Dramljenje v svet

Čuden bi to moral biti posameznik, ki bi ga Tjaša Koprivec pustila mlačnega. Tudi sama ve povedati, da v ljudeh že vse življenje vzbuja ali totalno odobravanje ali bojevito ogorčenost, včasih celo kanček sovražnosti. To je seveda zgolj dokaz netolerantne vsote zapovedanih kodeksov, ki jih živimo, saj je Tjaša Koprivec slovarska definicija miline, priljudnosti in na znanju ter optimizmu temelječe ponižnosti. Kar lahko pri njej vrže sogovornika ali poslušalca iz tira, je izključno njena dikcija. Ta je po eni strani naravnost zunajzemeljsko knjižna, po drugi pa prav poetično naporna - torej prekipevajoča od idej, metafor in cerebralne akrobatike.
Ko sem jo prvič klical za domenek, me je najbolj zanimalo, kako se to bitje pogovarja v neformalnem kontekstu - koliko svojega javnega načina prenese v format najbanalnejše možne mobitelne žlobudravščine ... In odgovor je: sto odstotkov. Med dikcijo javne Tjaše in zasebne Tjaše ni razlik. Priznam, da je bil celoten učinek tako totalno nenavaden, da sem se večji del sedmih minut najinega prvega pogovora na glas smejal.
Tako izjemen vtis je namreč name naredil glasek na drugi strani, ki je namesto recimo »Kva pol, rečeva ob šestih?« rutinsko streljal stavke tipa »Veš, resnično se ti moram opravičiti za maloprej, ko sem bila v fazi izražanja dvoma.« - in to v tako brezkompromisni knjižni slovenščini, da bi se Janez Dular zgrudil od ganotja. Če povem čisto po pravici, sem se večji del teh sedmih minut prekrohotal kot kak tazadnji troglodit ... In ko se mi je jela Tjaša ob najinem drugem pogovoru v vsej svoji milini, priljudnosti in ponižnosti opravičevati, češ da je bila prejšnjič nekoliko defenzivna, sem jo prekinil in se ji raje opravičil sam, saj sem se krohotal čisto samo zato, ker je bila tako zelo drugačna. Kar je, sem skesano dodal, skrajno ironično, glede na to, da je moj največji problem z 99,2 odstotka punc, ki jih poznam, ta, da je njihova glavna ambicija v življenju biti čim bolj pošastno navadne.

Špikerka

Tjaša je pred kratkim opozorila nase s pri marsikom toplo sprejeto pesniško zbirko Ostanejo naj le konci prstov in zrna rose, a to je še precej svež preboj: če želimo bolje doumeti učinek, ki ga ima na svojo okolico, je najbolje prebrati forume Radia Študent za nazaj. Daleč najbolj prepoznavna špikerka svoje generacije namreč radijsko kariero že nekaj časa povsem zanemarja ... A čeprav je že nekaj mesecev ni bilo pred mikrofon, njen lik in delo še vedno dominirata v forumskih debatah.
Ne vem, kdaj sem v tako majhnem ribniku, kot je slovenski, nazadnje zasledil tako močan kult osebnosti; nemara prav res še v časih Tita. Pozivi k njeni vrnitvi se berejo kot hlipanja hirajočih v puščavi, in če si kdo (predstavljam si, da iz čistega kontraštva) slučajno upa otresti dve tri do nje nesramne pripombe, ga zadene ne samo bes, temveč pravi mali metež sociopolitičnih esejčkov zvestih bombašev. »Zakaj bi se sprenevedali ...« piše eden izmed njih, »Tjaša je žrtev klevetniške gonje iz preprostega razloga. Punca se je preveč približala idealu: glavca je, ima totalno fleten glasek pa še lasten trade-mark je utrdila. Je ni take v rodni nam podalpski provinci. Zato jo kot tipični Slovenčki privežimo h kolu in jo kamenjajmo, dokler se ne pokažejo kosti!« Neki drug navdušenec je izrazil mnenje, da Tjaša »ogroža ostale sodelavce, ki ob njeni prisotnosti izgubijo svoj mrhovinarsko voluharski psevdointelektualni kvazibohemski pristop - njihova vsebina pade iz zvočnika prazna, plitka, plesnivo zastarela in predvsem egotripaška, prav niti malo pametna.« Spet tretjega je zanimalo: »A ste že preverl? A je Tjaša mrbit vesoljka? Kej tko 'unheard-of' še nism slišu niti vidu, tolk lepega naenkrat ...«
Pravkar navedene besede niso v resnici nič manj kot sodba zgodovine: na začetku namreč ni bilo tako. Najprej, torej v obdobju privajanja publike na Tjašo in Tjaše na publiko, je bilo morda celo več kritik kot pohval - in to niti približno vedno izrečenih vsaj minimalno konstruktivno. Pri marsikom je bila to najbrž njegova verzija mojega krohota ob najinem prvem pogovoru. Zdaj jo večina strastno pogreša.
Prebirajoč stihe v njenem prvencu sem prišel na najin domenek v Tivoliju oborožen z dvema pomembnima vpogledoma v njeno bistvo. »Kako zlahka me je moč preslepiti, da je šum nekega kostanja tisto, kar me bo bitno osvežilo,« mi je zaupala prek strani v knjigi z izrezanim luninim krajcem na naslovnici, in pa tudi: »Čez trhel most bi šla le z goslimi pod pazduho.« Kot dva izrazito nepraktična posameznika sva se seveda dvakrat zgrešila. Ko sva se le našla, mi je namesto recimo: »Ej, ful sori, da sem te čakala na čisto drugem koncu, kot sva bila zmenjena!« rekla: »Sem v fazi iskanja katarzičnega efekta, vendar takega, da se mi ob njem ne bi preveč napel trebuh.« Še enkrat več sem lahko rekel samo: »Ee ... Aha.

Stres in vitalnost

Ko sem jo z namenom prebijanja ledu ob iskanju najbanalnejših možnih osnovnih koordinat pobaral, koliko je stara, je rekla: »Spočeli so me v osemdesetih - in tudi donosili.« Ker je ta podatek zamolčala že v predstavitvenem odstavku svoje knjige (zapisala je, da je 'roj. 177 po G. S.', zdaj pa ugibajte), se mi je porodila hipoteza, da čuti neko nelagodje ob izražanju svoje konkretne starosti ... In po premisleku se je strinjala, da v bistvu res. Vse življenje namreč že posluša, da se vede svojim letom neprimerno, zato je postala sčasoma previdna pri izrekanju konkretne cifre. Zrelosti te logike je seveda težko oporekati.
Brati je začela zelo zgodaj - svojo prvo knjigo je napisala precej pred vstopom v malo šolo. Čeprav je takoj na začetku vzpostavila krvno zavezništvo z jezikom, se je začela enako hitro in enako radostno igrati tudi z molkom. Od nekdaj je bila perfekcionistka, zaradi česar je bila v šoli deležna več kot svoje poštene doze tesnobe - ampak to, ugotavlja danes, ni nujno samo slabo. »Stres, ugotavljam, v meni poraja vitalnost. Nekoč sem si zastavila vprašanje: zakaj pišem? - in impulzivno se mi je porodil odgovor: ker tako zdravim bolezni notranjega življenja. O, zdajle me je pa zaskrbelo, da pri tej pojasnitvi morda nisem izbrala besed požiravk - torej besed, ki z uniformiranostjo pomena takoj prebudijo točno določeno asociacijo. 'Bolezen' bi znala tokrat biti taka beseda, kajti pri meni so bolezni predvsem tkalke ustvarjalnih napotkov.«
Od devetih let spremlja dnevno politiko in odkar se spomni, je čutila silno željo po pravičništvu: »Vedno, ko razporejam svoje afinitete, trčim ob to zavezo.« Če bi bila fant - moja domneva, ki ji Tjaša ne oporeka povsem -, zaradi svojega načina danes morda sploh ne bi bila več med živimi, še posebej če bi osnovno šolo obiskovala kje na deželi ... Ker je punca, pa ji je bilo vseeno malo lažje. Vedno je bila občutljiv otrok, ki mu je bila literatura oporni steber in najboljši možni sogovornik. »Včasih je postalo tako nevarno, da sem se že skoraj preslepila, da je to lahko zadosten svet.«
Tisti veliki 'Ampak' se ji je zgodil pozno v življenju in pravzaprav malce paradoksalno: ko je doživela veliko razočaranje nad neko konkretno osebo iz mesa in krvi, je to ni pahnilo še globlje v objem tiskane besede, temveč je ugotovila, da mora pokukati iz kokona. »Ker je bil moj svet hermetično zaprt, sem na neki način postala njegova ujetnica. Premalo sem zaupala v življenje in v ljudi. Ko sem se torej končno predramila v svet, je bilo strašljivo, a obenem tudi polno prijaznih slutenj. Strahovi, ki so prej igrali vlogo prvokategornikov, so postali smešni. Res je, da so potem njihova mesta zapolnili nekateri novi strahovi, a sem se vseeno naučila sprejemati življenje.« Njeno dramljenje v svet se je začelo pred nekaj leti in v bistvu še vedno traja. Od takrat se ji ves čas dogajajo čarobne reči.

Beng je iluzija

»Veliki beng je formalizirana iluzija,« je napisala v eni izmed pesmi, a se ji je med najinim pogovorom enkrat vseeno zareklo, da verjame, da je bilo vesolje nekoč veliko za jabolko. Ko sem jo vprašal po najljubšem pisatelju, je bila nekoliko zmedena, saj ni mogla razumeti, kako naj med vso tisto kvaliteto, ki ji je poplemenitila življenje, izvzame samo nekaj imen. Ko sem vseeno vrtal, sta ji prva na misel prišla Vonnegut in Göethe. Pri pesnikih ima nekoliko manj težav z naštevanjem, predvsem so nanjo vplivali Slovenci - najbolj Gradnik, Kosovel, Kette in Murn Aleksandrov. Že več kot deset let gre vsakega prvega novembra na Žale prižgat svečko vsem velikim pesnikom, ki so tam pokopani.
Biti pesnik, se mi zdi, je danes verjetno ena pogumnejših stvari, kar jih je človek lahko, saj čuti do tega poklica tako mnogo nas tako gromozanski in tako aprioren prezir. Kolega v uredništvu mi je s sardoničnim nasmeškom citiral, da zanj poezija od Auschwitza naprej sploh ni več možna, kaj šele smiselna ... A Tjaša je to v bistvu anticipirala, preden je bilo sploh izrečeno, ko je zadnjič v radijskem intervjuju dejala, da se je prek svojih pesmi spravila predvsem ugotavljat, »ali je človeštvo res tako akutno povampirjeno«.
BOJIM SE HERMETIČNIH TENDENC je naslov ene izmed njenih pesmi in kot dežurna zmrda sem ji prinesel par izrazito hermetičnih citatov iz njene zbirke, recimo: NI KANDIRANEGA SADJA, KI NE BI SKUŠALO PREPRIČATI Z NEUČINKOVITO SLOVNICO. Mislim, saj je vse v redu, ampak kaj to dejansko pomeni?! Ob tem me je samo otožno pogledala - njene oči so poblisknile nekaj v smislu 'Pa kaj je dejansko res treba na ta nivo?' -, a mi je vseeno ustregla s pojasnilom. »Kandirano sadje je bilo zame vedno ena taka ... sladkobna ponarejena oblika nebivanja - sploh v kontrastu s svežim, sočnim sadjem. In s tistim stavkom sem ga pač obsodila na nekakšno občo neprepričljivost.« Ker mi je bilo pojasnilo tako všeč, ji potem nisem preveč težil glede: ČE IZ NAŠEGA PRISTANA BI IZPLULA LADJA, KI BILA BI BELA, BI BRALI NOKTURNO.
Njen cilj je, da bi se čim bolj odmaknila od dogmatičnega in primaknila k tistemu, kar osvobaja. Razodevajoči del njene zgodbe je, da je, čeprav je bila zelo obetavna študentka, pustila študij prava. »Na neki točki sem se zbala,« razmišlja za nazaj, »da bom postala del skupine ljudi, ki sicer želijo prisostvovati lastnemu življenju, da bi ga dejansko živeli, pa bi se jim zdelo kar malce nespodobno. In niti ne pravim, da to velja za celotno pravno srenjo, gotovo pa bi veljalo zame znotraj nje. Z vsakim dnem študija so me začeli bolj prevevati občutki, ki so mi bili ostudno tuji.« Zdaj študira antropologijo in je zelo zadovoljna - je pa res, da je šele na samem začetku. Na jedko svarilo, da so čisto zadnji kraj na svetu, kjer bi človek lahko našel vpogled, najbrž prav slovenske fakultete, previdno pokima, vendar doda, da je v njeni naravi ostati optimist. Konec koncev svet apokaliptično poka po šivih, zato zdaj zdaj pričakuje revolucijo. Pa kaj, če so se čisto vse do zdaj krvavo izrodile?

Posebna vznemirjenost

Poleg študija jo trenutno najbolj okupira uredniško delo v založbi Sanje. »Tjaša je ena najbolj senzibilnih ljudi, kar jih poznam,« jo je opisal sodelavec, »s ful jasnim odnosom do reči, kot sta pravica in poštenje, neskončno redka v svoji zrelosti. To, da je tako lepa, je samo še dodaten izraz vsega tega.« Njeni pesniški nastopi redno izvabljajo navdušenje - in so prej neke vrste koncerti kot navadni recitali. Poleg njene pesniške zbirke dobi bralec tudi CD: neskončno dragocena voščena figura iz nekega povsem drugega stoletja se zna pri interpretaciji svojih pesmi ob glasbeni podlagi spremeniti tudi v zvočno risanko. Zanimivo je, da že dalj časa piše tudi prozo, vendar jo za zdaj še plašno skriva. Pesmi ji je bilo lažje deliti z javnostjo, čeprav je tudi za to objavo potrebovala poseben zanos in ogromno prigovarjanja.
Radijske valove je za določen čas pustila ob strani izključno zaradi drugih obveznosti. Na Radio Študent se bo vrnila najkasneje jeseni. »Eter mi pomeni neko posebno vrsto vznemirjenosti, v katero se vsakič znova predramim - in mi že prav moteče manjka!« Na vprašanje, kaj je njena največja ambicija v življenju, mi odgovori: postati pisateljica In ko jo opozorim, da je to v bistvu že dosegla, odkima in se dopolni, da želi postati neka povsem specifična podvrsta pisateljice, in sicer: »Pisateljica, ki se bo ves čas sprehajala po svetu; ki bo preverjala, kako kdo diši; ki bo ugotovila, zakaj imajo Laponci dvojino, Japonci pa ne; ki jo bo zanimalo, kako se je zgodovina spreminjala skozi odnos do solz; ki je ne bodo toliko zanimali končni odgovori kot sam proces in napake pri njih iskanju; ki se bo uresničila med trki v časovno-prostorskem kontinuumu.« V neki pesmi je zapisala, da je že zelo zgodaj spoznala, da je edinole sama s sabo v krvnem sorodstvu, a to ni čisto res, saj ji že več kot dvajset let ob strani stoji tudi krvno pobratimstvo z jezikom: kljub temu je tudi do njega ves čas kritična in skrajno previdna. Sveta v resnici ni mogoče ujeti v kletke besed, pravi ... A kaj drugega pesnici preostane, kot da vedno znova poskusi?