Andrzej Stasiuk: Na poti v Babadag

+ + + +

Prepišnost bivanja

Stasiuk nalašč ostaja na vzhodni strani železne zavese, se izogiba prestolnicam in gnečam, namesto tega išče zakotja in geografske slepiče, pogosto kraje, ki so se zataknili v času, brez preteklosti, brez prihodnosti, pretočne naselbine, kot da bi jih postavili nomadi, provizorične kot ciganski tabori, nakinčane vukojebine. Potuje od Karpatov do Albanije, od Ankarana do Moldavije in Ukrajine, po devastiranih industrijskih krajinah, po prašnih, blatnih ali od živine posranih cestah, z nemogočimi vehikli, z enovagonskimi vlaki, z lastnim in odpadnimi avti, z brodovi in s trajekti. Sentiment, ki ga zanima, sam ponazori s sliko slepega godca iz leta 1921 na Madžarskem, mi bi ga lahko primerjali s štimungo iz Žilnikove Vojvodine, Petrovićevih Zbiralcev perja, Boratovega Kazahstana in čudne multietnične prepišnosti kakšnega prekmurskega prozaista; možaki, ki dopoldne in potem še mešajo pivo z lokalno žganjico, ljudstva, ki se niso razvila do narodov in še vedno živijo s/za svojo živino, ki je zdaj tudi že obdana z razjebanimi mercedesi in zatemnjenimi terenci. Zanima ga relikt, rezervat Vzhoda in sploh obrobje velikih in propadlih imperijev, propadli projekti, razkroj, vse podložno neusmiljenemu zobu časa. Zanimajo ga zgodbe malih ljudi, ki obožujejo Stalina ali Ceausesca, ker je takrat vsaj kaj bilo, prej in potem pa nič, zato imajo zgodbe močan melanholičen podton in včasih alkoholnega. Za Stasiuka ni pomembna destinacija, temveč pot, improvizacija, iskanje posebnega občutja, cilj je le sprožilec. Celo Babadag iz naslova je videl samo dvakrat po deset minut, izvemo, da ima minaret in je v Romuniji, pa vendar se zdi, da bo odhajal tja in se poskušal med potjo kje izgubiti, zatakniti, slediti preblisku. Obišče tudi Slovenijo. In je razočaran. Ciganov v Prekmurju ne najde, policista se ne pustita podkupiti, vsaj Piran malo smrdi po mačji scalnici, citira Jančarja in Kocbeka in se navduši nad Kočevskim rogom, kjer je menda Tito dal pobiti konkurenčno gverilsko vojsko, no ja. Stasiuk piše dvakrat obratno: obratno kot Kerouac v romanu Na poti, gre mu za mir in počasnost, za kraje, kjer čas curlja in ga ni mogoče pospešiti; obratno kot Claudio Magris v Donavi, ki je kulturološki potopis po krajih z zgodovino in dogodki in veličinami. Stasiuk se tega ogiblje, uživa v razsutih busih, ob originalih v gumijastih škornjih ali šlapah na boso nogo, kičeraju, ob vsem, kar je že novo skoraj za na odpad in zgodovina, se tega zaveda in si za to tudi prizadeva, s tem trudom zaman pa požanje vsaj malo naše naklonjenosti. Enako kot Stasiukov jezikovni ekvivalent melanholiji in minevanju. Če bi znal vsaj malo rusko in romunsko, bi ponovil kakšno opisano turo. Ker vnaprej ni kaj pričakovati, je potem vse, kar je, več in prijetno presenečenje.