»Rekel bom kot Krleža: bojujem se proti neumnosti«

Medtem ko je njegov soimenjak Dobrica Ćosić živel nadrealistično življenje pisatelja, ko je kot Titov gost na »Galebu« mesece križaril po svetovnih morjih, je Bora Ćosić sedel doma in pisal surrealistične knjige o Titovi Jugoslaviji. Začel s pomenljivim naslovom »Hiša lopovov«, zaslovel pa z »Vlogo moje družine v svetovni revoluciji«, za katero celo kritikom zmanjka besed. Najsi jo opišejo kot nadrealizem, kot samoironijo, kot pregnani humor, kot izvirni literarni alkimizem, vsakič se jim izmuzne. Ob njeni genialni norčavosti iz duha enopartijskega režima so uživali in rasli njeni jugoslovanski bralci leta 1969 še kot otroci socializma; stari režim - objekt ironije - je propadel, knjiga pa kot nadrealizem živi še naprej in najdeva nove bralce, zadnjič so jo pograbili nemški, tokrat prihaja med slovenske bralce. Seveda Ćosić ni umrl s svojo najslavnejšo knjigo, napisal jih je še desetine, se po pol stoletja življenja v Beogradu na vrhuncu Miloševićevega gospostva leta 1992 izselil, najprej v Rovinj, od leta 1995 pa živi v Berlinu. Njegovo novo realnost zrcalita naslova »Dnevnik apatrida« in »Izgnanci«, s katerimi je osvojil evropsko nagrado za razmišljanje na leipziškem knjižnem sejmu.

Knjigo »Vloga moje družine v svetovni revoluciji« ste napisali leta 1969, postala je kultno delo, bila prevedena celo v nemščino, madžarščino, francoščino in ruščino, slovenski prevod (Beletrina) pa je doživela šele po štirih desetletjih. Kaj vam pripoveduje to dejstvo?

> To lahko razložim na dva načina. Morda ni lepo, da prevoda doslej ni bilo. Po drugi strani pa je morda lepo, ker so v času, ko so izhajale moje prve knjige, vsi znali srbohrvaščino. Slovenski prijatelji so mi vedno govorili, da berejo moje knjige v izvirniku. Zdaj se je situacija spremenila, saj srbščine oziroma hrvaščine nove generacije ne razumejo več. Podobno je z mojimi albanskimi prijatelji na Kosovu; generacije so govorile srbohrvaško, mi na žalost nismo kaj dosti razumeli ne slovenščine, čeprav nam je blizu, sploh pa ne albanščine, kar je naša velika napaka. Tako je pač bilo. Danes mi godi, da sem doživel slovenski prevod.

Za izvirnik nekako velja, da je najboljša izdaja. Ste vi kdaj brali kak svoj prevod in rekli, pa saj ta je to bolje napisal kot jaz!?

> V Nemčiji izhaja precej mojih knjig v prevodih, ki so popolnoma enakovredni izvirnikom. Prvo knjigo je pred več kot štiridesetimi leti prevedel genialni slavist Peter Urban. Po njegovi zaslugi sem postal odkritje: kot avtor teksta in literarnega jezika, ki sem ga iznašel. Moram pa reči, da mi je zelo žal, da slovenski prevod ni izšel že pred desetletji, ko je knjigo prevedel moj pokojni prijatelj pesnik Franci Zagoričnik, a so njeno izdajo preprečili slovenski politiki, ki so v knjigi najdevali retrogradnjo in destrukcijo. Podobno se mi je dogajalo tudi v Beogradu, kjer so mi knjige sicer izdajali, toda ko so bile razprodane, jih niso več ponatisnili. Gledališko predstavo knjige so kmalu po premieri leta 1971 umaknili s sporeda, že posneti film pa ni bil nikoli predvajan. Tu je zdaj lepa poanta: slovenski prevod je naredil Duško Jovanović, ki je obenem obnovil tudi beograjsko gledališko predstavo v Ateljeju 212.

V Sloveniji vlada prepričanje, da je leta 1971 v Srbiji vladala najbolj liberalna in odprta različica komunizma Latinke Perović, ki jo je potem odstavil dogmatski Titov krog. Ista Latinka pa vam prepove ironično dramo?

> Ja, ona osebno. Sam ji to štejem v pozitivno biografijo, ker je danes izjemna osebnost, ki se je zelo borila proti Miloševićevemu režimu. Štejem jo celo v krog miselnih prijateljev. Meni je ljubo, da ni bilo nasprotno.

Ste potem kdaj govorili z njo?

> Ne, he-he, zadnjič smo se videli v Beogradu, malo rezervirano, to je vedno spotikljiva situacija.

V »Vlogi moje družine« ste razvili poseben humor: za objekt ironije vzamete samega sebe s svojo družino, v celoti pa knjiga deluje kot ironiziranje partizanskega prevzema oblasti.

> Politiki so najbolj občutljivi na humor; najtežje jim je, kadar jih kdo zafrkava. Vendar so v mojem primeru o prepovedi prodaje knjige najprej razmišljali sorodniki. V familiji so knjigi precej nasprotovali, dokler niso opazili, da imam z njo uspeh celo v svetu, in so se pomirili.

Ne le, da knjige niste razdelili na poglavja, kdaj je celo vsak odstavek samostojna zgodba. Je bilo to iskanje otroške perspektive, ki jo v obliki spominjanj izreka glavni junak?

> Otroški govor je bil alibi, sredstvo, s katerim sem se lahko svobodno izražal. Prav imate glede fragmentacije, včasih je celo vsak stavek svoja zgodba. Knjigo, ki ima dobrih 100 strani, sem naredil iz gradiva 600 strani, to so bile nekakšne slike otroštva, milijoni detajlov, prizorov iz gostiln. Iz te more otroštva sem poskušal za nazaj narediti strukturo, kar je bilo nemogoče. Zato sem tekst razložil na dolgi kuhinjski mizi, ga rezal s škarjami, izbiral stavke in fraze, ki sem jih na koncu zmontiral v celoto; imel sem srečo, da ni bilo vetra, ki bi mi odnesel knjigo.

Ste vi živeli svoje otroštvo kot samoironijo?

> Imel sem genialno babico, ki me je od prvih korakov vodila v ironični smeri. Bila je zmes Avstrijke in Hrvatice, ki je meni na srečo začela kvariti mojo srbsko identiteto. Ker ni mogla spati, se je globoko v noč pogovarjala z menoj, me pri štirih letih naučila brati in pisati, kar je bila prava nadrealistična bajka. Ko sem prišel do svojih pravic očetov, do pesnikov nadrealizma in Marka Ristića, sem se dejansko zgolj vrnil domov.

V knjigi nastopa kot ded?

> Ne, nisem je vključil v knjigo. Ne vem, zakaj, to je skrivnost, ki bi jo moral razvozlati psihiater. Sem ji pa posvetil neko drugo knjigo, »Bel tempo«, v kateri nastopa kot starka, ki od zore do mraka gleda televizijo in iz tega zgradi svoj lastni kozmos.

Vaša osebna oz. literarna družina je brutalnost okupacije in komunistične revolucije jemala lahkotno, ne kot tragedijo ...

>... ampak karneval. Naša zgodovina, ki je lahko še tako grozljiva, je bila obenem tudi nora in popolnoma prismojena. Moja družina je izgubila posesti in lastnino, kar pa ni tako važno. Z okupacijo je začela živeti iracionalno življenje, še bolj pa leta 1944, ko so prišli partizani in ko se je mladi partizan tako rekoč čez noč poročil z mojo teto. Začela se je naplavina čudnega življenja, ki sem ga dojel kot artizem in iz katerega sem zgradil svojo umetniško estetiko.

Predsednika Tita literatura ni ironizirala.

> Tito nam je bil celo simpatičen. V njem je bilo nekaj karnevalskega. Če šef države nosi briljantni prstan, pa pleše dunajske valčke in uživa v fotografiranju s tujimi filmskimi zvezdami ...

Kot v liku vojaka JLA, ki je prosil, če mu lahko podaljšajo služenje vojaškega roka, ker bi lahko še veliko dobrega naredil za domovino?

> To je bila ironija, vendar tudi dokument. V knjigah »Dobra vladavina« ter »Sodoma in Gomora« sem vsebino pred tem obdelal dokumentarno, ko sem naletel na dogodke, ki so tako iracionalni, da si jih človek ne more izmisliti. Toliko smešnih, poltragičnih in tragikomičnih usod: vzemimo pisma deklet, ki so ponujale svojo telesno ljubezen velikemu vodji, kot je bil Milošević in pred njim Mussolini! To presega domišljijo največjega satirika.

Kot partizanski heroji, ki se po vojni niso poročali s proletarskimi delavkami, ampak z mladimi buržujkami, s svojim razrednim sovražnikom.

> Pripravljam knjigo »Konzul v Beogradu«. V Beograd sem se preselil pri petih letih, izselil pa pri šestdesetih. Moj konzulski rok je trajal 55 let. V knjigi opisujem življenjske usode. Sam sem rad hodil v Klub književnikov; tam smo se srečevali dvajsetletni pisci in pesniki, nekaj je bilo starih, naši duhovni očetje - nadrealisti in mnogi zanimivi ljudje partizanskega miljeja, ki se niso hoteli samo družiti s pisatelji, ampak so radi poslušali tudi kritična razmišljanja. Tu sem spoznal Peko Dapčevića, Sava Burića, največje heroje s Sutjeske. Oni pa so se vrteli naokoli, gledali naše prijateljice in naenkrat se je pojavila mlada igralka Milena, ki se je potem poročila kot Milena Dapčević. Bilo je teh mezalians, ki pa so bile dragocene. Ne le za partizanske heroje, ki so prek žena in ljubic ujeli nekaj meščanske kulture, ampak tudi za meščanstvo, ki je našlo povezavo z delom oblasti, ki ni bil tako maligen. Partija je pošiljala ljudi na Goli otok, ampak v partiji so bili tudi ti, ki so hodili v teater in brali knjige.

Nekoč ste rekli, da ste rojeni v Zagrebu, da ste umrli v Beogradu in da živite v Berlinu.

> To je bil vic, ki ima nekaj osnove. Res sem rojen v Zagrebu, res so me pozabili in imeli za mrtvega v Beogradu, zdaj se malo popravlja in me vlečejo iz groba. In res živim v Berlinu, kar je moja najboljša rešitev.

Preživeli ste trdo diktaturo titoizma, v njej našli jezik oponiranja in pisali ironične knjige do oblasti. Zakaj niste tega ponovili pod Miloševićem?

> Znašel sem se v letih, ko se tega človek naveliča. Drugače je, ko imate 19 let in ko vas preganjajo, ker ste kot urednik revije hoteli prevesti Camusa in njegovega Upornega človeka, oni pa vam rečejo, da ne smete, ker da je Camus informbirojevec. Jaz sem se proti tem boril s humorjem, se z njimi prepiral - pri šestdesetih pa naj še enkrat preživim vse to, kar sem nekoč že doživel? Na žalost sem takrat imel skrajno pesimistični pogled, ki se je danes pokazal kot točen, saj v Srbiji še danes vlada Miloševićev duh. To je politična mora.

Niste tudi vi soustvarili aktualne Srbije? Številni intelektualci ste emigrirali in za seboj pustili vakuum, ki so ga pač napolnili ljudje drugačnih duhov?

> Res je, da je odgovornost na vseh straneh. Mladi so emigrirali, da bi rešili svoja življenja, saj se niso hoteli bojevati s Hrvati in z drugimi nekoč bližnjimi sodržavljani. Ko nas je odšlo petdeset avtorjev - tudi Bogdan Bogdanović in Slavenka Drakulić -, smo s svojimi angažmaji več storili za demokratični obrat v Srbiji, kot če bi ostali v jadu in bedi po kleteh in v podzemlju. Seveda spoštujem ljudi, kot so Nataša Kandić in drugi, toda na volitvah je stranka, ki jim je blizu, dobila samo šest odstotkov! Srbski narod je s svojim kljubovanjem družba, v kateri je težko kaj narediti.

Srbska cokla razvoja je Kosovo, toda isti Srbi, ki vedno s ponosom pripovedujejo o dolgoletnih kulturnih in političnih navezavah na Francijo, ne naredijo iz Kosova Alžirije.

> To je zmogel konservativni politik, kot je bil general de Gaulle. Toda s čim? S svojo inteligenco, s katero je ustvaril perspektivo daljave. Z eno potezo je rešil nerešljivi konflikt; pojavil se je seveda OAS, bilo je še veliko ubijanja, toda stvar se je odvrtela. Mi pa še vedno nimamo generala de Gaulla, nimamo niti Mesića.

Po desetletju ste spet obiskali Srbijo. Kaj se je medtem spremenilo?

> V Beogradu skoraj vse. Zamenjalo se je prebivalstvo, ki je prišlo iz različnih krajev, spremenil se je jezik. Stari beograjski govor, ki sem se ga učil v šoli in ki so ga govorili na tržnicah, v trgovinah, v gledališču, se več ne sliši. Namesto njega je prodrla čudna mešanica, ne samo mešanica ekavščine in ijekavščine, ampak tudi krajinskega dialekta.
To je državni udar zoper lastni narod. Ves čas se je mislilo, da se Milošević bojuje z drugimi, zdaj pa se je izkazalo, da so posledice najslabše za njegove rojake. Ti so siromašni in so se znašli v črni luknji, zraven pa so še precej moralno devalvirali. Zdaj gledam ljudi, ki jih komaj prepoznam na ulici. Depresivni so in ne vedo, kaj bi sami s seboj. In ko pridejo volitve, ne gredo glasovat proti fašistom in nacionalistom, ampak ostanejo doma. Staro meščanstvo je zajela melanholija.

V času vojne na Kosovu ste zapisali, da bi bila zdravilo zoper miloševićevsko Srbijo samo okupacija.

> Namesto bombardiranja, ki je zverinski način reševanja problemov, sem predlagal teritorialno okupacijo Srbije. Ne zato, da bi se pokazala moč druge vojske, ampak da bi iz tega potegnili pozitivno denacifikacijo. Nemčija ne bi doživela demokratskega obrata, če ne bi bila okupirana. Z njo se je preobrazil nemški duh. Srbski duh se ni spremenil. Mnogi še vedno mislijo, da so dobili vojno, da so najmočnejši, da so najpametnejši.

Ali vas še kaj vleče v sodobni Beograd?

> Popolnoma nič v smislu želje, da bi v njem živel. Obiščem ga dvakrat na leto, prijetno mesto, katerega usodo spremljam, in upam, da kdaj postane pozitivno mesto.

Ko ste emigrirali, katere knjige ste vzeli na pot begunca?

> Skoraj nobene, hišo z vsem sem prepustil prijatelju. Leta 1998 sem hišo prodal in nastala je knjiga »Carinska deklaracija«. V Beogradu so zahtevali, da naredim popis vseh knjig, ki jih želim preseliti. Na pamet sem naredil seznam, v katerega sem vključil tudi knjige, ki jih nisem imel, a pozabil navesti nekatere knjige, ki sem jih imel v lasti. Vse skupaj je bil nadrealistični nesmisel, ker je moj avtoprevoznik prešel mejo pri Kelebiji, ne da bi ga pregledali.

Zdaj živite v Berlinu, kjer nemški bralci dobro sprejemajo humor Vloge moje družine, kritiki pa so navdušeni nad refleksijami v Izgnancih. Imate torej dve publiki?

> Ne samo dve. Prva knjiga je izšla v petih izdajah, druge imajo manjšo naklado, včasih v bibliofilskih izdajah. Moji teksti izhajajo po časopisih in revijah, vse to so različne publike. Na Hrvaškem, kjer sem izdal precej knjig, me v glavnem poznajo samo po eni stvari, po kolumni v Feral Tribunu.

Ko ste živeli v Beogradu, ste se literarno spopadali z mentaliteto političnega režima. Kdo je vaš nasprotnik v Berlinu?

> Rekel bom kot Krleža: bojujem se proti neumnosti. Proti neumnosti, ki ni samo normalna neumnost, o kateri je Andrić dejal, da je enakomerno razporejena po vsem človeškem rodu. Ni pa to neki velik boj v dramatičnem pomenu, še največji boj bijem s samim seboj.
V Nemčijo sem prišel malodane kot parija. Moj položaj se je počasi izboljševal, medtem pa gre človek skozi vse mogoče. Glavno je obvladati lastno idejo: kaj in kako? So ljudje, ki se po dvajset in več let emigracije vračajo. V Srbijo, na Hrvaško, kar je njihov subjektivni izbor. Meni pa se zdi to najbolj tragično. Neki pisatelj je rekel, da je v celotnem kompleksu eksila najtežja vrnitev. Ne vem, če se lahko neko življenje nadaljuje tam, kjer je bilo totalno presekano. Drugače je za gastarbajterje, ki so šli zaslužit denar, pa se vrnejo in si potem postavijo hišo v Logarski dolini ali v Šumadiji. Za tiste, ki so odšli v zgroženosti, pa bi se vrnili, ne da bi se to stanje v bistvu spremenilo, je to precejšnja kapitulacija. Jaz tega ne bi poskušal na sebi.

Vrniva se v bogate čase revolucije. Konec šestdesetih so vam prepovedali ilustracijo Mone Lize s Stalinovimi brki. 15 let po zgodovinskem Titovem ne Stalinu in 10 let po njegovi smrti je bila ironija na Stalina še vedno preganjana. Po kateri logiki?

> Moj urednik, ki je umaknil to ilustracijo iz revije Danas, je bil dober in simpatičen novinar, v sebi pa je še vedno nosil stalinizem. To je bilo leta 1963, podobo Mone Lize s Stalinovimi brki sem objavil šele leta 1984 kot naslovnico Sodome in Gomore. Stalinizem je živel še naprej, bival v glavah mnogih ljudi, tako kot je v glavah mnogih v Srbiji še vedno Slobodan Milošević. Te mentalitete se spreminjajo zelo počasi.

Napisali ste nekakšen potopis po bivši Jugoslaviji pod naslovom »Pot na Aljasko«. Kje je tu Aljaska?

> To je metafora. Na promociji njene druge izdaje v Zagrebu me je nekdo vprašal, če je to ledena dežela, v katero se jaz vračam. Moj odgovor je bil, da je poanta drugje, da je Aljaska dežela, ki je bila prodana. Rusi so jo prodali Američanom. Možna metafora je torej ta, da je bila Jugoslavija prodana, samo da ne vemo točno, komu in kam.

Bi lahko izbrali obdobje, ki je bilo samo po sebi najbolj literarno inspirativno?

> Mene imajo mnogi za skribomana. Zame ni neinspirativnega obdobja. Zgodbo naredim celo iz trenutkov, v katerih bi se drugi ljudje na smrt dolgočasili. Tako kot zelo rad berem dolgočasne knjige, ker mislim, da so najbolj poglobljene. Sem kot ribiči, ki lovijo ribe skozi majhno luknjo v ledu.

Zahvaljujem se vam in vas prepuščam fotografski torturi Boruta Peterlina.

> Jaz se vam zahvaljujem. Če sem jaz lovil skozi to majhno luknjo, ste bili vi tisti, ki ste jo naredili.