Zadie Smith: O lepoti

+ +

Rasni konglomerati

Zadie Smith, britansko avtorico z jamajško provenienco, je izstrelil med zvezde njen nagrajevani in prevajani prvenec, napisan v začetku njenih dvajsetih, Beli zobje, ki poveže dve družini, temnopolte in Bengalce, ki jih imajo vsi za "pakije", in potem se po navzkrižnih odnosih odvrtinči nekam proti milenaristični futurologiji in v grotesko. Vendar smo ji to pretiravanje spregledali, saj je imel roman tisto večkulturno razsežnost, ki smo jo tako občudovali pri, recimo, Salmanu Rushdieju. Trg in bralna publika sta pričakovala nadaljevanje, vendar je to nedvomno razočaranje. O lepoti sledi podobnemu modelu, sooči rasno mešani angleški družini, ki se znajdeta v Novi Angliji, v Wellingtonu, in imamo potem ob kolidžu vpogled še v imigrantske kroge, Haitijce, na ulico, med preprodajalce cedejev in ponaredkov svetovnih znamk. Vendar pa je fokus drugje; obe družinski glavi sta profesorja umetnostne zgodovine, obe pišeta o Rembrandtu, vendar je temnopolti ata konservativec, beli pa liberalec. Oba se zapleteta v ljubavne škandale s študentkami, njuna mularija - čeprav gre za dva sprta tabora in je zato eden od njiju Montague, po Romeu in Juliji - pa se živahno medsebojno flodra. To je pretežno profesorski, campus roman z razširjenim, pa ne ravno prepričljivim ali vešče izpisanim vpogledom v vse spore, ki nastajajo med različnimi strujami na kolidžu v času zavesti o ameriškem intervencionizmu in imperializmu. Smithova se naslanja na precej močno ameriško tradicijo takšnega pisanja, namesto simpatične naivnosti prvenca so zdaj kar naenkrat profesorji in njihova diplomacija in notranja hierarhija hipokrizija, kjer nihče ne špara svoje bojevite retorike, kadar nanese na vrednote, hkrati pa ne zamudi nobene priložnosti za prešuštvo. Z drugega konca se torej loteva istih problemov kot, recimo, Človeški madež Philipa Rotha, samo manj poznavalsko, z več pozornosti do medrasnih miškulanc in razlik v odtenkih, pa tudi bolj površno, z manj izostreno psihologizacijo, tudi z manj poznavanja predmeta poučevanja, recimo umetnostne zgodovine, z nekaj seksualne drastike, vendar nekako neprepričljive in neozemljene. Zgodba o Juliji in Romeih v črno-belih odtenkih? No ja, če bi poglobila haitijsko-trinidadsko-portoriško dimenzijo in počakala še nekaj časa, da bi se ji nabralo več študirajočih in predavateljskih modelov, bi bili njen družbeni prerez in po njem raztroseni liki bistveno bolj zanimivi in poglobljeni, tako pa opazimo kar nekaj prostega teka in balasta, kakršnega pri tako znanem avtorju, za katerim stoji toliko uredniškega dela, ne pričakujemo.