»Z vsakim novim urednikom nas je manj!«

Napovedi so se izkazale za točne. Nadzorni svet časopisne hiše Delo, ki ga vodi Andrijana Starina Kosem, je v torek popoldne razrešil odgovornega urednika časnika Delo Janeza Markeša, ki je bil na položaju le deset mesecev. Nadzorniki so kot uradni razlog za njegovo razrešitev navedli njegovo »nekooperativnost« z upravo. Le enega izmed njih, odvetnika Stojana Zdolška, razlogi za Markeševo odstavitev niso prepričali, zato je po glasovanju odstopil s položaja. Nadzorniki so za novega odgovornega urednika predlagali dosedanjega Markeševega namestnika Darijana Koširja, ki je bil v preteklosti, pred začetkom vladnega »uravnoteževanja« Dela, že odgovorni urednik tega časopisa. Funkcijo naj bi nastopil čez približno tri tedne, pred tem pa morajo mnenje o njem dati še novinarji. A njihovo mnenje ni obvezujoče. Mnenje Delovih novinarjev v njihovi časopisni hiši pravzaprav že dolgo ne šteje. A kako so doživljali pretrese, ki so se nadnje zgrnili zlasti v zadnjih treh letih, ko so zamenjali tri odgovorne urednike (zdaj bodo dobili že četrtega) in dva predsednika uprave? Kako so občutili politični prevzem Dela, ko je njihova lastnica Pivovarna Laško Delo odstopila v upravljanje aktualni vladi? In ali so se razmere, potem ko so oblast nad Delom spet vzpostavili laščani, res izboljšale? O tem smo se pogovarjali s predsednikom aktiva Delovih novinarjev Petrom Kolškom.

Kakšno je trenutno razpoloženje med Delovimi novinarji?

> Razpoloženje v hiši je že nekaj časa konstantno apatično. Na začetku je vsaka nova menjava odgovornega urednika ali predsednika uprave še zbujala nekaj svežih, seveda neprijetnih občutkov, po Slivnikovem prihodu na položaj predsednika uprave pa je razpoloženje postalo malodušno.

Kako se kaže ta malodušnost? Se novinarji nočejo več izrekati o dogajanju v hiši?

> Zadnjega glasovanja novinarjev, ko je postajal odgovorni urednik Janez Markeš, se je udeležilo več kot tri četrtine novinarjev. A naj vas tako množična udeležba ne zavede. Ko smo imeli zadnji občni zbor aktiva novinarjev Dela, se ga je udeležilo le 20 ljudi, kar je najmanj doslej. S tem so novinarji najbrž pokazali, da imajo vsega dovolj, pa čeprav sta prav aktiv in sindikat novinarjev vsak na svoj specifičen način edini instituciji v hiši, kjer je mogoče izražati skupna stališča.

Je nezadovoljstvo morda povezano tudi s tem, da mnenje novinarjev v hiši, kot kaže, nič več ne šteje? Novinarji ste denimo nasprotovali imenovanju zadnjih dveh odgovornih urednikov, Petra Jančiča in Janeza Markeša, pa sta bila kljub temu imenovana.

> Gotovo na razpoloženje novinarjev vpliva tudi to, da naše mnenje ni upoštevano. Kljub temu pa ima takšno glasovanje smisel. Med tem, da dobi Peter Jančič 13 odstotkov glasov, Janez Markeš pa 45 odstotkov, je velika razlika. In če ne bi glasovali, se te razlike ne bi zavedali. Sicer pa malodušje ne izvira le iz neupoštevanja novinarskega glasu, ampak je širše narave. Povezano je s padanjem naklade, s slabo komunikacijo med upravo in novinarji, najbrž tudi s tiho skrbjo za delovno mesto. In z občutkom olajšanja, če si lahko izbereš mir in se ti ni treba ukvarjati z občimi zadevami, ki se te osebno ne tičejo ... Čeprav se prej ali slej izkaže, da se te tičejo.

O dogajanju na Delu se več govori zadnja tri leta oziroma odkar je lastnica časopisne hiše Pivovarna Laško hišo prepustila v upravljanje aktualni oblasti, ki je nato rovarila po časopisu. Pozneje so jo laščani vzeli nazaj v svoje roke, a zdaj smo spet priča kadrovskim menjavam ... Kako ste novinarji občutili vse te spremembe?

> Obdobje, ko so dali laščani Delo v upravljanje aktualni oblasti, za tistega, ki naj bi to izpeljal, pa je bil izbran Danilo Slivnik, je bilo seveda najtežje. Šlo je za obdobje tako imenovanega političnega preurejanja časopisa, ki ni bilo zelo dolgotrajno, je bilo pa zelo intenzivno in je naši časopisni hiši povzročilo številne poškodbe. Prav gotovo je vplivalo tudi na ugled časopisa. Že samo dejstvo, da se podjetje trese zaradi kadrovskih ali, še huje, političnih prekucij, nikomur ne zbuja ugodnega občutka.

Kako ste novinarji doživljali politični prevzem Dela?

> Na začetku smo se šalili, ker se je zdelo vse skupaj tako neverjetno. Nekaj časa smo imeli v naši redakciji celo stenčas, kamor smo lepili članke iz večerne in jutranje izdaje Dela, ki so izgledali čisto drugače, ker je medtem nekdo pač prišel v centralno redakcijo in malo šaril po njih. A to komično obdobje je bilo kratko, saj je postalo kmalu jasno, da ima famozno »uravnoteženje« tudi zelo konkretne negativne učinke. Ni šlo le za posege v članke, za to, da so iz Dela izginile nekatere teme, da so nekateri tako rekoč nehali pisati, temveč se je zapletlo tudi z dopisniki, saj so bili nekateri odpoklicani; to so bolj ali manj znane stvari. Nihče sicer ni pristal na cesti, jih je pa kar nekaj zapustilo Delo in so odšli v druge novinarske kolektive. To je bilo nesrečno obdobje. Z Markeševim prihodom se je ozračje sprostilo.

V kakšnem smislu?

> Ni bilo več čutiti pritiskov, spet se je dalo normalno delati. Nekateri novinarji, ki v času političnega preurejanja Dela niso smeli pisati komentarjev na mnenjski strani ali recimo Teme dneva, so spet pisali. Spremembe so bile zelo hitro vidne. A to ne pomeni, da je treba to obdobje idealizirati. Zlasti ne, ker se je še prekmalu pokazalo, da so bile stvari očitno le pometene pod preprogo. Markeševa razrešitev namreč ni logična. Prav tako, kot pred tem ni bila logična »ukinitev« Maga. Zakaj ga je bilo potrebno, takšnega, kot je bil, ukiniti, ko pa je bil revija s spodobno naklado, s specifičnim profilom in svojimi bralci? Novinarji Dela smo zelo nasprotovali odločitvi prejšnje uprave, da kupi Mag. A ko je bil že tukaj, ko je imel svojo naklado - zakaj ga je bilo treba ukiniti in narediti časopis, za katerega ne verjamem, da zmore polovico naklade nekdanjega Maga? Če bi šlo le za nevtralni posel brez politične konotacije, bi Mag ostal.

Novinarje je torej novica o Markeševi razrešitvi presenetila?

> Vajeni smo vsega hudega, a nenadna informacija o razrešitvi je bila nepričakovana in neprijetna. Domneval sem, da bi do menjave lahko prišlo po volitvah, nikakor ne zdaj. Ne verjamem, da je kdo med nami, novinarji in uredniki, vedel za bližnjo zamenjavo.

Uprava je navedla kar nekaj razlogov za Markeševo razrešitev, ključna naj bi bila njegova »nekooperativnost«. Vas je ta argument prepričal?

> Predsednik uprave gospod Puhan je razlagal, da je razrešitev povezana s poslovnimi razlogi. Morda, to ni nemogoče. Mislim pa, da je to manjši del resnice, večji pa ima politično ozadje, ki mi ni povsem jasno. Kolikor vem, predstavniki Pivovarne Laško niso nikoli javno artikulirali svojih političnih interesov ali strateških načrtov v zvezi z našo medijsko hišo, ki jo imajo v lasti. Vse, kar daje slutiti o tem, so informacije o tistem kosilu ...

... na katerem naj bi Šrot Markešu dejal, da bi moralo Delo poročati bolj v prid Pahorju, Markeš pa mu je odvrnil, da ne bo dopustil vplivanja na uredniško politiko. Markeš teh informacij ni zanikal.

> Kolikor vem, je odreagiral predvsem Zdolšek, češ da se niso tako zmenili. A ena taka obskurna izjava, izrečena na nekem kosilu, v taki specifični situaciji, po mojem ni nekaj, o čemer bi bilo mogoče razpravljati kot o resni politični strategiji. Čeprav ne dvomim, da je resnična.

Predsednik uprave Dela Puhan je kot razlog za Markeševo razrešitev navedel tudi njegovo domnevno nezadostno uravnoteženost. Vodstvo očitno ni bilo zadovoljno tudi z vsebino Dela.

> Ne vem, na katere konkretne stvari bi se takšen očitek nanašal. Morda na zgodbe o Pivovarni Laško ali njenih konkurentih? Verjamem pa, da odgovorni urednik ni človek, ki bi pristajal na vsako lastniško kaprico.

Kakšen medijski lastnik je sicer Pivovarna Laško?

> Ni težko ugotoviti, da nima nobenega odnosa do svoje specifične lastnine, do časopisa, ki ima tudi svojo javno razsežnost in funkcijo, ne le profitno. Ne vem, kakšen odnos imajo do piva, ampak do nas, tako kaže, nimajo nikakršnega. Predsednik uprave se ni predstavil novinarjem, tako rekoč ga sploh ne poznamo. Ko smo v zvezi z dogodki na Magu pisali nadzornemu svetu, se temu ni zdelo vredno izgubiti za nas ene same besede. Puhan je tudi prvi predsednik uprave Dela, ki doslej ni delal v medijih. In če medijsko hišo vodi le menedžerska pamet brez posluha za novinarski poklic, verjamem, da lahko postane odgovorni urednik zelo hitro »nekooperativen«.

Časopisna hiša Delo je bila v torek deležna še ene novosti. Odgovorne urednike bo poslej imenovala uprava in nič več nadzorni svet. Takšno ureditev ste sicer na Delu v preteklosti že imeli.

> Meni se takšna rešitev načeloma ne zdi slaba, saj je predsednik uprave še zmeraj bližje časopisu kakor nadzorni svet, ki je mediju popolnoma odtujen. Res pa je, da lahko potem menedžer, ki forsira samo poslovno politiko, odgovorne urednike menjuje po tekočem traku.

Kakšna so pričakovanja novinarjev Dela zdaj, ko bo časnik dobil že četrtega odgovornega urednika v treh letih?

> Četrti odgovorni urednik bo hkrati tudi prvi, ki je Delo vodil po Mitji Meršolu. Pričakovanja so znana. Darijan Košir je, kar se tiče ustvarjanja časopisa, profesionalec, o tem ni dvoma. Pozna vse segmente časopisa, pozna vse ljudi v hiši. Tudi v zadnjih letih je za operativni del posla v glavnem skrbel on. Košir je gotovo najbolj praktična rešitev, a ne verjamem, da gre za kaj več kot za izhod v sili oziroma za začasno rešitev. Seveda pa je profesionalno nekoliko neprikladno, če zamenjaš nekoga, ki je odletel zaradi »nekooperativnosti«.

Menite, da bo tokratni kandidat za odgovornega urednika v nasprotju s svojimi predhodniki dobil podporo novinarjev?

> Kakšne velike razlike med tem, koliko glasov bi dobil sedanji odgovorni urednik, in tem, koliko bi jih dobil novi odgovorni urednik, po mojem mnenju ne bo. A najprej je seveda treba razrešiti sedanjega odgovornega urednika, šele potem bomo lahko nastavljali novega, kolikor bomo novinarji pri tem sploh sodelovali. Aktiv novinarjev namreč ne more sklicati glasovanja, če ne ve, na čem natančno temelji predlog za Markeševo razrešitev. Nadzornike smo zato zaprosili, naj nam predstavijo te razloge. Druga stvar pa je ta, da nadzornemu svetu v resnici sploh ne gre za minimalno sodelovanje z nami, ampak samo za to, da zadosti formalnosti, saj je treba po zakonu o medijih za mnenje vendarle povprašati tudi novinarje. Zdi se, da je jasno, kako se bo stvar iztekla. Z vsakim novim urednikom nam naklada še malo pade, negativni imidž pa zraste. Ali če parafraziram znani verz Marka Pavčka »Z vsako pesmijo me je manj«: »Z vsakim novim urednikom nas je manj!« Manj nas je v službi, manj je bralcev, manj je dohodka, vsega je manj.