Indiana Jones in kraljestvo kristalne lobanje

za

Ringelšpil nostalgije po nostalgiji.

»Koliko časa zapravimo, ko čakamo,« dahne nekje proti koncu Indiane Jonesa in kraljestva kristalne lobanje dr. Charles Stanforth (Jim Broadbent), dekan fakultete (Marshall College), na kateri predava Indiana Jones, ko ni Indiana Jones, ampak dr. Henry Jones, jr., ugledni, svetovno priznani, rahlo zmedeni arheolog, ki mu študentke mežikajo z napisom »I love you« v očeh. Zadnji Indy, Indiana Jones in zadnji križarski pohod, je bil posnet davnega leta 1989, kar pomeni, da smo na Indiano Jonesa čakali 19 let. Dekan Stanforth ima prav: dolgo smo čakali. Veliko časa je minilo med Zadnjim križarskim pohodom in Kraljestvom kristalne lobanje. O tem, da bo Spielberg posnel novega, četrtega Indiano Jonesa se je govorilo leta in leta. Špekulacije o tem, kdaj ga bodo začeli snemati in kje-kdaj-kako se bo dogajal, so postale del pop mitologije. Bil je čas, ko so šušljali, da je novi Indy tik pred štartom, pa se je potem izkazalo, da Spielberg še ni čisto zadovoljen s scenarijem. Bil je čas, ko so šušljali, da je novi Indy tik pred štartom, pa se je potem izkazalo, da je Harrison Ford preveč zaseden z drugimi projekti. In bil je čas, ko so šušljali, da je novi Indy tik pred štartom, pa se je potem izkazalo, da je George Lucas, producent in duhovni oče Indyjev, preveč zaseden z novimi Vojnami zvezd. Najprej nadaljevanja Vojne zvezd - in šele potem nadaljevanje Indyja! Po vrsti. Najprej je bila Vojna zvezd in šele potem je bil Lov za izgubljenim zakladom. Indy je moral tako čakati in čakati in čakati in zapravljati čas, medtem ko je Lucas snemal Vojne zvezd, Spielberg Jurske parke, Harrison Ford pa urbane, hitro pozabljene verzije Indiane Jonesa. Problem je bil v tem, da so leta tekla. In vse manj verjetno se je zdelo, da bodo četrtega Indyja sploh kdaj posneli. Iz preprostega razloga: Harrison Ford se je staral. Dopolnil je 60 let, pa potem 61, 62, 63, 64 in 65. Ljudje so si rekli: kaj naj počnemo s 65-letnim Indyjem? To bi bilo tako, kot če bi se Sylvester Stallone pri šestdesetih vrnil kot Rocky - ali pa Rambo! Toda zgodilo se je natanko to: Stallone se je pri šestdesetih vrnil kot Rocky in Rambo. In to triumfalno. Spielberg, Lucas in Ford so si verjetno rekli: hej, če so ljudje entuziastično verjeli, da lahko 60-letni Rocky zmaže svetovnega boksarskega prvaka v težki kategoriji in da lahko 60-letni Rambo razmeče kompletno mjan-marsko hunto, potem bodo tudi verjeli, da lahko 65-letni Indy zmaže sovjetski vod smrti in parapsihološko pralko možganov, preskoči makartizem, metafizične šifre, mrtve jezike, ideograme, geoglife in drveče tovornjake, preživi invazije kanibalskih mravelj, pradavne uroke, prepade, grobnice, podzemske labirinte, skrivne prehode, pajčevine, škorpijone, kače, živi pesek, teorije zarote, vodnjake, ogenj, strupene puščice, skale, tri smrtonosne slapove v eni minuti, mistično orožje za množično uničevanje, »umsko orožje« in detonacijo klasične atomske bombe - v hladilniku. Če seveda verjamete. »Indy, pri mojih letih si nekatere stvari pripravljen verjeti tudi na besedo,« je v Zadnjem križarskem pohodu dahnil dr. Marcus Brody, dekan faksa, na katerem predava Indy, ko ni Indy.
Indy ni zamenjal faksa, le faks je zamenjal dekana - Denholm Elliott, ki je igral Brodyja, je namreč vmes umrl. Toda kljub temu se vrne - na fotki, ki jo ima Indy na svoji delovni mizi, heh, poleg fotke svojega očeta, Seana Conneryja. Vrne se tudi Karen Allen, alias Marion Ravenwood, prva Indyjeva darling, kraljica Lova za izgubljenim zakladom, še vedno jezna in ugrabljena in zvezana. Vrnejo se bič, klobuk, kače, tovornjaki, zemljevidi, ki kažejo pot, cliffhangerji, torture, tempo, dirke, eksotične lokacije, diabolični sovražniki, ki hočejo Ameriki leta 1957 sprati možgane in jo spremeniti v sovjetsko republiko, sadistična dominatrix (Cate Blanchett), Stalinova darling, ki izgleda - in ki govori - kot Greta Garbo v Ninočki (minus smeh), pohlepni konkurenčni arheolog (Ray Winstone), ki je podlegel »temni strani sile«, in tobogansko iskanje magičnega, vsemogočnega artefakta, tokrat Kristalne lobanje, ki je »pobegnila« iz Akatorja, alias El Dorada, amazonskega zlatega mesta, izgubljenega, kot je lahko izgubljen le »lost Ark«, in zavarovanega, kot so lahko zavarovane le reči, ki so blizu Bogu ali pa njegovemu konspirološkemu alter egu, v katerem tli Mothership, odsev Bližnjih srečanj tretje vrste. Hu! Ali kot pravi nekdo: »Ista stara zgodba.« Prav res, zato ne preseneča, da se vrnejo tudi nekateri sloviti prizori, toda duhovito revidirani in dekonstruirani, recimo prizor iz Lova za izgubljenim zakladom, v katerem je Indy na egipčanski tržnici potegnil kolt in ustrelil srhljivega, pozerskega mečevalca. »Na strelski obračun si prišel z nožem,« dahne Indy Muttu (Shia LaBeouf), malemu »Divjaku«, tarzanski verziji Marlona Branda, svojemu novemu kompanjonu, ki potegne nož, ko ju v restavraciji obstopita dva precej bolje oborožena kgbjevca. Kraljestvo kristalne lobanje poka od nostalgije. Nič, Spielberg in Lucas, stara prijatelja, se spominjata svojih zlatih časov - in v nekem smislu tudi svojega »izgubljenega zaklada«. Hja, to je njun nostalgični lov za »izgubljenim zakladom«. In Harrison Ford, ves samoparodičen (»Tokrat bo težje, kot je bilo nekoč«) in odvisen od kaskaderjev (kot vedno), je le njuna bajalica.
Toda Spielberg nam da povsem jasno vedeti, da Indy ni le njegov, ampak tudi Lucasov, da je potemtakem njun skupni zaklad. Film se odpre leta 1957, na vrhuncu hladne vojne in makartistične histerije, nekje v novomehiški puščavi, ne tako daleč od Roswella in skladišča »skrivnosti«, kjer po cesti potuje vojaški konvoj, ki ga začne izzivati osebni avto, v katerem je grupica žurerskih mladcev in mladenk, tipičnih »joyriderjev«, polnih samih sebe in joie de vivre. Vojake začnejo pozivati na dirko, v čemer smemo videti hommage dirki iz Ameriških grafitov, Lucasovega prvega hita - dirki, v kateri je sodeloval tudi Harrison Ford, ki sodeluje tudi v tej dirki, le da mi tega ne vemo. In zato ne preseneča, da se film začne s štiklom »Houndog« - Elvis Presley je bil edini ro-cker, ki je manjkal na zelo bogatem, enciklopedičnem soundtracku Ameriških grafitov. Še več, avto in vojaški konvoj se ločita pri neonski restavraciji, s kakršno se odprejo Ameriški grafiti. Tu sta potem še »Sila« in mečevanje, ki potegneta na Vojno zvezd, pa »razkritje«, ki potegne na Imperij vrača udarec, in furijasta dirka skozi gozd, ki potegne na Jedijevo vrnitev. Četrti Indy se dogaja v svetu, v katerem je vedno le 10 sekund do detonacije, v katerem se trupla v delčku sekunde postarajo za 500 let in v katerem se zadnjih 20 let ni nič spremenilo. Prvi Indy, Lov za izgubljenim zakladom, je pokal od nostalgije po dobrih, starih, pustolovskih, matinejskih filmih, serialih in cliffhangerjih in po junaški, predwatergatski, predvietnamski Ameriki, zadnji Indy pa je ringelšpil nostalgije po nostalgiji - po nostalgiji Lova za izgubljenim zakladom.