Dinozavri: Velikani Patagonije 3D

Zadnji sprehod.

Če niste ravno totalni afficionado dinozavrov, potem obstaja zelo mala verjetnost, da ste že kdaj slišali za argentinozavra in gigantozavra, ali bolje rečeno - če ste svoje vedenje o dinozavrih potegnili le iz Jurskega parka, njegovih nadaljevanj in njegovih imitacij, potem argentinozav-ra in gigantozavra še niste videli. Zdaj ju lahko končno vidite, tako rekoč v živo, povsem na blizu, v treh dimenzijah, skoraj dotaknete se ju lahko - v filmu Dinozavri, Velikani Patagonije, ki ga vrti kolosejski XpanD, se namreč proti vam stegujeta kot žirafe v patagonskem živalskem vrtu. Kar je seveda atraktivno, celo srhljivo, da ne rečem bu-jevsko, toda te IMAXove atrakcije imajo tudi temno, tipično cirkuško stran - v vseh teh zavrih, kraljih Patagonije, ni nobenega življenja. Delujejo nekako apatično, letargično, brez iskre v očeh, muzejsko, nagačeno. Kot da so že mrtvi, kot da so že izumrli in kot da je tisti fatalni komet že treščil na Yucatan. Ni kaj, zavri in pterodaktili so fotorealistični, toda z obračunom med gigantozavrom in argentino-
zavrom bi nam lahko prizanesli, ker je na ravni preddigitalnih stop-motion šokerjev iz petdesetih. Zavri - predvsem masivni, agresivni, mesojedi gigantozavri - imajo svoje male perverzne trenutke (argentinozavri, največji zavri vseh časov, so bolj gandijevski), toda zagotovo bi se precej bolj razživeli, če bi jim vrgli kakega človeka. No, Velikani Patagonije niso Jurski park - tu ljudje in zavri ne živijo istočasno. Ko živijo zavri, človeka še ni - ko živi človek, zavrov že ni več. Od njih ostanejo le sledi in kosti, ki nam jih, spet čudno apatično in letargično, razkazuje argentinski paleontolog Rodolfo Coria, kar kvalitetni čas, ki naj bi ga preživeli z zavri, še dodatno skrajša. To, da paleontologa, njegov moleskine in njegov laptop vidite v 3D, vam je v slabo tolažbo. A po drugi strani: verjetno so mu rekli, da naj izgleda mrtvo, to pa zato, da bi zavri izgledali bolj živo.
(XpanD)