Péter Nádas: Lastna smrt//Skrbna opredelitev kraja

+ + + +

Kratki film o umiranju

Vse življenje sem bil zdrav, zdaj pa tole, je bil po mnenju poslušalcev najduhovitejši napis na nagrobniku, ko so se v radijski oddaji javljali na temo. Tako se začne tudi Nádaseva kratka zgodba Lastna smrt, s čudenjem, da se mu malo po petdesetem kljub telesni aktivnosti tako jasno in sproti kažejo postopni znaki infarkta, in je kar podkovan, da bolečina v rami nastane zaradi zamašenih žil, pa kako delujejo nitroglicerin in zdravila sploh. Kakorkoli, zgodba njegovega razblinjanja je popisana v vseh podrobnostih, včasih v samo drobni zabeležki, v izsekanem stavku, ki kot da zaključen in dokončen in sam zase stoji na knjižni strani. Nádas piše o tistem drugem od običajne zavesti, drugem od identifikacije s telesom, s tem se - za vse, ki bi radi špekulirali z nesmrtnostjo in zasmrtjem - približuje na eni strani krščanskemu razumevanju duše, nalašč pušča to možnost odprto, čeprav jo potem dobro zafrkne; na drugi pa razumevanju večne in nesmrtne budovske narave ali pa poruši v hinduizmu. Njegovi surovi pripovedi ne manjka ne izkušenj, zadeva je slej ko prej avtobiografska, ne referenc in ne literarne ostrine. Ta se še posebej kaže v ritmu in neprizanesljivem vztrajanju pri podrobnostih, prav po kieslowsko mučnih, repetitivnih, brez olepšav, kolikor je to mogoče. Na vsak način gre naprej od tistega obsmrtnega, pa še vedno predsmrtnega nehotnega spomina iz Flanaganove Smrti rečnega vodnika, naprej od lebdenja, nekakšne astralne projekcije Uweja Timma v Rdečem, pravzaprav gre, po zgledu popisanih različnih posmrtnih stanj, bardov ali pa egipčanskih popisov potovanja duše, za originalno madžarsko knjigo mrtvih; izpisano brez olepšav, neprizanesljivo, pa tudi tako, da se v njej lahko ogleduje neminljiva zavest, če je. »Moje življenje je seštevek nekaj srečnih trenutkov, v katerih sem začutil, kaj je tisto, čemur bi se bilo treba bolj približati,« in podobni stavki so že te vrste. Druga novela, Skrbna opredelitev kraja, govori o madžarski vasi blizu slovenske meje, v kateri pisec živi, pa o kolektivni psihiki njenih prebivalcev, ki so bili, tu se tudi Nádas zateka v neko epsko, torej definitivno preteklost, potopljeni v drugačen način delovanja skupnosti, ki je skoraj civilizacijski žepek, otoček arhaičnega in starožitnega; zgodba je napisana skrbno, z veliko senzibilnostjo, žal pa potem z daljšim zgodovinskim ekskurzom zaide iz mitskega v zgodovinsko, pa še to samo v zelo ozek izsek, XI. in XII. stoletje, in to jo malo razprši in razredči, ne da bi odvzelo siceršnjo intenzivnost in pretehtanost te pisave.