22. 5. 2008 | Mladina 21 | Svet | Komentar
Strašilo komunizma
Natanko pred stotimi leti je izšel prvi slovenski prevod Komunističnega manifesta, ki sta ga Karl Marx in Friedrich Engels spisala leta 1848 - kaj nam pove o letu 2008?
»Strašilo lazi po Evropi - strašilo komunizma.« S tem stavkom se začne Komunistični manifest, alias Manifest komunistične stranke, ki je izšel leta 1848, pred natanko stošestdesetimi leti, in ki sta ga podpisala Karl Marx in Friedrich Engels. In ta manifest je potem intoniral stoletje in pol. Nanj so se sklicevali komunisti širom sveta, sindikalisti, ki so agitirali po rudnikih in proletarskih getih, delavci, ki so vstajali, štrajkali in padali. Nanj so so se sklicevale komunistične partije - od ruske do nemške, od kitajske do jugoslovanske, od korejske do kubanske, od poljske do ameriške. Nanj so se sklicevali režimi, ki so se imeli za dediče marksizma - ali pa leninizma, stalinizma, titoizma, fidelizma in kimilsungizma. Nanj so se sklicevali ljudje, ki so hoteli spremeniti svet, in ljudje, ki so ga spremenili in ki so hoteli ohraniti diktaturo proletariata - ali pa svojo diktaturo. Komunistični manifest je bil popolna kurba - fukal je z vsakim, ki ga je vzel za svojega. Ali bolje rečeno, legitimiral je vsakogar, ki se je nanj skliceval. Na neki točki je postalo itak vseeno, kaj piše v Komunističnem manifestu. Nihče ga ni več bral, ker so bili vsi prepričani, da so ga že prebrali.
Komunistični manifest je tako postal tekst, ki si ga prebral, ne da bi ti ga sploh bilo treba prebrati. Le zakaj? Postal je nekaj takega kot tisti razvpiti filmi, ki jih ljudje niso nikoli videli, a mislijo, da so jih, ker poznajo vse najboljše, vse najbolj znane, tako rekoč ponarodele replike. In Komunistični manifest je bil banka takih - da ne rečem filmskih - replik. Točno, prva se glasi: »Strašilo lazi po Evropi - strašilo komunizma.« Zadnja pa: »Proletarci vseh dežel, združite se!« Vmes jih je kopica. Recimo: »Zgodovina vse dosedanje družbe je zgodovina razrednih bojev.« Ali pa: »V vsaki družbi so bile vladajoče ideje le ideje vladajočega razreda.« Ali pa: »Delavec nima domovine.« Ali pa: »Politična oblast v pravem smislu je organizirana sila vladajočega razreda za zatiranje drugega razreda.« Ali pa: »Namesto stare meščanske družbe s svojimi razredi in razrednimi nasprotji stopi asociacija, v kateri je svobodni razvoj vsakega pogoj svobodnega razvoja vseh.« In končno: »Komunisti zaničujejo vsako prikrivanje svojih nazorov in namer. Odkrito izjavljajo, da se njih cilji dado doseči le po nasilnem prevratu vsega dosedanjega družabnega reda. Naj trepečejo vladajoči razredi pred komunistično revolucijo. Proletarci zgube v njej le svoje verige. Pridobe pa si ž njo svet.«
Naj vas nikar ne moti ta arhaična slovenščina, toda tako je slovenščina zvenela pred natanko stotimi leti, leta 1908, ko je izšel prvi slovenski prevod Komunističnega manifesta, čigar faksimile je nedavno, v počastitev prvega maja, izdala idrijska založba Bogataj. Kar je logično: Komunistični manifest je namreč prvič izšel prav v Idriji. Avtor prevoda je bil - in je še vedno - podpisan le z inicialkami (M. J.-Č.), izdala pa ga je založba Naprej, ki je izdajala tudi delavski časopis Naprej! in ki je pred tem izdala brošure Socializem, Socialna demokracija in kmetiško ljudstvo in Zakaj smo socialisti? - vse izpod peresa Antona Kristana, ki je bil nekaj takega kot Karl Marx idrijskega proletariata. Do Idrije in leta 1908 je bila dolga pot. »Zveza komunistov - za tedanje razmere samo po sebi umljivo - tajna mednarodna delavska organizacija, je naročila na svojem londonskem kongresu v listopadu 1847. podpisanima, da izdelata za javnost namenjen obsežnejši, teoretični in praktični strankarski program. Tako je nastal sledeči manifest, ki je v rokopisu potoval v London v natis - nekaj tednov pred februarsko revolucijo.« Najprej je izšel v nemščini, sledili so prevodi tudi v druge jezike, v francoščino, angleščino, ruščino, poljščino, italijanščino, danščino, flamščino, švedščino in tako dalje, leta 1871 pa je izšel tudi v Ameriki - »najmanj v treh prevodih«, kot sta v predgovoru leta 1872 poudarila Marx in Engels. Idrija je bila leta 1908 orjaški industrijski bazen z rudnikom, ki je živel 1.300 rudarjev in njihovih družin, tako da so kar klicali po prevratu, s katerim bi izgubili verige in dobili svet, in po svetu, v katerem bi bil svobodni razvoj vsakega pogoj svobodnega razvoja vseh. Idrijski rudarji so zelo dobro razumeli, zakaj je zgodovina vse dosedanje družbe zgodovina razrednih bojev. Ko so brali vse te replike, se jim je verjetno zdelo, da so jih napisali sami. In težko boste našli 20-stranski tekst, v katerem bi bilo toliko replik, ki bi naelektrile toliko ljudi, formatirale toliko družb, preplule toliko oceanov in preživele toliko časa.
Resnica o kapitalizmu
Odkar je komunizem padel, je Komunistični manifest le še literatura, le še literarno delo, sicer dobro literarno delo, pa vendar prezirano literarno delo, ki so mu začeli podtikati gulage, gole otoke, povojne poboje in podobne reči, toda ko ga berete danes, 20 let po padcu komunizma, po »veliki streznitvi«, po »veliki deziluziji«, ste lahko le presenečeni nad tem, koliko današnjega sveta je pravzaprav v Komunističnem manifestu - koliko leta 2008 je v letu 1848. Komunistični manifest ni katekizem, ampak zgodovina v obliki pripovedi. Avtorja najprej pojasnita, kako sta si zatiralec in zatirani - svobodni človek in suženj, patricij in plebejec, fevdalni gospod in tlačan, cehovski mojster in pomočnik - vedno stala v nasprotju, kako je bil med njima vedno boj, razredni boj, kako se je ta boj vedno končal bodisi »z revolucionarno preobrazbo družbe ali pa s skupnim propadom bojujočih se razredov«, kako je iz razvalin fevdalne družbe vzrasla moderna meščanska družba, ki pa razrednih nasprotij ni odpravila, ampak je le nove razrede in nove pogoje zatiranja presadila na mesto starih in jih s tem poenostavila, kako sta iz tega nastala dva velika sovražna razreda, buržoazija in proletariat, razred kapitala in delavski razred, kako si je meščanstvo v moderni predstavniški državi pridobilo neomejeno politično oblast in kako moderna država ni nič drugega kot »odbor, ki upravlja skupne zadeve vsega meščanskega razreda«. Pa najdite Slovenca (oh, ali Italijana ali Američana), ki danes, leta 2008, nima utemeljenega občutka, da je oblast države, v kateri živi, le odbor, ki upravlja skupne zadeve in interese »buržoazije«, kapitala, delodajalskega razreda.
In najdite Slovenca (ali Italijana ali Američana ali Poljaka ali Čeha ali Hrvata), ki se ne strinja s temle: »Razen golega interesa, brezčutnega 'plačila v gotovini' ni pustila buržoazija nobene veze med ljudmi. Pobožno sanjarstvo, viteško navdušenje, malomeščansko sentimentalnost je vtopila v ledenohladni vodi sebičnega preračunjenja. Iz osebnega dostojanstva je naredila menjalno vrednost in neštevilne skrbno zapisane in trdo pridobljene svoboščine je nadomestila z eno brezvestno trgovsko svobodo. Skratka, v verske in politične iluzije zavito izkoriščanje je izpremenila v izkoriščanje, očitno, direktno brez sramežljivosti. Buržoazija je ponižala stanove, na koje je ljudstvo zrlo spoštljivo in s pobožno bojaznijo. Zdravnika, jurista, duhovnika, poeta, znanstvenika je izpremenila v plačanega mezdnega delavca. Buržoazija je strgala z rodbinskega razmerja genljivo sentimentalno tenčico in ga izpremenila v golo denarno razmerje.« No, pa najdite Slovenca, ki ni zdajle, leta 2008, zgrožen nad tem, da so se vsi odnosi med ljudmi in vse družbene vezi zvedli direktno in izključno na menjalna razmerja, na »gola denarna razmerja«. In to brez kakršnekoli sramežljivosti. In najdite koga, ki ima še kake iluzije o svobodi in svoboščinah. Samo pomislite: kdo je danes največji izterjevalec svobode, najbolj fanatični zagovornik in varuh svobode? Točno: kapital! Recimo Bush. Pa neoliberalci. Ko govorijo o svobodi ali o tem, da bi bilo treba kaki državi prinesti svobodo (in demokracijo), s tem vedno mislijo izključno na eno svobodo - na svobodo kapitala, na svobodni, prosti trg, na svobodne cene, na »trgovsko svobodo«, na »svobodno mešetarstvo«. Tu se njihovo pojmovanje svobode začne in konča. »Pod svobodo umevajo v sedanjih meščanskih proizvajalnih razmerah svobodno trgovino, svobodni kup in prodajo.« Svoboden je le še kapital, vse ostalo je le negotovost, le privesek te svobode. »Vse stanovitno spuhti in vse sveto je izpostavljeno oskrumbi.«
Že, boste rekli, toda Marx in Engels sta Komunistični manifest spisala v času, ko še ni bilo globalnega kapitalizma, kakršnega poznamo danes. Res je, spisala sta ga v času, ko kapitalizem še ni bil globalen in ko kapital še ni skušal za vsako ceno - in za vsako vojno! - vsakega, še tako odročnega koščka tega sveta preleviti v svoj trg, v svoje svobodno dvorišče, v svoj supermarket, v svojo švicfabriko, v podaljšek »prostega trga«. Ali pač? »Potreba po razsežnejšem odjemalnem trgu za svoje produkte podi buržoazijo po vsej zemeljski krogli. Povsod se mora vgnezditi, povsod obdelovati, povsod stvarjati zveze.« Že, boste rekli, toda Komunistični manifest sta vendarle spisala v času, ko kapital še ni uničeval svojega lastnega, nacionalnega gospodarstva ter obratov selil v tuje, eksotične, cenejše kraje in ko še vsi ljudje tega sveta niso bili prisiljeni konzumirati istih produktov. Ali pač? »Meščanstvo s svojim izkoriščanjem svetovnega trga je organiziralo produkcijo in konzumcijo vseh dežel popolnoma kozmopolitično. Na veliko žalost vseh nazadnjakov je podkopalo narodni obrti tla pod nogami. Prastare narodne industrije je uničilo in jih dan za dnem uničuje. Nadomešča jih z novimi industrijami, katerih uvedba je postala življensko vprašanje civiliziranih narodov, z industrijami, ki ne izdelujejo le domačih surovin, temveč surovine iz najodleglejših dežel, ne le za domačo deželo, temveč za vse dele sveta. Namesto starih potreb, ki so jih zadoščali domači izdelki, stopajo nove potrebe, za katere treba produktov iz najodleglejših dežel in podnebij. Namesto starega krajevnega in narodnega samozadoščanja in odločnosti stopa vsestranski promet, vsestranska medsebojna odvisnost narodov. In kar velja o gmotni, velja tudi o duševni lastnini. Duševni izdelki posameznih narodov postajajo splošna lastnina.« Poznate boljšo definicijo globalizacije in kapitalizma, kakršnega poznamo danes?
Okej, obstaja tudi boljša definicija kapitalizma, kakršnega poznamo danes, ki pa jo spet najdete prav v Komunističnem manifestu. »Buržoazija rine s svojim urnim zboljšavanjem vseh proizvajalnih sredstev in občil vse, tudi barbarske narode v civilizacijo. Nizke cene nje blaga so težka artilerija, s katero podira kitajske zidove, s katero zmaguje med barbari najtrdovratnejše sovraštvo do tujcev. Vse narode sili - pod kaznijo pogina - da si osvoje meščanski proizvajalni način in da uvedejo tako imenovano civilizacijo, to je pomeščanjenje. Skratka, buržoazija si vstvarja svet po lastni spodobi.« Včasih si svet po lastni podobi ustvarja z vojnami, invazijami, zamenjavami režima. Način, s katerim je Bush v »barbarski« Irak oz. Afganistan pripeljal civilizacijo (in svobodo in demokracijo), ni eksces ali pa kaj iracionalnega, nelogičnega, ampak nekaj, kar je lastno samemu kapitalizmu - nekaj, kar je del notranje logike kapitalizma. Bush ni atipičen, ampak tipičen - kapitalizem v najbolj čisti in očitno najbolj predvidljivi obliki. Hej, tu je že od leta 1848. Busheva doktrina - vključno z doktrino preventivnega napada - je resnica kapitalizma. Vedno le čaka, da se zgodi.
Za koliko Slovencev je zasebna lastnina že odpravljena?
Že, boste rekli, toda Komunistični manifest je nastal v času, ko svet še ni kazal take potrebe po totalni unificiranosti, po nadnacionalnih združenjih, kakršno je Evropska unija, po enovladju. Ali pač? Marx in Engels sta namreč opozarjala, da kapitalizem »proizvajalna sredstva centralizira in posest koncentrira v rokah malo ljudi. Posledica tega je politična centralizacija. Neodvisne, skoro le zvezane dežele so prisiljene spajati se v enoto, ki se podreja eni vladi, enemu zakonu, eni carinski črti in enemu razrednemu interesu.« Ne, Evropska unija ni bila le »ideja« ali pa kaj takega, saj veste, izraz volje Evropejcev, ki so končno ugotovili, da je čas, da podrejo zidove in zavese, ki so jih ločevali. Evropska unija je bila zapisana v samo logiko kapitalizma, ali bolje rečeno - Evropa se je združila v izogib vojni. Tega ni storila prostovoljno, ampak ji drugega ni preostalo. V to jo je prisilila sama logika kapitalizma - pod kaznijo pogina. Evropska unija je bila tako neizogibna kot širitev kapitalizma - ali pa svoboda trga. V Evropsko unijo bi nas vzeli, pa četudi ne bi izpolnili niti enega pogoja in četudi ne bi zaprli niti enega poglavja.
Sploh pa, najdite Slovenca, ki zdajle, leta 2008, sredi vse hujše, vse bolj umazane in vse bolj izkoriščevalske socialne - in heh, razredne - polarizacije, ne bi ugotavljal: »Čimbolj raste zoprnost dela, tembolj pada mezda.« Ali pa, ki ne bi ugotavljal: »Čimbolj se množe stroji in raste delitev dela, tembolj raste množina dela (za posameznega delavca), bodisi s pomnožitvijo delavnih ur, bodisi s pomnožitvijo v določenem času zahtevanega dela.« In ko gleda vse te presežke bogastva, življenjskih sredstev, trgovine, proizvajalnih sil, preciviliziranosti in vse te krize in katastrofe, ki vse to spremljajo, si lahko zastavi isto vprašanje kot Komunistični manifest: S čim pa ta kapitalizem premaguje krize? »S tem, da pripravlja še hujše krize in da zmanjšuje sredstva za njih omejitev.« In najdite Slovenca, ki bi še imel kake iluzije o »družini«, »rodnosti« in »družinskih vrednotah«, o katerih tako patetično prede oblast. »Meščanske fraze o rodbini in vzgoji, o razmerju staršev in otrok postajajo tem ostudnejše, čimbolj se vsled veleindustrije trgajo rodbinske vezi.« Ali pa najdite Slovenca, ki verjame, da bo pravna država presodila, kdo je pri privatizaciji, menedžerskih odkupih podjetij in »tajkunizaciji« kršil zakone in kdo ne. »Vaše ideje so produkti meščanskih proizvajalnih in lastninskih razmer, kakor je vaše pravo le za zakon proglašena volja vašega razreda, volja, katere vsebina je dana v gmotnih življenskih pogojih vašega razreda.« Kapitalu se ne more nič zgoditi. Vsaj ne v pravni državi, ki je ustvarjena po njegovi podobi.
In najdite Slovenca, ki še religiozno verjame v to, da je zasebna lastnina temelj demokracije, in ki ni za takojšnjo nacionalizacijo vsega divje sprivatiziranega družbenega premoženja. Zelo verjetno je, da bi kakih devet desetin Slovencev prikimalo Komunističnemu manifestu, v katerem najdete tudi kratko, lucidno polemiko s tistimi, ki so komunistom očitali, da hočejo odpraviti zasebno lastnino. »Vsi izven sebe ste, ker hočemo odpraviti zasebno last. Toda v vaši obstoječi družbi je zasebna last za 9 desetink članov odpravljena; zasebna last obstaja baš v tem, da za 9 desetink ne obstaja.« Vprašanje je le, za koliko desetin Slovencev je zasebna lastnina že odpravljena? Za 7, 8, 9? Le zakaj bi po božje slavili in častili zasebno lastnino, če je pa za devet desetin Slovencev že odpravljena? Le zakaj bi kot pogoj demokracije postavljali zasebno lastnino, ki lahko funkcionira le, če je za večino odpravljena?
Kaj torej: sta bila Marx in Engels neke sorte Nostradamusa, ki sta videla v prihodnost? Sta bila preroka, ki sta odkrila »večne resnice«? Ne, bila nista ne prvo ne drugo, ampak sta odkrila le resnico kapitalizma, ki jo zdaj, leta 2008, odkriva tudi Slovenija. Morda bi bil počasi že čas za ponatis onega drugega, manj arhaičnega slovenskega prevoda Komunističnega manifesta (Cene Vipotnik, Božidar Debenjak), to pa zato, da bi ga razumeli vsi, predvsem pa oni, ki nočejo, da se Slovenija zavrti nazaj v leto 1908. Komunistični manifest namreč danes, leta 2008, zveni kot krik, ki prihaja iz dežele, v kateri se ni še nihče rodil, in odhaja v deželo, v kateri so vsi že mrtvi. Kot krik, ki prihaja iz preteklosti naše prihodnosti in odhaja v prihodnost naše preteklosti.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.