Od bedaka do junaka

Interier, Bela hiša - Ovalna pisarna - dan - januar 2002. Prisotni: George Bush (ameriški predsednik), Dick Cheney (podpredsednik), Karl Rove (glavni svetovalec), Condi Rice (svetovalka za nacionalno varnost), Stephen Hadley (namestnik svetovalke za nacionalno varnost), glavni pisec govorov, drugi pisec govorov.
glavni pisec govorov: »Os sovraštva? Nisem prepričan. Nekaj v tej frazi ne zveni prav.«
Karl Rove: »No, kaj pa Os neznosno osovraženih?«
George Bush: »Nehaj, Drekec pekec. Stvar je resna.«
glavni pisec govorov: »Kaj pa Os zla?«
George Bush: »Os zla? Všeč mi je, kako zveni. To je to.«
Condi Rice: »Toda gospod predsednik, kako bomo vse tri države povezali skupaj? Saj niso kot Nemčija, Italija in Japonska, ki so bile na isti strani.«
Stephen Hadley: »Ja, niso povezane druga z drugo.«
Karl Rove: »Koga briga? Reč funkcionira.«
George Bush: »Morda res niso povezane, toda ogrožajo našo varnost. Iran in Irak sta težava ob težavi. In vedeti morata, da jima tale predsednik govori, da imata problem. Z nami.«
Condi Rice: »Pa vendar menim, da bodo Iranci užaljeni, če jih bomo vrgli v isti koš z Iračani in Severnimi Korejci. Navsezadnje, imajo predsednika, ki je bil demokratično izvoljen.«
Stephen Hadley: »Gospod, gibanje za demokracijo v Iranu bi to narobe razumelo.«
George Bush: »Ne, Hadko, ne razumeš. Hatami in študentje, reformisti, bodo to razumeli. Hočejo svobodo. To bo legitimiralo njihov boj proti trdi liniji, proti tistim, ki Iran vodijo v slepo ulico, proti norim ajatolam. Iran ostane.«
Karl Rove odpre Bushu nealkoholno pivo.
Dick Cheney: »Vsakdo gre lahko v Bagdad. Pravi možje gredo v Teheran.«
Bush se nasmehne in trči Cheneyjevo skodelico kave.
George Bush: »Na prave može!«
Ja, na prave može. Tako naj bi se odvrtel eden izmed prizorov v filmu W, biografiji predsednika Busha, ki jo snema Oliver Stone in ki naj bi pokazala, kako se je zabušantski alkoholik prelevil v najmogočnejšo osebo na svetu. Aprila je nekdo TV mreži ABC posredoval eno izmed prvih verzij scenarija, datirano 15. oktober 2007, do te verzije pa se je kmalu zatem dokopal tudi spletni časopis Slate, tako da so ameriške medije in svetovni splet hitro obšli greatest hits tega scenarija, ki se začne v času, ko je bil Bush še alkoholik, ko je v glavnem žuriral, ko je bil tako rekoč poklicni »party animal«, ko je vodko pil iz smetnjaka, ko je včasih tudi malce posnifal (četudi scenarij ne specificira, kaj je snifal), ko se je knjig in knjižnic bal kot Hudič križa, ko je prepeval štikle a la »Mi vsi smo uboge ovčke, ki so se zašle«, in ko je prijatelja, Dona Evansa, zvlekel v cessno in ga potem skoraj odpilotiral v smrt. Evans, prestrašeno: »Povej mi po pravici - prvič pilotiraš cessno, ne?« Bush, nažgano: »Le tako se naučiš pilotiranja. Da pilotiraš. Ni ti treba zastaviti milijona vprašanj.« Logično. Le zakaj bi koga kaj spraševal?
S tem Stone - že kmalu na začetku - pove vse o tem, kako vidi Busha: kot pilota brez izkušenj, brez izpita, brez licence, kot nažganega napihnjenca, ki je Ameriko skoraj odpeljal v smrt. Po pravici povedano - Ameriko je pilotiral prvič. Brez vprašanj. Ameriko se lahko naučiš pilotirati le tako, da jo pilotiraš. In Ameriki je na koncu preostal le zasilni pristanek. Toda preden se Bush strezni, traja. Ko ga sprejmejo na Harvard, se najprej napije, potem pa zblazni v Washington in očeta, Busha starejšega, pozove na boksarski dvoboj. Pridi, če si upaš! Zavihaj rokave! Oče ne zaviha rokavov, ampak mu raje očetovsko, terapevtsko svetuje: »Pojdi na sestanek Društva anonimnih alkoholikov!« Zavrnjeni sin agonično odvrne: »Hvala, gospod Perfektni! Gospod Vojni Heroj! Gospod Jebeni Vsemogočni Bog!« Vmes sreča Judy, ki ji - v teksaškem baru, se razume - govori iste reči kot Lauri, le da Lauri - na teksaškem pikniku, se razume - obljubi tudi: »Če se prebijem v kongres, boš moja svetovalka za vzgojo in izobraževanje.« Romantično. Toda ko jutro po svojem štiridesetem rojstnem dnevu med džogingom omahne in ko se mu zazdi, da ga z vseh strani grabi mrak, ki ga noče in noče spustiti, se - priznajmo, rahlo apokrifno - prepusti pastorju Billyju Grahamu, ki ga spreobrne, ali bolje rečeno, ponovno rodi v Jezusu Kristusu. »Ljudje pravijo, da sem se rodil s srebrno žlico, toda ne vedo, kakšno breme je to.« Vprašajte Kafko.
Bush odkrije Boga, toda očeta se ne more znebiti. Le kako? Njegov oče postane ameriški predsednik. »Vedno bom ostal v očkovi senci. Stalno bodo govorili: kaj je pa dosegel ta fant? Hočem reči - kdo se sploh spomni predsednikovega sina?« Ne tako hitro, George. »Pozabil si na Johna Quincyja Adamsa,« ga opozori Laura. O, hvala Bogu: John Quincy Adams! Upanje obstaja! Točno, John Quincy Adams, šesti ameriški predsednik, je bil sin Johna Adamsa, drugega ameriškega predsednika, toda mali Bush je le karikatura Johna Quincyja Adamsa. Za začetek, John Quincy Adams ni bil pilot brez licence. Bil je zelo, zelo izobražen, pravi wunderkind, študent slovite univerze v nizozemskem Leidnu. Že pri štirinajstih je ameriškega zunanjega ministra Francisa Dano spremljal na številnih misijah, objavljal potopise, recimo po Šleziji, se izmojstril v mnogih jezikih (francoščina, nizozemščina, nemščina itd.) in po vrnitvi v Ameriko veljal za enega izmed najbolj razgledanih fantov svoje generacije in za enega izmed najboljših pravnikov, kar ga je najprej pripeljalo do številnih ambasadors-kih položajev (Nizozemska, Portugalska, Prusija, Rusija, Britanija), potem pa še v senat. Ko je predsednik postal James Monroe, je Adams postal zunanji minister (1817-25), avtor »Monroejeve doktrine«, ki je Evropejcem siknila: Zahodna hemisfera je naše dvorišče, zato se igrajte na svojem dvorišču! Leta 1925 se je prelevil v ameriškega predsednika, toda ko je prisegel, roke ni držal na Bibliji, ampak na pravnem zakoniku. Veljal je za odličnega diplomata, Ameriko je moderniziral, gradil ceste, kanale, univerze in astronomske observatorije, toda drugega mandata ni dobil, to pa zato, ker je bil preveč naklonjen Indijancem in njihovim pravicam (deregulirane ekspanzije belcev in »prostega trga« ni dovolil) in ker iz svoje administracije ni pometal ljudi, ki so podpirali druge stranke - Adams je verjel, da lahko odpustiš le človeka, ki ni dovolj kompetenten. Morda bi moral priseči na Biblijo, kadrovati strogo po partijski liniji, dovoliti popolno deregulacijo vsega in napovedati kako vojno, magari Indijancem.
Pozabil si na Johna Quincyja Adamsa! Ne, prav narobe - pozabite na Johna Quincyja Adamsa! Pozabite nanj! Bush je bil taka karikatura John Quincy Adams, da je moral nekoga napasti. Ko Združeni narodi sprejemajo resolucijo o Iraku, Bush krikne: »Nehajmo se že čohati po jajcih, ampak raje udarimo starega Husejnčka.« Ko pa izve, da Helen Thomas, 82-letna poročevalka iz Bele hiše, vohlja o tajnih načrtih za napad na Irak, ponori: »Ste ji povedali, da ne maram kurcev, ki zaplinjajo svoje lastno ljudstvo!? Ste ji povedali, da ne maram riti, ki so skušale ubiti mojega očeta?! Ste ji povedali, da bom Sadamovo kurčevo rit razmazal po celem Bližnjem vzhodu!?!« V resnici je potem razmazal le Bližnji vzhod. Toda ko mu Tony Blair stoka, da bo Irak po invaziji zapadel v »sektaško nasilje«, ga pomiri: »Hvaležni nam bodo za svobodo. Niti zdaleč si ne želijo še ene vojne. Veš, Suniti, šiiti in Kurdi bodo ostali skupaj, saj so vsi muslimani, ne - poleg tega pa morajo petkrat na dan moliti.« In nekje vmes se med gledanjem nogometnega playoffa skoraj zaduši s prestico.

Bolje film kot Haag

Ko je scenarij butnil na trg, so se vsi začudeno spraševali: uf, le kaj bo to? Komedija? Parodija? Risanka? Prvi april? Še en vic o Bushu? Forrest Gump v Beli hiši? Butec in butec in butec? Nadaljevanje TV serije That's My Bush!, ki so jo še pred 11. septembrom 2001 ukinili zaradi premajhnega oglaševalskega interesa (= prehudih političnih pritiskov)? Posebna edicija Saturday Night Live? Inverzija Velikega Gatsbyja? Film katastrofe? Springtime for Bush? Igrana verzija Fahrenheita 11/9? Drama? Vsekakor, v dramah režiserji radi poskrbijo za »comic relief«, kot se reče - toliko, da napetost, depresivnost in resnobnost malce sprostijo, da publika ne pade v komo. Toda W bo, kot kaže, en sam »comic relief«. Kar je logično: po osmih letih Amerika potrebuje sprostitev. Vrnitev v Oz. In res, scenarij za Bushevo biografijo zveni kot revizija Čarovnika iz Oza: Bush je le rezime treh kreatur, na katere Dorothy nabaše v Ozu - ena nima možganov, druga nima poguma, tretja nima srca. Dorothy poskrbi, da prvi zrastejo možgani, drugi pogum in tretji srce. Razlika je le v tem, da Bushu v filmu W ne bodo zrasli niti možgani niti pogum niti srce. Le Ojdip. Toda namesto da bi ubil očeta in pofukal mamo, bo pofukal Ameriko in pobil pol sveta. Ne, oče mora ostati živ - da ga lahko gleda. Bush je ameriški Ojdip - ameriški kot iraška vojna. No, W po drugi strani diši po tipičnem ameriškem filmu o velikem goljufu ali pa velikem impersonatorju, con-artistu, ki nategne vse po vrsti: Želo, Hiša iger, Goljufi, Ujemi me in tako dalje. Bush je bil neke sorte con-artist, ki je Američane prepričal, da je rojeni predsednik, najboljši diplomat, največji ekonomist, največji poveljnik, največji patriot, največji humanist in največji kristjan. In to dvakrat, ne le enkrat. Kako to, da ga je Amerika tako navdušeno in tako navijaško kupila? Film o Ameriki, ki je kupila takega predsednika - e, to bi bil film!
Desni mediji, kolumnisti in blogerji so takoj protestirali, češ da bo Oliver Stone, ki je lepo zamudil priložnost, da posname pornič o Clintonu, Busha le kritiziral in smešil, obenem pa - v maniri pristranskega, neuravnoteženega liberalca - izpustil vse njegove dosežke, toda spiska teh dosežkov žal niso priložili, tako da je težko reči, o čem govorijo, pa četudi je mogoče domnevati, da merijo na take reči, kot je vsakoletno prižiganje božične jelke pred Belo hišo ali pa dirkanje za puranom. Drugi so rekli: hej, zakaj bi sploh snemali film o Bushu? Škoda denarja. Škoda časa. Škoda energije. Škoda filma. Tip je tako prazen in tako neumen, da ne zasluži filma! Naj že spoka! Dovolj ga imamo! Le zakaj bi ga po osmih letih še dve ali tri ure gledali v kinu? Zbudite me, ko bo konec! Saj res, le zakaj bi posneli film o najslabšem ameriškem predsedniku, slabšem od Hardinga, Hooverja in Coolidga (če si to lahko predstavljate), o predsedniku, ki ni bil izvoljen, ampak izbran, o predsedniku, ki so mu al-kajdisti pred nosom zrušili Svetovni trgovinski center, ki si je izmislil argumente za napad na Irak, ki je dal Irak in Ameriko na licitacijo, ki je na smrt prestrašil Ameriko in Bližnji vzhod, ki je orjaški presežek spremenil v orjaški deficit, ki je blagoslovil mučilnice, Abu Grajb, izredne pošiljke in Faludžo, ki je ogrozil nacionalno varnost, ki je bogatim znižal davke, ki je sistematično lagal, in to o vsem, o sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, ki ni nikoli ujel Osame bin Ladna, »jamskega človeka« (je sploh obstajal? Oliver?), ki so mu ratingi rekordno zrasli in potem rekordno padli in ki je iz bedaka mutiral v junaka in potem spet nazaj v bedaka? Lepo prosim, le zakaj ne bi posneli filma o predsedniku, ki je mislil, da so »Talibans« rokenrol bend, ki je mislil, da je Putin kanadski premje, ki ni vedel, da obstajata dve Dakoti, Severna in Južna, ki ni vedel, da v Braziliji živijo tudi črnci, ki ni imel pojma, da je Stevie Wonder slep, in ki še ni slišal za Johna Quincyja Adamsa?
Bush, ki ga igra Josh Brolin, žrtev Antona Chigurha iz filma Ni prostora za starce (njegov oče, James Brolin, je v »kontroverzni« TV miniseriji The Reagans igral ameriškega predsednika Ronalda Reagana), je bil morda res najslabši ameriški predsednik vseh časov, toda nekje v njem tiči vendarle film - tipični ameriški film. Oliver Stone je posnel kopico filmov o vladarjih - o predsedniku Johnu F. Kennedyju, o predsedniku Richardu M. Nixonu, o Aleksandru Velikem. Tudi o vladarju rokenrola - Jimu Morrisonu. Kako so končali ti vladarji, veste. Kennedyja je ubil atentator, toda Stone je bil mnenja, da je bilo v atentat nanj vpletene pol Amerike. Nixon se je ubil sam - ob asistenci svojih najbližjih sodelavcev. Aleksandra Velikega so pokončali njegovi generali. Vsaj tako meni Stone. Morrison se je ubil sam - ali pa tudi ne. Morda ga je likvidirala ista kabala, ki je likvidirala JFK-ja. Kar vas pripelje do vprašanja: zakaj Stone potem snema film o Bushu? Bush je preživel. Niso ga ubili. Prav v tem je trik: Kennedyja, Nixona, Morrisona in Aleksandra je ljudstvo izbralo zato, da bi ga ubilo, Busha pa je ljudstvo izbralo zato, da bi se mu lahko smejalo. Bolj ko se bo smejalo njemu, manj se bo smejalo sebi. In svoji demokraciji. V tem humorju bi lahko začutili jezo nacije, ki je svojega predsednika, svojega »mandžurskega kandidata«, pozabila odpoklicati. Kot je nekoč rekel Stone: »Nixon je v primerjavi z Bushem sv. Avguštin.« Zato si faktov ni treba izmišljati.
Zato lahko pričakujete njegove bušizme a la »Is our children learning«, zato lahko pričakujete njegov pristanek na letalonosilki Abraham Lincoln in njegovo poziranje s sloganom »Misija končana«, zato lahko pričakujete njegova zagotavljanja, da je »decider«, zato lahko pričakujete njegov očitek očetu, da bi dobil tudi drugi mandat, če bi po I. zaliv-ski vojni likvidiral Sadama Huseina, zato lahko pričakujete, da bo direktorja CIE silil, da naj »ustvari« obremenilne informacije o Sadamu, zato lahko pričakujete, da bo svojo podporo ameriškim vojakom v Iraku izrazil tako, da se bo odrekel bonbonom, zato lahko pričakujete, da bo besno omenil »freedom fries«, in zato lahko pričakujete, da bo vsaj enkrat omenil, da ga je izvolil Bog. Filmski časopis Hollywood Reporter je scenarij v presojo poslal celo štirim Bushevim biografom, ki so rekli, da Bush vendarle ni bil le pasivni opazovalec svojega predsednikovanja, da Bushev kabinet ni bil študentska bratovščina in da o vojni niso odločali tako, kot stavci odločajo o stavah, toda Jacob Weisberg, avtor knjige Busheva tragedija, je ohranil smisel za humor, ko je opozoril, da so v Bushevem kabinetu kar tekmovali, kdo bo obveljal kot avtor fraze za nekaj, kar se je prelevilo v katastrofo. »Os sovraštva«, »Os neznosno osovraženih« ali »Os zla«?
W, ki nima ravno spektakularnega budžeta (30 milijonov dolarjev) in ki naj bi v kina prišel še pred jesenskimi predsedniškimi volitvami (oh, ali pa vsaj pred inavguracijo Baracka Obame), bo le revizija Eda Wooda - film o ameriškem predsedniku kot ultimativnem igralcu, ki si ni mogel zapomniti scenarija. Vraga, film o ameriškem predsedniku kot ultimativnem igralcu, ki si ni mogel zapomniti niti ene vrstice. Niti ene replike. Vedno je zgrešil. Verbalno, gramatikalno, geografsko, faktično. Ali pa je vse pomešal. Tako da bo film potreboval podnapise. Toda vsaka njegova replika je zvenela tako, kot da je ustvarjena za film. Kot da je del scenarija, ki nastaja. Kot da je del scenarija, ki se piše sam. W bo v nekem smislu film, ki se je snemal sam. Vprašanje je bilo le, kdo ga bo prvi poslal v kino. In ta film bo imel happy end - Bush bo končal z nizkimi ratingi in salvami posmeha, ne pa v Haagu. In vsakič, ko bo sedel na svoji teksaški verandi, žvečil prestice, gledal kaduljo in poslušal čričke, si bo rekel: Make no mistake - bolje Stone kot Haag!