še hujše! Kot je menda rekel, se je bal, da bi hčerko zasvojile droge. In očitno se je tudi bal, da bi hčerko zasvojila kaka sekta - ni naključje, da je trdil, da je njegova hči zbežala k neki sekti. Fritzl je svojega »Juda« našel v »drugačnem«, alternativnem življenjskem slogu - in ga takoj interniral.

Varuh konzervativnih vrednot

Primer Fritzl je res le inverzija primera Hauser. Tudi v Fritzlu Evropa vidi vse tisto, kar hoče videti, vse tisto, kar je v zraku - vseh »problemov« in vseh »bolezni«, ki ogrožajo konzervativno ideologijo. Fritzl je bil dementni varuh konzervativne ideologije.
Družinske vrednote so vse. Fritzl je naredil vse, da bi družina ostala skupaj. Hotel je perfektno družino. Pred dvema letoma sta z ženo praznovala zlato poroko. Tak prezir do žensk, kot ga je pokazal Fritzl, lahko rodi le patriarhalna družina.
Življenje je sveto. Vsi otroci so se rodili. Nobenega abortusa. Fritzl je bil pro-life križar, oznanjevalec prokreativnega seksa. Nadaljeval je svoj rod - in to dobesedno.
Normalnost je svetinja. Zakaj Fritzl ni bil sumljiv? Ker je izgledal normalno. Ker je bil »naš«, vljuden in diskreten. Ker je bil družinski človek. Ker je bil zaščitniški. Ker je otroke, ki jih je njegova zablodela hči pustila pred vrati, vzel za svoje. Ker je njene otroke ljubil tako, kot da so njegovi. Lahko bi nastopal v mjuziklu Moje pesmi, moje sanje. Toda normalnost je rodila pošast.
Dom je treba zaščititi. Fritzl je svoj dom utrdil - prelevil ga je v bunker, ki bi vzdržal nuklearni napad, kaj šele invazije kakih »tujcev«, ki mažejo, ogrožajo in posiljujejo Avstrijo.
Mladina je premalo disciplinirana. Fritzl je naredil vse, da bi discipliniral svojo hčerko, ali bolje rečeno - naredil je vse, da ne bi mogla zbežati ali pa se skorumpirati.
Pravica do zasebnosti je sveta. Fritzl je pravico do zasebnosti izkoristil do konca - do skrajnosti. Če pravica do zasebnosti ne bi bila tako sveta in kategorična, ne bi mogel v svoji hiši, sredi mesta, zgraditi svojega malega, nevidnega koncentracijskega taborišča. Ker se ni smel nihče vmešavati v njegovo zasebnost, je lahko postal Führer, ki je 24 let nemoteno posiljeval svojo hčerko, ji spočel 7 otrok in ob tem, kot kaže, našel še toliko zasebnosti, da je posiljeval tudi eno izmed svojih hčerk-vnukinj. Pravica do zasebnosti je precenjena.
Privatna lastnina je zakon. Če bi vso privatno lastnino nacionalizirali in pregledali vse kleti, te templje privatne lastnine, je le vprašanje, koliko skritih, zlorabljenih otrok bi našli. Privatna lastnina sicer ne ustvarja psihopatov, toda dela jih bolj kreativne. Privatna lastnina je nevarna.
Domače je dobro. Fritzl je imel umazano preteklost, zaradi posilstva neke punce je v šestdesetih dobro leto celo sedel, toda ni bil sumljiv, prej narobe - veljal je za sprejemljivega in neoporečnega, ker je bil bel in domačijski in ker je govoril nemško. Sumljivi so »tujci«, »imigranti«, »drugačni«, taki, ki ne govorijo nemško. Avstrijska policija se Fritzla ni niti dotaknila, se je pa v zadnjih letih zelo hudo dotaknila mnogih tujcev, predvsem črncev - s smrtnim izidom. Prek Fritzla je zdaj svet na lepem odkril, da ima Avstrija hude probleme z rasizmom, šovinizmom in ksenofobijo - kot da jih druge evropske države nimajo.
Pedofilija je zločin. Šur. Toda primer Fritzl potrjuje, da je najbolj srhljivo in najbolj groteskno gojišče pedofilije prav patriarhalna družina, v kateri je moški Führer, ženska pa le privesek.
To je zločin stoletja. Ne, to je le obsedenost s tabloidno vizijo sveta, z medijskim napihovanjem kriminala, z bitko za ratinge, ki zahtevajo serijsko, tako rekoč dnevno razkrivanje novih in novih »pošasti«. Se še spomnite Marca Dutrouxa, zloglasnega pedofila in serijskega morilca, ki je Belgijo leta 1996 prelevil v pošast? Belgija je postala evropska sramota, nekaj kužnega, motenega, diaboličnega. Nekateri so bili prepričani, da terapijo potrebuje cela nacija. No, vidite, Avstrija je naslednja Belgija. Članke, ki so bili napisani o Belgiji, bi lahko mirno prevedli v članke o Avstriji. Ista reč. Vprašanje je le, katera država bo naslednja Avstrija, naslednja cirkuška atrakcija.
To se pri nas ne more zgoditi. Zakaj je to, kar je storil Fritzl, tako šokiralo Evropo? Iz preprostega razloga: ker Evropa verjame, da se lahko tako gnusne in grozljive reči dogajajo le v Tretjem svetu, v eksotičnih, »divjaških«, »neciviliziranih« deželah, kjer življenje nima nobene vrednosti. Da je srce Evrope temno, vemo, zato Civilizacija v Tretjem svetu najde le to, kar je tja sama prinesla. In narobe: ko Evropa v sebi odkrije »barbara«, se sreča s sabo, s svojo mračno in mučno preteklostjo, ki jo je potlačila in nikoli prebavila - tako kot Fritzl ni nikoli prebavil nacistične preteklosti svojih očetov.
Policija ne funkcionira. Zdaj vsi vreščijo: zakaj se policija Fritzla, obsojenega posiljevalca, ni niti dotaknila? Zakaj se ji ni zdelo čudno, da je njegova hči zbežala od doma? Zakaj se ni vprašala, zakaj je zbežala? Zakaj je ni najprej iskala pri njem doma? V jebeni kleti? Zakaj se ji ni zdelo čudno, da se pred njegovimi vrati pojavljajo novi in novi otroci? Zakaj ni skušala najti matere treh otrok, ki so bili rojeni neznano kje in ki so bili brez identitete? Jasno: primer Fritzl se spreminja v krik po bolj represivni zakonodaji.
Družba ne funkcionira. Kje so bile socialne službe? Kje so bili sosedje? Kje so bili podnajemniki? Kje je bilo sodišče? Kje so bili zdravniki? Kje so bili učitelji? Kje je bila civilna družba? Ni je več: spremenila se je v množico interesnih plemen.
Mučilnice in teror so drugje. Ne, »Torture Chambers« so tu, v srcu EU, sredi malih, idiličnih, alpskih vrtov, na Ybbsstrasse 40, v Amstettnu. Le malce več kiča in vrtnih palčkov potrebuješ, da jih skriješ.
Nihče ni več to, kar hlini, da je. Vsekakor: Fritzl je bil svoji hčerki oče, ljubimec, ječar, posiljevalec, porodničar, terorist.
Holokavst ni obstajal. Ko se je Evropa združila, je mračna preteklost njenih očetov, tudi španskih konkvistadorjev, ki so genocidno klali po Južni Ameriki, in belgijskega kralja Leopolda, ki je genocidno klal po Afriki, postala naša skupna preteklost, toda EU o tem noče nič vedeti - tako kot ni hotel Fritzl nič vedeti o grehih svojih očetov. David Irving, razvpiti britanski zgodovinar, je leta in leta učil, da nacistični Holokavst ni obstajal, da plinske celice niso obstajale in da nacisti niso množično pobijali Judov - in leta 1998 je tožil ameriško zgodovinarko Deboro Lipstadt, ker ga je razglasila za lažnivca. Pazite to norost: gospa je morala na sodišču nedvoumno dokazati, da je Holokavst res obstajal! Fritzlu in Civilizaciji v takem svetu ni težko nič vedeti o grehih svojih očetov. Toda ironično, Irvinga so leta 2006 zaprli prav v Avstriji - ker je leta 1989 tam »dokazoval«, da Holokavst ni obstajal.
Kazni so prenizke. Zdaj slišimo: ker je Fritzl star že 73 let, ne bo dobil kazni, ki bi odtehtala težo njegovega zločina, če sploh obstaja pravna kategorija oz. dovolj huda kazen za njegov zločin. Šel je predaleč - tako kot nekoč nacisti. Tudi zanj bi si morali izmisliti novo kategorijo - tako kot nekoč za naciste. Zločin proti človeštvu?