22. 5. 2008 | Mladina 21 | Kolumna
Dva zanikrna velekapitalista
Slepa gonja proti menedžerjem zaradi afere Šrot-Bavčar bi bila voda na Janšev mlin
Razkritje Šrotove in Bavčarjeve privatizacije Laškega in Istrabenza je delovalo kot politična, ekonomska in čustvena bomba. Kako se bosta primera razpletla, ni jasno. Neodvisni poznavalci v glavnem mislijo, da je početje obeh skrivačev moralno zavrženo, zakonsko pa problematično, vendar v svoji spornosti težko dokazljivo. Ljudski glas je nedvoumen: Slovenija je dokončno dobila svoja tajkuna v najslabšem pomenu besede.
Moža sta glede obsega in prikrivanja svojih operacij med slovenskimi menedžerji izjema, v nekaterih pogledih pa niti ne. Množenje menedžerskih prevzemov priča, da je ta skupina začutila priložnost za osamosvojitev in obogatitev. Ozračje se je spremenilo konec 90. let. Tone Rop je sicer ustavil privatizacijo Triglava in Mercatorja, toda model privatizacije vodilnih podjetij ni bil izdelan, to pa je omogočalo arbitrarnost oblasti v posamičnih primerih. Po volitvah 2004 so menedžerji (deloma zamenjani ali ustrahovani, deloma prilagojeni) zaznali pravi trenutek; sprejeli so začetni neoliberalistični novorek oblasti in z njeno pomočjo pospešeno pripravljali teren za privatizacijo. Najbolje je praviloma šlo tistim, ki so se najbolj zbratili z oblastjo.
Menedžerski odkupi - sami po sebi zakoniti - so bili deloma motivirani z obrambo pred poseganjem države, deloma z občutkom, da posamična podjetja tako rekoč pripadajo zaslužnim direktorjem. Povsod je bil zraven materialni motiv. Prevzemno ozračje so krepili Janševo nasilno ustvarjanje nove ekonomske elite, nejasna zakonodaja, šibek nadzor in spreminjajoči se duh časa.
Meja med rabo in zlorabo pri menedžerskih prevzemih je tenka. Pri Šrotu in Bavčarju so sporni vsaj njuna brezobzirnost, skrivaštvo, politično pajdašenje in kupčevanje (Delo, Mercator). Toda vse to spada v sfero morale, v kateri je edina morebitna kazen vest. Za protagonista afere dvomimo, da ju muči.
To še ne pomeni, da ne delata škode, svojim podjetjem in širše.
Oba veljata za prej slaba kot dobra gospodarstvenika. Bavčar bo končal kot luzerski tajkun, vse bo razprodal, pravi piker opazovalec.
Ljudstvo, jezno na pivovarskega barona, bo morda manj pilo njegovo pivo. Laško je s političnim kupčevanjem in rovtarskim kadrovanjem hudo poškodovalo Delo, nekoč nacionalno institucijo, in zdaj ovira njegovo okrevanje že s tem, da je njegov lastnik. Pri Večeru je predsednika uprave hkrati napravil kar za odgovornega urednika.
Moža vodita konglomerata, organizirana kot piramidi; na vrhu je lastnik (menedžer), ki lahko z razmeroma majhnim lastniškim deležem obvladuje vso verigo pod seboj. Tak sistem je po definiciji nepregleden. Če je odločilni lastnik slab (sam npr. bogati, podjetja pod sabo pa izčrpava), njegov konglomerat pa nacionalno pomemben, ima to lahko tudi slabe makroekonomske učinke.
Bati se je, da dobivamo dva zanikrna velekapitalista.
Vsi menedžerji in vsi odkupi seveda še zdaleč niso enaki. Toda afera lega kot umazana pena na vse menedžerje, na celotno gospodarstvo, politiko in vrsto drugih ustanov. Proces razkrajanja avtoritet, usihanja pravnosti in naraščanja splošnega nezaupanja se poglablja. Največja škoda afere je v tem.
Ob tem so z zmagoslavno škodoželjnostjo zatrobentali nasprotniki t. i. nacionalnega interesa: saj smo vedeli! Z vzorno moralnostjo govorijo o velikanski svinjariji in hkrati ponujajo znano terapijo: vodilna podjetja prodati tujim lastnikom.
Gre za star recept naših neoliberalcev, ki trdijo, da bi slovenska podjetja tako izboljšali, politično-gospodarski sistem pa ozdravili. Prodali bi vse po vrsti, tudi najuspešnejše enote. Te bistre pameti ne moti, da razvite zahodne države, tudi oboževana Amerika, svoja pomembna podjetja pred tujimi prevzemi zagrizeno branijo, da bi bil slovenski razvoj brez lastnih vodilnih podjetij bistveno okrnjen, dobički pa bi trajno odtekali čez mejo. Zdajšnje zmagoslavje je izraz dogmatičnosti te specifično slovenske neoliberalne omejenosti, interesov finančnih in posredniških krogov in njihovih številnih glasnikov. Pogosto pa tudi banalne zavisti; tujec je lahko bogat, domačin ne, saj je vendar eden izmed nas.
Trditev, da bi lahko samo s tako (raz)prodajo ozdravili prepleteno politično-ekonomsko prizorišče, pomeni prav neverjetno kapitulacijo: namesto da bi pri privatizaciji naredili red, bi velika, vitalna podjetja raje prodali tujcem. Po tej logiki nismo sposobni za normalno družbo in kapitalizem z lastnimi kapitalisti.
Ekonomist Damijan, dobri stari, v tej fazi kariere nekoliko ohlajeni neoliberalec, po novem kot prednostno predlaga moralizacijo politike in družbe. Toda sam je postal minister potem, ko je bila narava Janševe vladavine že kristalno jasna. Zdaj jo strogo in sočno obsoja. Kameleonov take sorte je mala vojska. (Pri tem je Damijan med vidnejšimi neoliberalci najbolj razmišljajoč in angažiran.)
Sedanje razpoloženje se lahko sprevrže v gonjo proti vsem menedžerjem. Spodbuja jo oblast, da bi sprala s sebe krivdo za soustvarjanje tajkunstva in konkretno afero ter prikrila odgovornost za slabe ekonomske usmeritve. Poleg tega ve, da je nasprotovanje bogatim všečno. Slepa gonja je voda na Janšev mlin.
V zmedenem, s čustvi nabitem ozračju vsi zlahka pademo v to igro. Zato je še pomembneje, da je pri razsojanju o morebitni Šrotovi in Bavčarjevi krivdi edino merilo pravnost njunega početja. Toda policijsko-tožilska preiskava mora biti brezkompromisna.
O konkretni aferi bo morda odločalo sodišče. Sodba, kakršnakoli že, ne bo prinesla izhoda iz sedanjih skrajnosti: na eni strani menedžerska privatizacija tipa Šrot-Bavčar, na drugi lomastenje politike v gospodarstvu. Bistveno je najti tako ureditev, da privatizacija menedžerjev ne bo silila ali mamila v sporno ravnanje, da se bo politika omejila z jasnimi pravili, javnost pa ne bo kar naprej ogorčena. Tako ureditev lahko izdela samo dobronamerna politika s pametnimi svetovalci. Sedanja oblast je svojo priložnost zapravila. Morda jo bo lahko ponudila nova, nejanševska oblast. A priori ji ne gre zaupati, toda brez tveganja (in javnega pritiska) se bo gnitje nadaljevalo.
Na privatizacijo čaka še precej velikih sistemov. Toda manever tipa Šrot-Bavčar bo poslej teže izpeljati. Gorenje in Krka sta na primer ujetnika svoje velikosti, čas radodarnih posojil je minil, povečala se je javna občutljivost, menedžerji bodo previdnejši. Primer Laško-Istrabenz bo morda ostal izjema. Toda dolgoročneje brez ustreznega modela privatizacije velikih podjetij ne bo šlo. Nekaj rešitev je že ponujenih; na primer sistem fundacij, ki jo predlaga ekonomist Prašnikar, ali Pahorjev prenos deležev Kada in Soda na pokojninsko blagajno. Neoliberalni predlog je na srečo prebutast.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,2 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.