Spomenka Hribar je moj idol!

Ko sem se ondan malo vozil naokrog in poslušal stare Franze, sem bil nič manj kot vzhičen nad tem, s kakšno lahkoto ta v bistvu davna muzika samo sebe prevede v dani trenutek - kakšna brezčasna veličina veje iz vsakega drugega komada. Moja naslednja pomisel so bila seveda tista neverjetna Trenja, ko si je unija lepljivega niča, ki je prepljusknil naš eter, nadela obličja in pravičniško kokodakala o ničemer - edini, ki se ji je imel čas in pogum postaviti po robu, pa je bil prav Zoran Predin.
In priznam, da nisem danes prav nič bližje razumevanju, od kod so nekateri osebki - katerih edina platforma za slavo je tista uboga medenica, ki jo prav po avstrijsko drgnejo naravnost ob kamero - od kod so bili taki osebki sposobni črpati aroganco in napuh, da so se spravili solit pamet avtorju vsaj dvajsetih od stotih najboljših slovenskih komadov vseh časov. Prav zato sem bil toliko bolj vesel, ko je Zoran pred meseci pokasiral glasbenega viktorja, saj je bila ta direktna sodba naravnost iz baze najboljša možna vindikacija njegovega izpostavljanja ... Dasiravno z zamudo treh let.

Ljubljanski Štajerec

Ko sva se po telefonu menila za sestanek, sem izrazil željo, da bi se dobila enkrat, »ko bo tukaj«, da meni ne bo treba »tja gor« - pri čemer sem mirno zanemaril dejstvo, da je naš profiliranec že dvajset let Ljubljančan. Po vseh teh letih, pravi, to še vedno marsikoga naravnost osupne. Kar je logično, saj je postal Zoran Predin v kolektivni podzavesti neke vrste poster za štajersko dušo - točneje, utelešenje vsega tistega najžlahtnejšega, s čimer bo lahko severna regija ob sodnem dnevu upravičila svoj obstoj.
Čeprav že dvajset let prosperira v prestolnici, je v Zoranovem govoru med samostalnikoma Štajerci in mi še vedno avtomatičen enačaj. Nasploh pa pravi, da globalizacija pravkar zabija še zadnje žeblje v krsto vseh primitivnejših podžanrov lokalpatriotizma - in hvala Bogu! »Mislim, te reči - pa saj to niti več smešno ni. Ljubljanskost ali štajerskost kot tema, to je pasé. Prišel je internet in ta cel sklop odbrcnil na smetišče stereotipov, na kup z napisom ZGODOVINA NE NAJBOLJ USPELIH ZAFRKANCIJ.« Ob tem zadnje čase razmišlja tudi, da je štajerstvo s kombinacijo maltene mornarske otožnosti panonskih ravnic in vinorodnega veseljaštva itak en tak precej globalen pojav: »Najdemo ga povsod po svetu - nekaj v Afriki, kar nekaj v Južni Ameriki, nekaj malega na Japonskem ...«
Ob tej čisto zadnji navedbi se seveda ravno prav navihano nasmehne, saj je Zoran Predin možak, ki zelo dobro ve, kako malce razpotegnjeno parabolo prodati v paketu s težkokategornim sivoščetinastim šarmom. Nedeljska zabavljača sta se ondan v vnemi, da bi mu tako kot vsem drugim gostom vendarle pripela kakšno osebnostno hibo, obregnila ob njegov domnevno pregovorni počasni način govora - a v resnici to nima nobene prave zveze z ničimer. Ena na ena je njegov slog ravno pravšnji. Recimo, da ne govori hitro, a obenem, drugače od mnogih, tudi ne govori neumnosti.
Ko mu omenim svoj vtis, da ni bil na 'sceni' še nikoli tako zelo prisoten kot prav zadnje mesece - in da ni bil njegov pristop še nikoli tako poslovno naravnan -, samo skomigne in me vpraša, na podlagi česa se mi tako zdi. Najprej zanj sicer nimam odgovora, a ga v naslednje pol ure vendarle zbijem skupaj: vtis so name napravili predvsem njegova resnično lepa spletna stran, nabito poln koncertni plan in predvsem to, da če v najdi.si vtipkaš njegovo ime, na prvem mestu dobiš ponudbo za dolpoteg njegovih klingeltonov za mobilni telefon. In to pod zmagovitim geslom 'Bodi hudo v trendu!'.

Pater familias

Na to se spet samo sivoščetinasto nasmehne. »Veš, pater familias sem.« Pojasni: »In moja družina je precej velika.« Kar je, če prav pomislimo, lep podatek. Ljubki film Idiocracy je lepo pokazal, kako eksponentna funkcija ploditve idiotov (ki so seveda tisti, ki se najprej in najbolj plodijo) vodi v ... no, pravzaprav nekako tak svet, kakršnega tudi imamo. A Zoranovi geni ne bodo šli v nič, saj je oče nič manj kot petih otrok. Strinja se sicer s Šifrerjevo tezo, da bi bilo večinoma najbolje, če bi moški postajali očetje šele po štiridesetem - življenjske realnosti pa so seveda nekaj drugega. »Kdor ima možnost te reči pri sebi regulirati in nadzorovati, naj res počaka do štiridesetega - pri meni pa so otroci prihajali tako, da sem imel v nekem trenutku študenta, dijaka, osnovnošolko, vrtičkarja in dojenčka.« In ko je situacija taka, potem od časa do časa preprosto moraš prodati kakšen klingelton za mobija ... Še posebej, če si vse - tudi zavarovanja in prispevke - že dolga leta plačuješ sam. To, da naj bi ga v njegovem hermetičnem umetništvu mastno sponzorirala država, je bilo med vsemi podtikanji v Trenjih tisto, ki ga je najbolj zaskelelo.
Danes za nazaj pravi, da je bilo tisto izpostavljanje v četrtek zvečer napaka. »V življenju sem jih napravil kar nekaj, ta je bila pa vsekakor ena najodmevnejših, ha ha!« Napaka je bila predvsem, da je bil tako neroden - saj je nazadnje obveljalo, da je direktno napadel okus in kolege, njegov glavni namen pa je bil napasti same medije.
»Okus ljudi ...« pravi danes, »pa tega mi vendar na kraj pameti ne pride napadati, to je ja sveto in nedotakljivo! Mene pri trenutni ureditvi moti nekaj čisto drugega.« Moti ga diabolična sprega kapitala in medijev, v kateri so stolpci kritike že zdavnaj postali izključno blago, ki se tala v nadoknado za marketinška naročila.
»Strokovna glasbena kritika je pri nas že zdavnaj umrla, v resnici že skoraj takoj po novem valu. Od leta '95 se objavljajo čisto samo še pohvale.« Ne le da je postalo nepredstavljivo, da bi lahko mediji vsaki novi mladi glasbeni sceni sproti pomagali odrasti - v resnici je ravno nasprotno, saj skušajo s svojimi dnevnimi bombardiranji kompletno krajino ohraniti čim bolj infantilno in podebiljeno. Zoran je prepričan, da bi morala država, kjer je delovanje kakovostne alternative že itak oteženo s prekletstvi liliputanskega trga, opravljati še toliko večjo regulativo. »Država bi morala držati marelo nad vsemi temi lepimi mladimi rožami - te boge rožice danes že itak vsak potaca, ker se mu jih ne ljubi gledati rasti ... Pa naj država vsaj poskrbi, da nanje ne po padala toča. Je pa res, da je danes o takih rečeh sila zagatno govoriti, ker se čedalje manj ve, kje točno se konča kapital in kje začne država.«
Kakorkoli že, takrat je iz velike trenjske bitke za marsikoga izšel celo kot poraženec, a kruta realnost je, da zmaga tehnično sploh ni bila mogoča. »Po eni strani so se name spravili mediji, ki so potiho zelo dobro vedeli, da kritiziram njih. In so me zato grobo in enostransko naslikali kot ljubosumnega nergača, ki se ne more sprijazniti s svojim upravičenim zatonom ... Še huje pa je bilo, da mi ni čisto nihče prišel na pomoč. Prav imaš, ko me vprašaš: ne, nisem pričakoval, da bom ostal tako zelo sam. Takrat sem preživel par zelo neprijetnih tednov. Dobil sem kup sovražne pošte, potiho pa so ljudje pristopali k meni po senčnih kotih, kjer so bili prepričani, da jih nihče ne vidi, in mi dajali vedeti, da sem v bistvu prav povedal. Potem je bilo dolgo časa tiho ... Prvo veliko zadoščenje sem dobil, ko so doživeli znova združeni Pankrti tako masovno topel odziv. Čeprav mi je malo grenilo usta, da so bili mnogi tisti starši, ki so jih tako množično spet drli gledat v Halo Tivoli, natanko tisti starši, ki so pred dvema letoma v imenu ljubega miru svoje otroke brez boja prepustili prvožognemu poflu na radiu.

Borec

Ampak: bilo i prošlo. Poraženci so predvsem tisti, ki ostanejo zagrenjeni, in pristni zagrenjenci redko dobijo viktorja. Garaški pater familias iz panonskih vinogradov je imel pri tranziciji iz časov, ko je skupni Sovražnik vsak teden sproti dostavljal golide inspiracije, manj težav kot marsikdo drug. Po eni strani se je Zoran vedno opredeljeval za »bolj socialnega kot političnega«, pa tudi sovražnikov še vedno ne primanjkuje. Morda jih danes večina ni tako gromozanskih, da bi si zaslužili veliki S tako kot nekoč Partija - jih je pa zato precej več.
Zdaj, ko je Partija dokončno mrtva, se je Zoranu Predinu končno zazdelo dovolj varno včlaniti v Zvezo borcev. To je bila namreč cela desetletja njegova tiha neizpolnjena želja. Že pred skoraj tridesetimi leti je dal pomenljivo izjavo, da je bil vedno za partizane in proti komunistom. To je bil stavek, ki je ob času svojega izreka naletel na zelo malo razumevanja, potem pa z vsakim letom malce več: danes imajo ljudje ta pojma že skoraj povsem ločena.
Konkretna zgodba njegove včlanitve je hecna, saj so ga v bistvu rekrutirali borci sami: potem ko so ga s partizansko kapo videli nastopati v Klinčijevem videospotu, so ga poklicali - »Kot da bi vedeli, da si to strašno želim! In da nasploh hrepenim po tem, da bi si v naši družbi izbojevali ponovni razmah starih partizanskih vrednot.« Komandant štirinajste divizije mu je v pismu potrdil, da so ga simbolično včlanili v Štirinajsto partizansko divizijo, torej Kajuhovo, ki je zanj ena najpogumnejših vojaških enot, kar jih je kdaj bilo. Vseh svojih pet otrok se trudi vzgajati v skrajno partizanskem duhu, kar zanj pomeni predvsem kombinacijo velike srčnosti ter pripravljenosti, da se zelo odkrito pogovorijo tudi o najbolj neprijetnih rečeh.
Svoje novopečeno borčevstvo dojema kot toliko dragocenejši čudež tudi zato, ker ni še nikoli pripadal nobeni resnejši organizaciji. S prekupčevalci z NOB-jevskim duhom je imel itak vedno same težave: ko so ga v gimnaziji skupaj z vrstniki iz Zveze mladine hoteli prepisati v Zvezo socialistične mladine, si je drznil izraziti zanimanje, zakaj jih niso o tem nič vprašali ... In so ga pač nagnali iz razreda, tako da se potem sploh ni mogel vpisati v ZSMJ. Status problematičarja (kasneje je bil zaradi svojih tekstov dvakrat aretiran) si je zacementiral v tretjem letniku gimnazije, ko sta skupaj s prijateljem Bojanom dežurnemu pripovedovalcu zgodb na šolskih proslavah zelo resno postavila vprašanje: »Ali so partizani res smrdeli?«
Strašno ju je namreč motilo, da so se gospodove zgodbe iz proslave v proslavo spreminjale - predvsem je Maribor z jurišem golih prsi proti nemškemu mitraljezu vsakič osvobodilo manj partizanov, dokler ga ni nazadnje osvobodil praktično samo gospod pripovedovalec ob pomoči dveh prijateljev. Take očitne in nedosledne klobase so se Zoranu in Bojanu tako uprle, da sta sklenila vsaj malo demistificirati kult breztelesnega jurišnika - in zanimalo ju je, ali so partizani zaradi vsiljenega načina življenja v hosti kaj zaudarjali po človeku. Vprašanje je bilo seveda precej logično, a je gospod dežurni pripovedovalec vseeno skoraj na mestu umrl, fanta pa sta morala na zagovor.

Forumaš

No, ko Zoran pravi, da ni bil nikoli član nobene formalne organizacije, to ni čisto res, saj smo ga ob ustanovitvi Foruma 21 videli dvigati roko prav v prvi vrsti, kar smo mu nekateri malo zamerili. »Hah,« vljudno naveličan skomigne z rameni, ko se dotakneva te topike, »zraven sem šel, ker je sestava veliko obljubljala. Odločilno je bilo, ko sem videl Spomenko Hribar - ona je moj idol. Zelo vesel bom, če daš to v naslov - SPOMENKA HRIBAR JE MOJ IDOL. Jaz bi si jo dal na majico in postal njen učenec.«
Ker forum ni bil politična stranka, si je rekel, da bo ostal notri, dokler bo pač znosno, potem se bo pa izpisal. »A zgodilo se je ravno nasprotno: kar je bilo vseh tistih koristoljubcev, povzpetnikov in podrepnikov, so sčasoma sami sebe odplaknili ven, ostalo pa nas je morda res samo še kakih 21, ampak najboljših možnih. Zdaj se tam res počutim v dobri družbi. In kje drugje pri nas bi lahko s fizične razdalje manj kot treh metrov poslušal predavanja Romana Prodija in vrste drugih, ki se trudijo svet spremeniti na bolje?« Tega, da mu je to opredeljevanje škodilo, se zelo dobro zaveda. Kot kreativcu ti v naši družbi tako ali tako škodi vsako opredeljevanje, pa tudi če se opredeljuješ samo med dvema napolitankama.
Ko ga vprašam, ali bi kdaj poskusil tekmovati na Emi, se nasmehne in me opomni, da je to že storil in tudi zmagal. Leta 1997 je napisal tekst za Zbudi se v izvedbi Tanje Ribič in potem s slovensko odpravo odpotoval v Dublin. »Takrat sem bil zraven ravno dovolj časa, da sem ugotovil, kako zelo me ta svet ne zanima. Sem bil pa dvakrat član strokovne komisije na EMI in bil zaradi nekaj prijavljenih komadov trajno poškodovan. Če bi bilo po moje, bi morali takrat EMO obakrat razveljaviti, ker tisto ni bilo res ničemur podobno.« Kljub temu pravi, da bo letos navijal za Rebeko, saj vedno in povsod navija za slovenske reprezentante.
Na večer najinega domenka mu je bilo v veliko čast, da je kot gost nastopil na koncertu slovitih Indeksov. V zadnjem času se je spet posvetil obetavni svetovni karieri Gypsy Swing Banda, počasi se mu je začel obrestovati tudi prodor na polje srbohrvaškega šansona. Ker je prepričan, da publika pri tuje govorečem pevcu - pa če nastop še tako izpili - vedno vsaj podzavestno sliši akcent, je dal svoje v srbohrvaščino prevedene pesmi najprej v petje kolosom, kot so Massimo, Gibonni in Arsen Dedić, ter zbirko izdal na toplo sprejeti kompilaciji Za šaku ljubavi. Zdaj, ko so te izvedbe že proniknile v narodno zavest, je prepričan, da ga bodo koncertne mase neprimerno lepše in bolj tolerantno sprejele, saj si bodo v glavi zraven podzavestno rolale Massimove, Gibonnijeve in Arsenove podlage in jih akcent sploh ne bo motil. To, pravi, je njegov skromni doprinos k teoriji in praksi prodora na tuje trge - in zelo resen namen ima tako tlakovati tudi svoj preklop na angleški in francoski jezik.
Zoran Predin je v bistvu še presenetljivo mlad. Glede na to, kako dolgo je že pred mikrofonom in kako ogromno kvalitete je dal od sebe, sem mislil, da jih ima več kot samo petdeset. Na ta račun sem imel pripravljenih par meditativnih vprašanj o smrti, a sva se veselo odločila, da bova o tem raje šele čez deset let. Vmes je vendar še toliko nujnih reči, ki jih je treba postoriti! Na svoji spletni strani obljublja, da najboljše šele pride, umrl bo pa tako ali tako kar na odru.
Pravi, da ima še vedno ogromno rezerve: iz čistega veselja kar naprej meša različne stile in išče presežne hibride, izkorišča nove tehnološke stvarnosti ter se trudi postati čim bolj neodvisen od slovenske vsakdanjosti. Njegov cilj je, da bi postal čim manj žaljiv, ne da bi pri tem topil ostrino. Vsak mesec enkrat se ga trudi pošteno napije, da bi defragmentiral disk, a mu pogosto ne rata: rata mu nekje enkrat na tri mesece.
Prihodnje leto bo praznoval tridesetletnico ustvarjanja. Neki znanec mu je v zvezi s tem rekel: »Sram te bodi!« Za obletnico ima v načrtu serijo koncertov, združeno zbirko tekstov, razstavo plakatov v Cankarjevem domu, o njegovem življenju nastaja tudi knjiga. »Prihodnje leto me torej čaka ogromno dela, potem bom dal pa nekaj časa mir. Obljubim, ha ha ha!«
Malo otožen postane samo, ko beseda spet nanese na našo mlado glasbeno sceno. »Eh, ko se mi trije stari prdci dobimo skupaj, torej s Kreslinom in z Lovšinom, se včasih pogovarjamo, kako radi bi predali štafeto, pa nimamo komu.« Ko ga vprašam, ali ne vidi res čisto čisto nikogar, odvrne: Ti mi povej! in nekaj časa je tišina. »Okej,« pravi, »s Siddharto je narod doživel par čudovitih prebojev, ampak tudi to je zdaj nekako zastalo. Zelo všeč so mi Ana Pupedan, Zmelkow in MI2, vendar pomanjkanje konstruktivne klime vse prepogosto spodnese mlado skupino, še preden se lahko trajno postavi na noge.« Na vprašanje, ali bi sprejel ponudbo neke ne preveč verjetne minimalno prebavljive prihodnje vlade, da bi postal kulturni minister, zmaje z glavo: »Ah, kje imam pa čas? Ne smem se izneveriti svoji muzi. Jaz moram pisati in nastopati, to je moje življenje. Bi pa kaki odprti glavi, ki bi imela čas biti minister, z največjim veseljem svetoval, kaj je najnujneje spremeniti. Kot svetovalec se lahko angažiram toliko, kot bo le treba.«
Samo toliko, neki ne preveč verjetni minimalno prebavljivi prihodnji vladi v vednost.