Iron Man

Orožje za množično uničevanje.

Ko smo Ramba srečali prvič, je bil v hudi osebni krizi. Lahko bi bil stri-povski junak. Ko stripovskega junaka zagledamo prvič, je vedno v hudi osebni krizi. In potem ga vedno zgrabi mesijanski kompleks - v sebi začuti to čudno potrebo po reševanju sveta in Amerike. Običajno v obratnem vrstnem redu. Kar ni težko: stripovski junak je zelo talentiran. Običajno ima talent, ki ga spremeni v nadčloveško, tako rekoč nadnaravno bitje, hja, v superjunaka. Toda ob talentu, ki ga spremeni v nadčloveka, ima še en talent: povsem jasno, tako rekoč klinično loči med Dobrim in Zlim. Če odštejete Busha, potem težko najdete človeka, ki bi tako nedvoumno ločil med Dobrim in Zlim. Naravnost neverjetno se sliši, da lahko človek, ki je v tako hudi osebni krizi, sposoben tako lucidno ločiti med Dobrim in Zlim, toda stripi so s tem obogateli, še bolj pa filmi, posneti po stripih, da o Bushu sploh ne govorim. Ko srečamo Tonyja Starka (Robert Downey, jr.), alias Iron Mana, je v hudi osebni krizi. Za začetek, tip je večni wunderkind, genialni proizvajalec orožja - najboljšega, najbolj revolucionarnega, najbolj vizionarskega, najbolj morilskega, takega, ki z eno potezo očisti vse špranje gorovja Tora Bora. Toda Stark je obenem tudi srhljivo aroganten, patološko egocentričen, nemarno playboyski in hudo zapit, kar je verjetno stranski učinek njegovega skoraj nacističnega industrializiranja smrti, zaradi katerega je Amerika »bolj varna«. In ko v Afganistanu konvoj, v katerem se pelje, razstrelijo talibanski gverilci, lahko le nemočno ugotovi, da so ga razstrelili z njegovim orožjem. Šit. A to še ni vse: teroristi ga ujamejo in butnejo v jamo. Zdaj je v najhujši možni krizi. Huje bi bilo le, če bi ga butnili v Abu Grajb. Sojetnik (Shaun Toub), genialni inženir, mu šrapnel, ki ga je zadel v srce, predela v high-tech vzpodbujevalec, sam pa iz hardvera in softvera, iz katerega naj bi po nareku teroristov izdelal WMD, izdela iron-manski oklep, s katerim potem kot kak tomahawk zbeži iz ujetništva. Ko se vrne v Ameriko, oznani, da bo njegova tovarna prenehala izdelovati orožje, obenem pa se prelevi v Iron Mana - v neke sorte raketno mirovno operacijo. Stark namreč sklene, da bo osebno popravil vse krivice, ali bolje rečeno - da bo sam obračunal z Zlom. In to z Zlom na obeh straneh, ameriški in teroristični. Na obeh straneh je pač dovolj bad guyev, ki se jim zdi škoda, da bi Starkov outfit uporabljali v miroljubne namene. Še več: na ameriški strani je dovolj bad guyev (npr. obritoglavi, bradati Jeff Bridges), ki nimajo nič proti, če to novo orožje dobijo teroristi. Bolj stripovskga filma, ki bi bil posnet po bolj resničnih dogodkih, ne boste našli.