Maturantska noč

proti

Rimejk, ki ni videl originala.

Slasher ne potrebuje dobrega psihopata, ampak zabite tinejdžerje. Tako zabite, da mu kar sami padajo pod nož. Hja, slasher potrebuje tinejdžerje, ki niso videli še nobenega slasherja. Če bi ga videli, vsaj enega, potem psihopatu ne bi padali na nož - in ne bi vreščali, ker bi vedeli, da vreščanje ne pomaga. Prej narobe, vreščanje škodi, saj vzame veliko časa in še več energije, ki bi jo zabiti tinejdžer lahko uporabil precej bolj koristno, recimo za beg. Ha, boste rekli, toda v Kriku je psihopat pobijal tinejdžerje, ki so videli veliko slasherjev, še več, pobijal je cinefile, enciklopedične poznavalce slasherjev! Že, toda psihopat je videl več slasherjev kot njegove žrtve. Slasher je vedno le igra, v kateri skuša psihopat izkoristiti to, da je videl več slasherjev kot njegove žrtve - in v kateri skuša režiser izkoristiti to, da je videl več slasherjev kot gledalci. Slasherji so kot pravljice - vedno ista zgodba. V njih se vedno dogajajo hude reči, toda gledalci jih hočejo vedno slišati in videti še enkrat. Zdaj so gledalci v fazi, ko hočejo še enkrat slišati in videti stare slasherje - Noč čarovnic in Črni Božič so že slišali in videli še enkrat, zdaj pa lahko še enkrat slišijo in vidijo Maturantsko noč, kultni slasher, ki ga je leta 1980 posnel Paul Lynch. Maturantska noč je bila eden izmed mnogih slasherjev, ki so brizgnili po senzacionalnem uspehu Noči čarovnic, v kateri je maskirani psihopat preganjal Jamie Lee Curtis, ki jo je maskirani psihopat potem preganjal tudi v Maturantski noči. Psihopat si za pokol vedno izbere kak praznik. Ne brez razloga: ljudje so tedaj bolj sproščeni, bolj neprevidni, bolj pasivni, bolj ranljivi. Tudi pijejo več kot sicer. Tudi drogirajo se bolj kot sicer. In tudi na seks mislijo bolj kot sicer. In zdaj si predstavljajte tinejdžerje na praznični dan. Še bolje: na maturantsko noč! Točno, ko pride maturanstka noč, tinejdžerji mislijo le še na alko, droge in seks. Kar pomeni, da so pokol, ki čaka, da se zgodi. Najprej je vedno flashback, v katerem se zgodi nekaj hudo hudega, tabloidno zločinskega, travmatičnega - tokrat, v Maturantski noči, lahko Donna (Brittany Snow), zgodnja tinejdžerka, le nemočno gleda, kako psycho pobije njeno družino, očeta, mater in brata. Razlika je v tem, da psycho ni kak impersonator hokejista ali ribiča, ampak njen učitelj (Johnathon Schaech) - vanjo se je tako zatrapal, da oviro za happy end vidi le še v njeni družini. Film se že kar v flashbacku - v imenu »realizma«, si verjetno domišlja - odreče enigmatičnosti in posledično tudi napetosti. In če zamudite uvodni flashback, ne obupujte - v nadaljevanju vam bodo to povedali še nekajkrat. Razlog več, da se preselimo v nadaljevanje, no, v sedanjost, v čas, ko je Donna pred maturo in maturantsko nočjo - logično, psycho sklene, da bo njen soplesalec. Pomeni, da zbeži iz najbolj varovane umobolnice na svetu. Preteklost pride za Donno, ki se ravno odpravlja na maturantski ples. Nič, slasherji so zelo pesimistični. Mulariji namreč sporočajo: prihodnosti vam ne moremo dati, lahko pa vam damo preteklost! Toda Maturantska noč nam ne da le Donnine preteklosti, ampak tudi preteklost slasherjev. Donna ima fanta. Bo preživel? Nehajte. Donna ima najboljšo prijateljico? Nima šans - prijateljice glavne junakinje so vedno obsojene na smrt. Kaj pa punca, ki misli na seks? Nima šans. Pa četudi ne pokaže golote. Lahko me ubije, toda gole me ne bo videl! In Donna? Do konca ji ne potegne, kaj se dogaja. Zakaj? Rekli boste: zato, ker ni videla originalne Maturantske noči! Ne, ampak zato, ker ni nikjer nobene krvi. Film jo raje retušira. Še celo v telenovelah je več krvi. In več napetosti, da ne rečem gorja. A po drugi strani, četudi bi Donna videla originalno Maturantsko noč, ji ne bi bilo nič jasno - rimejk nima nobene zveze z originalom. Rečeno naravnost: tale rimejk izgleda tako, kot da režiser originala ni videl. In kot da je videl bistveno manj slasherjev kot Donna. Ali pa gledalec.