Ponarejevalci

za +

Resnica Schindlerjevega seznama.

Že Hannah Arendt, ena izmed največjih filozofinj 20. stoletja, sicer Judinja, je v knjigi Eichmann v Jeruzalemu, objavljeni leta 1963, opozorila, da so pri nacističnem uničenju Judov pomembno vlogo igrali tudi sami judovski voditelji. »Tako v Amsterdamu kot v Varšavi, tako v Berlinu kot v Budimpešti so judovskim uradnikom lahko zaupali, da bodo sestavili sezname oseb in njihove lastnine, pridobili denar od deportirancev za kritje stroškov njihove deportacije in iztrebljenja, nadzirali izpraznjena stanovanja, oblikovali policijske enote za pomoč pri zajetju Judov in jih naložili na vlake, na koncu pa razvrstili sredstva judovske skupnosti in jih predali za končni zaseg.« Osrednji judovski svet je dobil pravico popolnega razpolaganja z judovskim bogastvom in kompletno judovsko delovno silo. Za imenovanje posameznikov, ki so jih recimo iz Terezina poslali v iztrebljevalski Auschwitz, je bila »z nekaj izjemami zadolžena judovska administracija«. Povsod, kjer so živeli Judje, so bili priznani judovski voditelji, in »to vodstvo je skoraj brez izjeme tako ali drugače, iz tega ali onega razloga, sodelovalo z nacisti.« Sodelovali so zato, da bi se rešili - da bi se torej rešili judovski funkcionarji, »vidni Judje«, »slavni Judje«, »Judje z zvezami«, »posebni primeri«, »izjeme«. S tem, ko so nacisti »velikodušno« dopuščali preferenčno obravnavo za izjeme in posebne primere, so lažje ohranjali splošno pravilo - sistematično iztrebljanje. Zavzemanje za »posebne primere« je narekovalo smrt za vse »ne-posebne primere«, za »anonimno« množico, ki so jo pobili. Ko so nacisti Judom ustregli in si s tem prislužili njihovo hvaležnost, so jih prepričali »v zakonitost svojega početja«. In to »temno poglavje«, običajno zamolčano in prikrito, ponuja »najbolj šokanten vpogled v totalnost moralnega zloma, ki so ga nacisti povzročili v ugledni družbi - ne le v Nemčiji, temveč v skoraj vseh državah, ne le med preganjalci, temveč tudi med žrtvami.« Eno tako pozabljeno epizodo z roba judovskega preživetja - in iz slepih ulic vojne morale - popisuje avstrijski film Ponarejevalci, letošnji tujejezični Oskarjevec, posnet po memoarih Adolfa Burgerja, slovaškega Juda, ki je II. svetovno vojno preživel v nacističnem taborišču (in ki je umrl letos januarja). No, v ospredju te intrigantne zgodbe vendarle ni Burger, ki je ponarejal judovske rojstne liste in ki ga igra August Diehl, ampak fiktivni, fotorobotski Salomon Sorowitsch (Karl Markovics), alias Sally, ruski Jud, kralj Berlina, eden izmed najbolj slavnih, najbolj drznih in najbolj lucidnih predvojnih ponarejevalcev, ki se ne ustavi pred ničimer, toda ko policija, ki mu je na sledi, krog zategne, se znajde v delovnem taborišču, ki po začetku II. svetovne vojne mutira v nacistično taborišče Sachsenhausen, medtem ko inšpektor Herzog (Devid Striesow), njegov stari sobražnik, ki ga je prijel, mutira v nacističnega oficirja, ki mu ponudi nekaj, česar ne more zavrniti: delaj zame, pa boš deležen preferenčne obravnave! Nacisti namreč sklenejo, da bodo ameriško in britansko ekonomijo destabilizirali, zato hočejo na mednarodni finančni trg spraviti čim večjo količino ponarejenih dolarjev in funtov. Sally, napihnjeni, egocentrični, oportunistični con-artist, fasciniran nad sabo in svojo umetnostjo, ki hoče za vsako ceno preživeti, kakopak prikima, s čimer postane prostovoljni kooperant nacistične zarote, »operacije Bernhard«. Sally se pridruži ponarejevalski ekipi, »Hudičevi delavnici«, ki dela za naciste. Ali bolje rečeno, Sally postane »izjema«, »posebni primer«, »vidni Jud«, ki v zameno za kolaboriranje pridobi kopico ugodnosti, recimo mehko, toplo posteljo, obilne, tople obroke, mehke, tople življenjske pogoje, ki vključujejo tudi preživetje, ultimativno mehkobo. In tu nastopi Burger, Sallyjev sojetnik, ki se je v Mauthausnu »preživljal« kot portretist nacističnih poveljnikov in ki se v Sachsenhausnu pridruži »vidnim Judom«, »posebnim primerom«, toda v vlogi moralne vesti, svetniškega Juda, ki ne verjame v »posebne primere« in ki poziva k sabotaži, celo samožrtvovanju. Burgerju, podaljšku Prima Levija, je jasno: če kolaboriraš z nacisti in če pristaneš na to, da si »izjema« in »slavni Jud«, le legitimiraš početje nacistov, njihovo splošno pravilo. Medtem ko je Burger »idealni« Jud, ki verjame, da lahko v lagerju smrti ostaneš nedolžen in moralen, je Sally - resnica Schindlerjevega seznama in Črne knjige - pragmatični, »nesvetniški« Jud, ki verjame, da je lager smrti cona sive ekonomije in da je mašina smrti standarde morale spremenila.