Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič

 |  Mladina 19  |  Kolumna

Druga plat gneva

Kitajska je preostalemu svetu pokazala dva obraza. Predvsem si je dovolila močne izbruhe ogorčenosti in užaljenosti.

Takoj po prvih izgredih zaradi nošenja bakle po evropskih mestih so se ljudje vprašali, ali se približujemo koncu olimpijade, ki se še ni začela, ali pa bodo Kitajci posegli v svojo zgodovino in našli zlato rešitev. Pravzaprav bi posegli v zgodovino svoje misli. Priklicali bi na pomoč Konfucija.
Grobo rečeno bi se dalo Konfucijevo misel strniti v vprašanje, kako neprijetne tujce kaznovati tako, da se bo dalo skupaj z njimi napraviti korak naprej in rešiti olimpijado. Naj mi bo oproščeno zaradi poenostavljanja velike konfucijanske misli - delovati z občutkom popolnega nadzora in negovanja nadrejenosti, hkrati pa poveljevati z modrostjo, ki zagotavlja ravnovesje. Če vzamemo današnjo Kitajsko, je z vpeljevanjem odkritega kapitalizma, nadzorovanega od komunistične partije, prav gotovo dokazala zvestobo davnim postulatom svojega delovanja.
Evropa si je ob spremljanju bakle, ki bo nazadnje gorela na olimpijadi, dovolila vsem znano prakso svojega protesta. Šlo je za pomoč redkim Tibetancem, ki so protestirali proti odvzemu avtonomije - prakso, ki se ji zdi že dovolj trdno vpeljana, da jo vsi režimi in politična razpoloženja na svetu morajo sprejeti kot dejstvo. Lahko se ji z besedami upirajo, vendar je zahodna civilizacija premočna, da bi se protestu resnično in dokončno odpovedala.
Kitajska je takoj pokazala preostalemu svetu dva obraza. Predvsem si je dovolila močne izbruhe ogorčenosti in užaljenosti. Seveda užaljenosti. Ali ni storila vsega, da bi svetu ponudila primer harmoničnosti - besede, ki že sama po sebi deluje v skladu z najstarejšo vsem znano tradicijo uravnoteženega razvoja, ki ga lahko vsakdo sprejme za napredek?
Ogorčenost je svetu prikazana zelo neposredno. Nenadoma so se znašle povsod po svetu - da, povsod - skupine mladih Kitajcev, ki so na cesti ob bakli prikazovale svojo privrženost veliki domovini. Če zdaj kaj vemo o Kitajski, potem je to živi dokaz, da gre za raso, ki ne le bo, ampak je že razširjena po vsej zemeljski obli. Z demonstracijami njenih nacionalnih čustev moramo - kjerkoli! - zelo resno računati.
Imenovali bomo, seveda, te izbruhe po svoje - kot odkrito poudarjanje nacionalizma, nič drugače, kakor bi to storili na stari celini, v Novem svetu ali v afriških deželah, kot sta Kenija ali Zimbabve. Šlo je včasih čez mero, nekoga so na cesti v imenu velike Kitajske tudi premikastili, in vendar je dežela, ki je sicer še napol revna - zelo revna -, že na poti moderne veličine in ji nekateri prerokujejo položaj supersile, če supersile še bodo, nekje pred koncem tega stoletja.
Bežni vtis o tem, kako se Kitajci na tem svetu počutijo. Ameriški komentator Joseph Alsop, iz slavne komentatorske dvojke bratov Alsop, je bil pred nekaj leti častni gost kitajske vlade v Pekingu. Popolni zapadnjak je, če hočete, prepričani ameriški kapitalist. Povabili so ga kot gosta zaradi ene same, toda mogočne zasluge. Nekoč je obiskal Maa, ko je bil ta še na dolgem pohodu. Američan je v tistih časih poznal tudi Sovjetsko zvezo prvih petletk.
Zasluge torej tudi, če bi ga komunizem globoko odbijal. Bil je tisto, kar vsi vedno čislajo - priča. Priča uspeha v enem in drugem primeru. Sedaj so ga kot častnega gosta Kitajci napotili, da si brez uradnega spremstva ogleda njihovo deželo štirideset let po dolgem pohodu.
Američanu Alsopu se je tudi to pot Kitajska zdela izredno zanimiva, predvsem po tistem, kar je v njej našel tudi zase človeškega. Seveda je to primerjal s svojimi vtisi o sovjetskih petletkah. Bežni vtis. Ki pa mu je veliko pomenil. V Rusiji petletk si se moral kar precej pomučiti, da si v kakšni zakotni vasi dobil kaj primitivne jedače in pijače. Na Kitajskem se je kljub kulturni revoluciji in podobnim nevšečnostim v vsaki vasi, ki jo je brez napovedi obiskal, našla gostilna z dostojno kitajsko hrano.
Zdelo se je, da je ta velika dežela - ponavljam, tudi ob kulturni revoluciji in še posebno po njej - ohranila svoje običaje, kakršne so ob podobnih prilikah Rusi zaobšli kot razumljiv dokaz pomanjkljivosti revolucionarne epohe ...
Kitajci, ki ponujajo svetu olimpijado ne le kot znamenje svoje razvitosti - največji stadion v zgodovini človeštva! -, marveč tudi kot napoved harmonije (drage Konfuciju), so vedeli, da protestirajo upravičeno, toda tudi v njihovih glavah se je zbudila misel o proporcih. Zato so z razumevanjem v svojem vodilnem, seveda nadzorovanem časopisu priporočili, naj mladi demonstranti, ko se znašajo nad privrženci tibetanske avtonomije, »gojijo patriotizem, vendar naj ga izražajo racionalno«.
Konfucij!
Zahodni svet ima svoje pomisleke glede Tibeta, pa tudi tega, ali naj se ti pomisleki ob olimpijadi sporočajo gostiteljem. Sarkozy je zato ob bakli dal vedeti, da še razmišlja o udeležbi na otvoritvi. Razmišlja, ni pa se še odločil. Zahod v celoti razmišlja, svoje pomisleke tudi previdno objavi, o bojkotu olimpijade - kot so to nekoč naredili Moskvi - pa res nihče pameten ne bo niti razmišljal.
Smo na zanimivem razpotju. Političnega in ideološkega nasprotnika lahko opomniš. Zahod se temu privilegiju ni odpovedal. Zgodilo se bo morda, da nekateri zahodni veljaki ne bodo šli na odprtje olimpijade. To pa je tudi vse, kar še lahko kritičnega naredijo. Pomembnejši so interesi, ti pa govorijo v prid olimpijadi, s Tibetom ali brez njega. Harmonija.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Pošljite SMS s vsebino MLADINA2 na številko 7890 in prejeto kodo prepišite v okvirček ter pritisnite na gumb pošlji

Nakup prek telefona je mogoč pri operaterjih Telekomu Slovenije in A1.

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,2 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 15,8 EUR dalje:

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.